Jedro

Iz prvega odstavka 82. člena OZ izhaja pravilo pri razlagi pogodb, in sicer, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Odločilni so zato objektivni kriteriji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 53007/2015 z dne 8. 5. 2015 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 14.450,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.612,52 EUR od 11. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 3.612,52 EUR od 14. 1. 2015 dalje do plačila, od 3.612,52 EUR od 11. 2. 2015 dalje do plačila in od 3.612,52 EUR od 11. 4. 2015 dalje do plačila, ter plačilo njenih pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka izvajala javno službo predšolske vzgoje in varstva na območju Mestne občine na podlagi Pogodbe o koncesiji št. 602-71/2010 z dne 14. 9. 2010 (koncesijska pogodba). Dne 17. 1. 2013 sta pravdni stranki sklenili Aneks št. 1 h koncesijski pogodbi (Aneks), s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka tožeči stranki zagotavljala sredstva za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme (3. člen Aneksa), tožeča stranka pa se je zavezala, da bo prejeta sredstva porabila namensko, in sicer za obnovo oziroma zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme. Ugotovilo je, da je tožeča stranka s prejetimi sredstvi odplačevala namenska kredita (financiranje izgradnje vrtca) oziroma dela, ki so bila namenjena izgradnji vrtca, torej da je sredstva namenjala sami investiciji, ne pa investicijskemu vzdrževanju. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pogodbeno določilo jasno in da iz njega nesporno izhaja, da so bila sredstva namenjena le za obnovo in popravilo že obstoječih delov objekta in opreme. Svoje stališče je podkrepilo z ugotovitvijo, da tudi iz veljavne zakonodaje (28. člena Zakona o vrtcih; Ur. l. št. 12/96 s spremembami) izhaja razlikovanje med investicijskim vzdrževanjem (vzdrževanje obstoječih objektov in opreme) in sredstvi za investicije (izgradnja oziroma nakup novih objektov in opreme). Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da tožeča stranka ni spoštovala določil Aneksa, saj je sredstva porabljala nenamensko ter da je zato tožena stranka upravičena zavrniti nadaljnje izplačilo sredstev, ki bi jih tožeča stranka porabila v nasprotju z določilom Aneksa.

6. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Izjava volje mora biti svobodna in resna (drugi odstavek 18. člena OZ).

7. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravo pogodbeno voljo pravdnih strank. Glede na določbo 18. člena OZ pa daje zakonska ureditev prednost sistemu izjave pred sistemom volje, tako da je po splošnem pravilu iz 18. člena OZ, odločilna izjavljena volja.1 V skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom skrbnosti (6. člen OZ) si mora zato vsaka stranka prizadevati, da svojo voljo jasno izjavi, tako da so pravne posledice izjavljene volje predvidljive. Ker je v primeru nasprotovanja med resnično (pravo) pogodbeno voljo treba dati prednost izjavljeni volji, je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavljalo, kakšna je bila izjavljena volja pogodbenikov.

8. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno ukvarjalo z razlago relevantnih pogodbenih določil tretjega in četrtega člena Aneksa, s katerim sta se pogodbeni stranki dogovorili za financiranje investicijskega vzdrževanja objekta in opreme, ki jih je tožeča stranka uporabljala za izvajanje javne službe predšolske vzgoje in varstva na območju Mestne občine. Iz besedila Aneksa, po katerem bo koncendent (tožena stranka) zagotavljal "sredstva za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme" (prvi in drugi odstavek 3. člena Aneksa), koncesionar (tožeča stranka) pa mora sredstva porabiti namensko za "celotno in delno zamenjavo dotrajanih konstrukcij, elementov in opreme" ter za "obnovitvena dela na dotrajanih konstrukcijah, elementih in opremi" (prvi odstavek 4. člena Aneksa), tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno izhaja, da sta se pogodbenika dogovorila za namen porabe sredstev za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme, ne pa financiranje same investicije.

