Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po katerem izmed navedenih pogojev ter na podlagi katerih ugotovljenih (odločilnih) dejstev je toženka tožnika štela za nejavno gospodarsko družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 (in s tem za zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila). Toženka v izpodbijani odločbi namreč navaja zgolj, da je tožnik izpolnjeval „vsaj enega izmed pogojev iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1“; tega, kateri pogoj konkretno naj bi izpolnjeval, ne navaja. Sodišče ne more upoštevati niti argumentov toženke, da gre pri odločilnih dejstvih, ki so v izpodbijani odločbi umanjkala, za javno dostopne in tožniku znane podatke. Strankina pravica, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, je v celoti izvotljena, če tej ni hkrati omogočeno, da se seznani z informacijo, ali oz. kako je bilo na njena vprašanja odgovorjeno. saka upravna odločba v postopku, ki se vodi po ZUP, mora biti sestavljena v skladu z zahtevami tega zakona, vsako upravno odločbo pa mora biti, ne glede na to, kaj je ali naj bi bilo znano strankam postopka, mogoče tudi preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev, št. 449-11/2019-1 z dne 17. 10. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 165,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe na toženkin račun plača letno nadomestilo za nadzor za leto 2019 v znesku 1.008,00 EUR, z zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi prvega odstavka 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI) izdala Tarifo o taksah in nadomestilih (Tarifa). V drugem odstavku tarifne številke 77 Tarife je določila letno nadomestilo za nadzor nad izdajateljem (nejavno družbo iz 4. člena Zakona o prevzemih - ZPre-1) iz drugega odstavka 117. člena ZTFI (sedaj 140. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov – ZTFI-1), to je letno nadomestilo iz druge alineje 2. točke prvega odstavka 491. člena ZTFI, ki znaša 240 točk. Obveznost plačila letnega nadomestila za nadzor po tej tarifni številki Tarife nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto in zapade v plačilo do 31. maja za tekoče leto (tretji odstavek tarifne številke 77 Tarife). Vrednost točke je na dan 1. januarja 2019 znašala 4,20 EUR (3. člen Tarife). Če subjekt nadzora ne plača nadomestila v rokih, ki jih določa Tarifa, se mu v skladu s prvim in tretjim odstavkom 491.a člena ZTFI, v zvezi s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1, naloži plačilo nadomestila z odločbo. Tožnik je bil na dan 1. januarja 2019 izdajatelj iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1, to je nejavna družba iz 4. člena ZPre-1 oziroma subjekt nadzora po ZPre-1, saj je izpolnjeval vsaj enega izmed kriterijev iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, in sicer ker je imel več kot 4 milijone EUR celotnega kapitala in/ali ker je imel najmanj 250 delničarjev. Tožnik je bil (kot subjekt nadzora) zato dolžan plačati letno nadomestilo za nadzor v znesku 1.080,00 EUR do 31. maja 2019, ker tega v navedenem roku (niti kasneje) ni storil, pa je toženka izdala izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik graja pomanjkljivost obrazložitve sklepa, v katerem toženka obveznost plačila utemeljuje zgolj s tar. št. 77 Tarife, ne da bi posebej obrazložila, kaj je za to nadomestilo nadzorovala oziroma kaj konkretno je napisala oz. izvedla. Dejstvo, da gre za nadzor, namreč ne pomeni, da ga je dolžan plačati tožnik, še posebej ne zato, ker mu obveznost ni bila niti napovedana niti vsebinsko predstavljena na podlagi in skladno s pravico do vsebinske preveritve izvedene storitve. Tožnik niti ni zavezanec za plačilo nadomestila, saj na podlagi ZPre-1 ne sodi med družbe, ki so predmet nadzora. To gre ugotoviti iz zaključka toženke, da je iz letnega poročila za 2017 razbrati, da je imel na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe zakona, najmanj 250 delničarjev. Tožnik letnega poročila za 2017 ni izdelal in ga tudi ni oddal, saj ga v posledici začetka likvidacijskega postopka ni dolžan več izdelovati in oddajati, tako da tega podatka, kot tudi podatka o številu delničarjev, toženka iz navedenega letnega poročila za 2017 ni mogla razbrati. Tako tožnik ne more preveriti pravilnosti izpodbijane odločitve in se do odločilnega dejstva – izpolnjevanja kriterijev po ZPre-1 – sploh ne more opredeliti. Iz navedenih razlogov je nujna razveljavitev takšne pomanjkljive odločitve, saj je ta nerazumna, neobrazložena, diskriminatorna in arbitrarna, tožniku pa onemogoča učinkovito pravno varstvo. V posledici zmotno in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev ter iz razloga, ker odločbe zaradi vsebinsko pomanjkljive in arbitrarne obrazložitve ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Pojasnjuje pravne podlage za nadzor nad tožnikom in plačilo nadomestila za nadzor ter namen nadzora. Toženka zavezancem za plačilo nadomestila njihove zakonske obveznosti ni dolžna kakorkoli napovedovati ali predstavljati. Ne glede na to, je toženka v letu 2019 na vse zavezance (tudi na tožnika) naslovila obvestilo o obveznosti plačila letnega nadomestila za nadzor, a tožnik tega obvestila ni prevzel. Ne držijo navedbe tožnika, da ni zavezanec za plačilo nadomestila, neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na neobstoj letnega poročila za leto 2017. V izpodbijani odločbi namreč ni navedeno, da je podatek o številu delničarjev črpan iz letnega poročila družbe za leto 2017, temveč da podatek na dan 31. 12. 2018 izhaja iz relevantnega seznama družb, ki so izdale delnice kot nematerializiran vrednostni papir, vpisan v centralnem registru, ki je bil toženki posredovan s strani centralno depotne družbe, tj. KDD – Centralna klirinško depotna družba, d. o. o., v skladu s tretjim odstavkom 140. člena ZTFI-1. Letno poročilo za leto 2017 je v izpodbijani odločbi navedeno v povezavi s celotnim kapitalom, a iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila ta utemeljena prav na s tem podatkom povezanim pogojem za opredelitev nejavne družbe iz 4. člena ZPre-1. Kriterij za uporabo Tarife je dejstvo, da je bil tožnik na 1. 1. 2019 nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, kar je v izpodbijani odločbi tudi navedeno. V drugem odstavku 4. člena ZPre-1 je določeno, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi, če je ciljna družba delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe tega zakona, najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone eurov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. Vsako od teh stanj pa je v vsakem trenutku preverljivo, saj temelji na javno objavljenih ter družbi in njenim delničarjem dostopnih podatkih. Tožniku tako ne more biti neznano, zakaj in po katerem kriteriju se uvršča med nejavne družbe. Tožnik te kriterije nedvomno izpolnjuje, saj je izdajatelj rednih delnic z oznako ... in prednostnih delnic z oznako ..., ki niso uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu, na dan 31. 12. 2018 pa je imel skupno 345 delničarjev (in torej več kot 250 delničarjev). Izpodbijana odločba je tako ustrezno utemeljena, pravilna in popolna.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku naložila plačilo nadomestila za nadzor za leto 2019. Tožnik v bistvenem zatrjuje, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Toženka tak tožbeni očitek zavrača. 7. Skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

