Jedro

Določba o ekskulpaciji alkoholiziranega voznika je izjema od splošnega pravila o izgubi pravic, zaradi česar se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic, čeprav je vozil pod vplivom alkohola (oziroma čeprav v skladu z zavarovalno pogodbo obstaja domneva njegove alkoholiziranosti), samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, to je takšnega, da zavarovančeva alkoholiziranost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica zoper toženca, svojega zavarovanca, uveljavlja povračilo tretji osebi izplačane odškodnine (za premoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5.918,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2002 dalje do plačila, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je treba v takšnih zadevah (kot je obravnavana) ugotoviti vzročno zvezo med prometno nesrečo (povzročitvijo škode) in alkoholiziranostjo zavarovanca, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Opozarja, da je ves čas postopka zatrjeval, da za prometno nesrečo ni kriv sam in da je očitek o neprimerni hitrosti ter povezanosti med vožnjo pod vplivom alkohola in prometno nesrečo neutemeljen. Vozišče je bilo na kraju trčenja v varovalno ograjo nepravilno izvedeno, poleg tega je bilo mokro. Vzrok prometne nesreče so bile torej okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, prav gotovo pa do nesreče ni prišlo zaradi njegove alkoholiziranosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o kraju trčenja sicer napačen, vendar naj to ne bi bilo pomembno za pravilno razsojo. To seveda ne drži; napačni zaključki sodišča nikakor ne morejo voditi k pravilni odločitvi. Sodba je s tem postala nejasna, obrazložitev pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženec nadalje izpostavlja, da je sicer res sam predlagal dokaz z vpogledom v spis Sodnika za prekrške, vendar pri tem ni izrecno navedel, katere listine iz tega naj sodišče prebere. Zagotovo ni predlagal vpogleda v listine, ki so mu v škodo, oziroma bi moralo sodišče vpogledati v ta spis kot celoto; postopek pred Sodnikom za prekrške se je namreč končal z oprostilno odločbo. Ravno nasprotno pa je sodišče ta spis štelo kot pomemben dokaz o toženčevi krivdi. V zvezi z ugotavljanjem prisotnosti alkohola je toženec predlagal svoje dokaze, zlasti policijski zapisnik, iz katerega je razvidno, da je rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti 00. Sodišče je vsebino tega zapisnika tudi samo razlagalo, kar je nedopustno in zmotno; razlago zapisnika lahko da samo njegov avtor. Še vedno ostaja nerešeno vprašanje krivde in odgovornosti. Sodišče tudi zmotno povzema izvedensko mnenje v tistem delu, iz katerega izhaja, da bi drugi udeleženec nesreče, ki je trčil v toženca, to lahko preprečil, če bi pozorno spremljal prometno situacijo, oziroma se do tega zaključka izvedenca ne opredeli. Po mnenju toženca so nastali prometni nesreči gotovo botrovali tudi hitrost in način vožnje drugega udeleženca ter njegovo nepravilno reagiranje.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pritrditi je treba stališču pritožbenega sodišča, da napaka (sodišča prve stopnje) v povzemanju vsebine izvedenskega mnenja glede (natančnega) mesta obravnavanega trčenja vozil ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ne onemogoča preizkusa konkretne pravnomočne odločbe; ne gre namreč za nasprotje, ki bi se nanašalo na odločilno dejstvo.(1) Vrhovno sodišče nadalje pojasnjuje, da je brezpredmetno revizijsko opozarjanje na procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri vpogledu v spis Sodnika za prekrške v Žalcu P 2227/2002. Ugotovitev v pravnomočni sodbi o toženčevi alkoholiziranosti v času obravnavane prometne nezgode je namreč oprta (že) na policijski zapisnik z dne 9. 7. 2002, iz katerega jasno izhaja, da je bilo na podlagi analize Inštituta za sodno medicino v Ljubljani ugotovljeno, da je imel toženec v času nesreče v krvi 1,22 g/kg alkohola. Pri tem velja glede na revizijske navedbe pripomniti, da so dokazni oceni sodišča podvrženi vsi dokazi (primerjaj 8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP);(2) sodišče ne da ne sme, temveč mora –

tako kot vse ostale v postopku (pravočasno in pravilno) predložene dokaze –

oceniti tudi policijski zapisnik in izvedensko mnenje.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec, ki je vozil pod vplivom alkohola, svojega vozila zaradi neprilagojene hitrosti ni obvladoval, kar je bil izključni vzrok za obravnavano prometno nesrečo; drugi udeleženec v tej nezgodi je peljal pravilno in z zaviranjem reagiral na nastalo prometno situacijo, pri čemer trčenja med vozili v nobenem primeru ne bi mogel preprečiti.

Na takšno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano, revizijske navedbe, ki ga kakorkoli obhajajo, relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (da toženec ni bil alkoholiziran, da bi drugi udeleženec v obravnavani nesreči to lahko preprečil ) pa so neupoštevne (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Pravna podlaga konkretnega tožbenega zahtevka je v določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zavarovalni pogodbi in Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Pogoji) kot sestavnim delom te pogodbe. V zakonu in Pogojih je določena odškodninska obveznost zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, v Pogojih so nadalje določena (protipravna) ravnanja voznika (zavarovanca), ki pomenijo podlago za to obveznost, dokazna pravila in ekskulpacijski razlogi.(3) Toženec je z vožnjo pod vplivom alkohola kršil svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe. Kljub ugotovljeni alkoholiziranosti obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz (obveznega) zavarovanja (torej ni dolžan povrniti tretji osebi izplačane odškodnine), če dokaže, da (sploh) ni (bil) kriv za nastalo škodo ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.(4) Iz (prej povzetih) dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da toženec tega dokaznega bremena, ki je –

kar je treba posebej poudariti –

(bilo) na njem,(5) ni zmogel,(6) zato je povračilni zahtevek zavarovalnice utemeljen. Dodati velja, da je določba o ekskulpaciji alkoholiziranega voznika izjema od splošnega pravila o izgubi pravic, zaradi česar se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic, čeprav je vozil pod vplivom alkohola (oziroma čeprav v skladu z zavarovalno pogodbo obstaja domneva njegove alkoholiziranosti), samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, to je takšnega, da zavarovančeva alkoholiziranost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode.(7)

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v sodbi še ni bistvena kršitev določb postopka; to so lahko le tiste pomanjkljivosti, ki so kavzalne za presojo.

Op. št. (2): Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.

Op. št. (3): Primerjaj 3. člen Pogojev in določbo sedaj veljavnega tretjega odstavka 7. člena ZOZP.

Op. št. (4): Primerjaj 1.a in 1.b točko drugega odstavka 3. člena Pogojev.

Op. št. (5): Z

avarovalnica dokazuje dejstvo, ki po Pogojih pomeni kršitev pogodbe.

Op. št. (6): Toženec ni dokazal nobenega od možnih ekskulpacijskih razlogov.

Op. št. (7): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2002 z dne 8. 5. 2003 in II Ips 421/2005 z dne 10. 5.2007.