9. V prvem odstavku 82. člena OZ je postavljeno pravilo pri razlagi pogodb, in sicer, da se njena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Izjava volje ima takšno vsebino, kot jo je nasprotna stranka smela razumeti. Odločilni so zato objektivni kriteriji.2 Tudi po presoji pritožbenega sodišča besedni pomen navedenih dveh določb jasno kaže na dogovor pogodbenikov, da se navedena sredstva namenijo za obnovo, popravilo ali zamenjavo dotrajanega oziroma poškodovanega objekta oziroma opreme, torej za vzdrževanje objekta in ne za odplačilo same investicije.

10. Bistveni pritožbeni očitek tožeče stranke se nanaša na pravilnost uporabe razlagalne metode iz 82. člena OZ. Po drugem odstavku 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (drugi odstavek 82. člena OZ). Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na ozko jezikovno razlago in pri tem spregledalo pogodbeno voljo pravdnih strank, ki bi jo ugotovilo s pomočjo namenske razlage.

11. Pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je po ustaljeni sodni praksi treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank, pri tem ne igra nobene vloge.3 Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre za jasno pogodbeno besedilo, ki ne omogoča dveh različnih razlag. Glede na navedeno ne pride v poštev drugi odstavek 82. člena OZ, po katerem se v primeru spornih pogodbenih določil, ki objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, ugotavlja skupni namen pogodbenikov.4

12. Tudi druge pritožbene navedbe ne uspejo vzpostaviti dvoma v presojo sodišča prve stopnje, saj bi morala tožeča stranka, po presoji pritožbenega sodišča, za uspešno dokazovanje drugačnega namena pogodbenikov ob sklepanju pogodbe (Aneksa) najprej konkretizirano navesti okoliščine dejanske narave, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na drugačno voljo pogodbenikov ob sklepanju Aneksa. Tako so, na primer, izostale trditve o okoliščinah poteka pogajanj za sklenitev Aneksa, interesov obeh pogodbenikov razkritih med pogajanji, ali drugih zunanjih okoliščin, ki so tvorile kontekst sklepanja in izvrševanja Aneksa. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožeča stranka, ki zgolj opozarja na posamezne dele besedila Aneksa (sama sklenitev Aneksa, sredstva v višini mesečne amortizacije, dogovor o zagotavljanju sredstev ves čas trajanja koncesijskega razmerja), oziroma na posamezne okoliščine glede izvrševanja Aneksa (izplačevanje sredstev od januarja 2013 do novembra 2014, priprava Aneksa in poročil s strani toženke) svojemu trditvenemu bremenu v tej smeri ni zadostila. Posamezne okoliščine, na katere opozarja v pritožbi, do katerih se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju še podrobneje opredelilo, namreč ne zadoščajo za presojo, da je obstajala ob sklenitvi Aneksa po objektivnih merilih navzven zaznavna volja obeh pogodbenikov, da lahko tožeča stranka s prejetimi sredstvi odplačuje samo investicijo v vrtec oziroma da ji o porabi sredstev ni treba poročati toženi stranki.

13. Pritožbeno sodišče tako nadalje ugotavlja, da je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na zakonsko obveznost zagotavljanja sredstev za investicijsko vzdrževanje. Kot določa zakon, se iz proračuna občine zagotavljajo tudi sredstva za investicijsko vzdrževanje in sredstva za investicije v nepremičnino in promet javnih vrtcev, lahko pa tudi vrtcev s koncesijo (četrti odstavek 28. člena Zakona o vrtcih; nadalje: ZVrt). Občina ustanoviteljica sklene z vrtcem pogodbo o financiranju (sedmi odstavek 28. člena Zvrt). Iz navedenega je torej razvidno, da lahko tožena stranka iz proračuna občine tudi za vrtce s koncesijo zagotavlja sredstva za investicijsko vzdrževanje kot tudi sredstva za investicije, vendar pa gre za pogodbeno in ne za zakonsko obveznost. Pritožbeni očitek, da obveznost financiranja določa že ZVrt, se tako izkaže kot neutemeljen. Z določitvijo višine sredstev in časovno opredelitvijo njihovega plačevanja pa sta pogodbenika zgolj določila predmet obveznosti tožene stranke (drugi odstavek 34. člena OZ). Glede na to, da sta pravdni stranki najprej sklenili koncesijsko pogodbo, šele nekaj let zatem pa Aneks, je torej logično sklepanje, da so bila sredstva dogovorjena za vzdrževanje objekta in opreme, ne pa za njegovo izgradnjo. Tudi iz navedenega časovnega zaporedja torej izhaja prav nasprotno, kot zatrjuje tožeča stranka.