8. Po presoji sodišča toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno predstavlja pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Toženka tako pravilno navaja, da podlago za obračun nadomestila predstavlja tarifna številka 77 Tarife (izdane na podlagi 491. člena ZTFI, ki v skladu prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1 ostaja v veljavi tudi po uveljavitvi tega predpisa), ki v drugem odstavku določa, da znaša letno nadomestilo za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 117. člena ZTFI (nejavno družbo iz 4. člena ZPre-1) 240 točk, v tretjem odstavku pa, da obveznost plačila letnega nadomestila za nadzor po tej tarifni številki nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto in zapade v plačilo do 31. maja za tekoče koledarsko leto. Pri navedenem nadomestilu gre za nadomestilo, ki ga za nadzor agencije po ZTFI ali drugem zakonu oziroma predpisu, v skladu z drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 491. člena ZTFI, plačajo izdajatelji (delnic) iz drugega odstavka 117. ZTFI – po uveljavitvi ZTFI-1 so ti opredeljeni v 140. členu tega predpisa. Iz predstavljenih pravnih podlag po presoji sodišča povsem jasno izhaja, da so predmetno nadomestilo za nadzor dolžni plačati vsi zavezanci - nejavne družbe iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, in sicer ne glede na obseg ali vsebino aktivnosti, ki jih toženka (dejansko) izvaja v zvezi s takšnim nadzorom. Tožniku tako ni mogoče slediti v njegovem tožbenem očitku, da toženka ni pojasnila, za kakšen nadzor je izdana izpodbijana odločba oziroma kaj konkretno je napisala oz. izvedla, zaradi česar naj ne bi bila možna vsebinska preveritev izvedene „storitve“.

9. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno navaja tudi, da je za nejavno družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 treba šteti delniško družbo, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima na zadnji dan leta pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe tega zakona, najmanj 250 delničarjev ali več kot 4 milijone eurov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. ZPre-1 torej določa dva pogoja (najmanj 250 delničarjev ali celotni kapital več kot 4 milijone eurov), po katerih je nek subjekt treba šteti za nejavno družbo (in s tem zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila), za določitev tega statusa pa zadostuje že izpolnjevanje enega izmed pogojev.

10. Vezano na navedeno pa sodišče pritrjuje tožniku, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po katerem izmed navedenih pogojev ter na podlagi katerih ugotovljenih (odločilnih) dejstev je toženka tožnika štela za nejavno gospodarsko družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 (in s tem za zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila). Toženka v izpodbijani odločbi namreč navaja zgolj, da je tožnik izpolnjeval „vsaj enega izmed pogojev iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1“; tega, kateri pogoj konkretno naj bi izpolnjeval, ne navaja. V zvezi s pogojem kapitala se toženka sklicuje na letno poročilo tožnika za leto 2017, za katerega tožnik zatrjuje, da ne obstoji, saj ga ni pripravil, toženka pa tega ne prereka. V zvezi s številom delničarjev pa se toženka sklicuje na relevantni seznam, kot ji je bil posredovan s strani centralne depotne družbe (KDD, d.d.), pri čemer pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja nedvoumno niti, da je bil na tem seznamu tudi tožnik. Toženka v izpodbijani odločbi tudi sicer ne navaja, kakšen naj bi bil kapital tožnika niti kakšno naj bi bilo število njegovih delničarjev, čeprav so prav navedena dejstva odločilna z vidika presoje, ali gre tožnika šteti za nejavno družbo v smislu drugega odstavka 4. člena ZPre-1, s tem pa za zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tako umanjkajo odločilna dejstva, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, izpodbijane odločbe pa zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Pomanjkljivosti izpodbijane odločbe toženka ne more uspešno sanirati z navajanjem pojasnil in dejstev ter predlaganjem dokazov v zvezi s tožnikovim izpolnjevanjem pogojev iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 v odgovoru na tožbo – ta pojasnila, dejstva in dokazi v izpodbijani odločbi namreč niso bili vsebovani, tako pa tudi ne morejo biti relevantni z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti (zmožnosti preizkusa) slednje. Sodišče ne more upoštevati niti argumentov toženke, da gre pri odločilnih dejstvih, ki so v izpodbijani odločbi umanjkala, za javno dostopne in tožniku znane podatke. Pojasniti gre namreč, da mora biti vsaka upravna odločba v postopku, ki se vodi po ZUP, sestavljena v skladu z zahtevami tega zakona (in mora, kot je sodišče že pojasnilo v 7. točki obrazložitve te sodbe, vsebovati tudi ugotovljena dejstva in dokaze ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov), vsako upravno odločbo pa mora biti, ne glede na to, kaj je ali naj bi bilo znano strankam postopka, mogoče tudi preizkusiti.

12. Ker je tožnik uspel izkazati, da je v zvezi z izpodbijano odločbo prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), je sodišče, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena je sodišče zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. V zadevi je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je zato, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji).

**K II. točki izreka:**

14. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Predmetna zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato bi bil v skladu s Pravilnikom upravičen do povrnitve stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Vendar pa je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov vezano tudi na meje stroškovnega zahtevka tožnika, ki je priglasil stroške v skupni višini 165,00 EUR. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške v višini 165,00 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.