14. Tožeča stranka nadalje opozarja na to, da so se ta sredstva izplačevala vse od januarja 2013 do vključno novembra 2014, ne da bi tožena stranka zahtevala dokazila o obnovi ali popravilu, s čimer meri na to, da naj bi že način dotedanjega izpolnjevanja pravic in obveznosti kazal na namen pogodbenikov, da tožeča s prejetimi sredstvi lahko pokriva stroške za samo investicijo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je bila po koncesijski pogodbi tožeča stranka januarja tekočega leta dolžna opraviti letni obračun prejetih in porabljenih sredstev za preteklo leto, zaradi česar je tožena stranka tožečo za leto 2013 pozvala, da to obveznost izpolni maja 2014. S tem ko je tožena stranka sredstva izplačevala še do novembra 2014, torej ni mogoče uspešno utemeljiti, da je bil utečen drugačen način uresničevanja pravic in izpolnjevanja obveznosti. Gre namreč zgolj za obdobje nekaj mesecev, ne pa za daljše časovno obdobje, kot to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka.

15. Tožeča stranka v pritožbi nadalje opozarja, da so bila sredstva dogovorjena v višini mesečne amortizacije v skladu z amortizacijskim načrtom, nadalje poudarja različno višino sredstev v različnih časovnih obdobjih ter dogovorjeno revalorizacijo, kot tudi okoliščino, da je tožena stranka pripravila amortizacijsko tabelo, vendar pa teh okoliščin ne pojasni tako, da bi bil iz njih razviden kontekst dogovora strank v zvezi s financiranjem. Te okoliščine je tožeča stranka navrgla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar pa ni pojasnila, kaj naj bi iz navedenih okoliščin po njenem mnenju izhajalo. Tožena stranka je, na drugi strani, trdila, da je bila samo višina mesečno izplačanih sredstev vezana na višino amortizacije ter opozarjala, da pa je bil ob tem izrecno dogovorjen namen uporabe sredstev za investicijsko vzdrževanje objekta in opreme.

16. Tudi po presoji pritožbenega sodišča samo po sebi dejstvo, da so bila dogovorjena sredstva v višini amortizacije, glede na to, da so se zagotavljala sredstva prav za vzdrževanje objekta in opreme, ne govori v prid razlagi, ki jo ponuja tožeča stranka. Amortizacija (po SSKJ) pomeni postopno zmanjšanje vrednosti določenega sredstva.5 Zato iz okoliščine, da je bila višina sredstev za investicijsko vzdrževanje v Aneksu določena v višini mesečne amortizacije, ne dalje podlage za sklep, da je bil namen pogodbenikov, da se s sredstvi financira tudi sama izgradnja vrtca. Ob nezadostni trditveni podlagi pa očitana kršitev, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja dokazna presoja vsakega dokaza posebej (elektronskega sporočila z dne 26. 5. 2014 s predloženo tabelo, amortizacijskega načrta), ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Konkretnih trditev, kako naj bi se objektivno (navzven) izkazoval zatrjevani pogodbeni namen, da se lahko s sredstvi odplačuje tudi sama investicija v objekt in opremo za vrtec, ni tožnica ponudila niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Kot že rečeno bi morala tožeča stranka, ki želi doseči drugačno razlago Aneksa, navesti konkretne dejanske okoliščine glede sklepanja Aneksa, iz katerih bi bil navzven razviden namenom pogodbenikov oziroma vsaj pojasniti, kaj naj bi izhajalo iz okoliščin, na katere se sklicuje.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba preizkusa sposobna, saj so v njej navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, tako da tudi očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dovolj izčrpno pojasnilo svojo presojo, da je bila tožeča stranka dolžna izkazovati namensko porabo sredstev za obnovo oziroma vzdrževanje, tako kot je to zahtevala tožena stranka. Ker te tožeča stranka za vtoževano obdobje ni izkazala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.

19. Iz navedenega pa izhaja, da je prav tako neutemeljen očitek pritožnice, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev v zvezi z namenom strank pri sklepanju Aneksa. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je besedilo Aneksa jasno ter objektivno vzeto ne omogoča več razlag, je uporabilo primarno razlagalno pravilo, določeno v prvem odstavku 82. člena OZ. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zatrjevane drugačne dejanske volje pogodbenih strank, ki bi se ugotavljala z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke. Navedeno stališče torej ustrezno pojasnjuje zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanem zakonite zastopnice tožeče stranke.

20. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču še bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. To naj bi sodišče prve storilo z nekonkretiziranim dokaznim sklepom, nadalje z neustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov, kot tudi z neustrezno obrazložitvijo zavrnjenih dokaznih predlogov. Očitek postopkovne kršitve, ki naj bi bila storjena z nekonkretiziranim dokaznim sklepom po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je tožeči stranki znano, katere listine je vložila v spis. Prav tako pa ji je znano tudi, katere listine je vložila v spis nasprotna stranka, ker so ji bile listine vročene skupaj z drugopisom vloge nasprotne stranke. V konkretnem primeru zato navedeno zadošča za sklep, da sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu sicer res ni navedlo vsake posamezne listine, vendar pa tožeči stranki s tem možnost obravnavanja ni bila kršena, prav tako tudi ne pravica do enakega varstva pravic, saj je bila seznanjena s tem, katere listine so v spisu, to pa so listine, ki jih je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo. Tožeča stranka je nadalje v pritožbi tudi konkretno navedla, katerih listinskih dokazov (amortizacijski načrt, elektronsko sporočilo) sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni ustrezno dokazno ocenilo, s čimer je obrazloženo izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka in kršitev iz 22. člena Ustave pa v zvezi z zatrjevano neustrezno dokazno oceno ni podana, saj je presoja sodišča prve stopnje iz že navedenih razlogov pravilna. Očitek glede neustrezne obrazložitve zavrnjenih dokaznih predlogov pa se lahko nanaša samo na s strani tožnice podani dokazni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, to je na dokazni predlog z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke. Glede tega je bilo že pojasnjeno, da je bila njegova izvedba zavrnjena zaradi drugačne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, s čimer je bila njegova zavrnitev ustrezno vsebinsko obrazložena. Očitane kršitve torej, po presoji pritožbenega sodišča, niso podane.

21. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno prispeval, zato jih je dolžna nositi tožena stranka sama (155. člen ZPP).

1 Primerjaj Dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Renato Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 192. 2 Dr. Vesna Kranjc: Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana, 2016 str. 99. 3 Glej na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 17/2015, III Ips 74/2010, III Ips 44/2011. 4 Primerjaj III Ips 74/2010, II Ips 17/2012, II Ips 31372014, I Cpg 114/2014. 5 Strošek amortizacije je tako vrednostno izražena poraba oziroma izraba sredstva v določenem časovnem obdobju, ki se izračuna na podlagi predpostavke o dolžini časovnega obdobja, v katerem bo to sredstvo v uporabi ter podatkov o nabavni vrednosti in vseh ostalih stroških, potrebnih za njegovo usposobitev.