Jedro

Ker se po vložitvi obtožnice pripor odpravi le s sklepom senata po zaslišanju državnega tožilca, če postopek teče na njegovo zahtevo, ni podlage za stališče, da pripor preneha že zaradi tega, ker sodišče ni opravilo preizkusa in izdalo sklepa o podaljšanju pripora v roku, predpisanem v 2. odstavku 207. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12.4.2001 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obt. F.V. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.4.2001 pritožbo zagovornika obt. F.V. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obt. F.V. na podlagi 4. odstavka 420. člena ZKP dne 16.5.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Čeprav tega izrečno ne navaja, je iz zahteve razvidno, da uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Meni, da je sodišče s pravnomočnim sklepom kršilo določbo 2. odstavka 207. člena ZKP in da je ta kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Opozarja, da sodišče obtožencu pripora ni podaljšalo v roku, ki ga določa zakon, zato je treba šteti, da je bil pripor odpravljen. Obt. F.V. je bil tedaj v priporu nezakonito, kajti pripora, ki ga več ni, po vložnikovem naziranju ni mogoče podaljšati, marveč ga je v skladu s pogoji, določenimi v 1. odstavku 207. člena ZKP, če so za to podani zakonski pogoji, treba ponovno odrediti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni, obt. F.V. pripor odpravi ter ga nemudoma izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva zagovornika obt. F.V. za varstvo zakonitosti, neutemeljena. Četudi je sodišče zamudilo rok iz 2. odstavka 207. člena ZKP za pet dni, ta okoliščina ni vplivala na zakonitost pravilnosti izpodbijane sodne odločbe o podaljšanju pripora in je zato napačno vložnikovo stališče, da je pripor prenehal. Vrhovni državni tožilec poudarja, da niti citirani člen, niti kakšen drug člen ZKP ne določa, da v primeru, če sodišče pripora ne podaljša oziroma zamudi rok iz navedene zakonske določbe, pripor preneha, marveč ravno nasprotno, da mora sodišče v obeh primerih, ko pripor podaljša ali ga odpravi, izdati sklep. Z izdajo izpodbijanih sklepov je sodišče opravilo preizkus pripornih razlogov in potrdilo upravičenost trajanja pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče mora sklep, s katerim ob dvomesečnem preizkusu pripornih razlogov po izročitvi obtožnice pripor podaljša ali odpravi, izdati še pred potekom dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu. Obtožencu mora biti pisni sklep vročen do poteka dvomesečnega roka, izjemoma pa najkasneje v ustavnem roku 24 ur za vročitev pisne, obrazložene odločbe (načelno pravno mnenje, ki ga je sprejela Občna seja Vrhovnega sodišča dne 18.12.1996, Pravna mnenja II/96, stran 10).

Iz obrazložitve tega mnenja je razvidno, da roka dveh mesecev, za kolikor se pripor po vloženi obtožnici podaljša, ni dopustno podaljševati in da je lahko odločitev sodišča učinkuje le za čas dveh mesecev oziroma do drugačne odločitve. Po določbi 1. odstavka 20. člena Ustave se sme namreč pripor odrediti na podlagi odločbe sodišča, kar pomeni, da mora biti pripor pokrit z odločbo sodišča. To velja ne le za prvo odreditev pripora, temveč tudi za vsa njegova podaljšanja. Zato more sodišče obstoj pripornih razlogov preizkusiti še v času, ko dvomesečni rok po prejšnjem sklepu še ni tekel, ne pa po izteku roka, saj sodišče ne preizkuša obstoja pripornih razlogov za nazaj, marveč za naprej. Določbo 1. odstavka 20. člena Ustave je treba razumeti tudi tako, da mora biti v času do izteka dvomesečnega roka priprtemu obtožencu vročena tudi odločba o podaljšanju pripora. Edina izjema je določena v 2. odstavka 20. člena Ustave. Ta določa, da mora biti ob priporu najkasneje pa v 24. urah po njem, priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Iz navedenega načelnega pravnega mnenja izhaja, da ta določba nedvomno velja za vse faze odločanja o priporu, saj bi njeno širjenje pomenilo tudi kršitev ustavnih pravic.

Pred izpodbijanim sklepom je bil zoper obt. F.V. zadnjič podaljšan pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.2.2001 in bi zato moralo sodišče v skladu z razlago 2. odstavka 207. člena ZKP, sprejeto v načelnem pravnem mnenju, o priporu odločiti do 6.4.2001 ter pred iztekom dvomesečnega roka priprtemu vročiti tudi odločbo o podaljšanju pripora. Glede na to, da je preizkus pogojev za pripor opravilo šele 12.4.2001 in obtožencu nato podaljšalo pripor, je s tem prekoračilo rok iz 2. odstavka 207. člena ZKP in v tem pogledu kršilo to zakonsko določbo.

Navedeno načelo pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji in je zato po 2. odstavku 110. člena Zakona o sodiščih (ZS) obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča, ne vsebuje razlage o tem, ali ima opustitev preverjanja obstoja pogojev za pripor in izdaje sklepa o podaljšanju pripora v roku, predpisanem v 2. odstavku 207. člena ZKP, za posledico odpravo pripora takoj po izteku časa, za katerega je bil s prejšnjim sklepom odrejen ali podaljšan.

Vložnik zahteve meni, da mora biti priprti izpuščen na prostost, če sodišče pravočasno ne podaljša pripora, kajti če tega ne stori, ni nobene podlage za obtoženčevo nadaljne zadrževanje. Zakonske določbe, ki se nanašajo pripor, jasno določajo, da je lahko nekdo v priporu le na podlagi sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora. Če sodišče sklepa, iz kateregakoli razloga ne izda, po stališču zahteve ni več zakonske podlage za odvzem prostosti in je potrebno obtoženca izpustiti, sodišče pa sme, če so za to podani vsi pogoji ponovno odrediti pripor.

Vložnikovemu naziranju, da pripor preneha, če senat o podaljšanju pripora ne odloči še pred potekom dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu, ni mogoče pritrditi.

Po vročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave sme odrediti ali odpraviti pripor samo senat s sklepom po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. V roku, predpisanem v 2. odstavku 207. člena ZKP, pa mora senat preizkusiti, ali so še dani razlogi (pravilno bi bilo pogoji) za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Razlaga teh določb ne dopušča sklepanja, da pripor preneha že zaradi poteka časa, za katerega je bil s prejšnjim sklepom odrejen ali podaljšan, ker sodišče ni pravočasno opravilo preizkusa in podaljšalo pripora.

Za odločanje o priporu med preiskavo so značilni številni elementi kontradiktornosti. Vsebinska kontradiktorost, ki bi veljala za celoten kazenski postopek, z zadnjo novelo ni bila vzpostavljena, saj je po vložitvi obtožnice in do konca glavne obravnave, kakor je to razvidno iz vsebine 1. odstavka 207. člena ZKP v zvezi s 2. odstavkom 272. člena ZKP, in nekaterih drugih določb, pri odločanju o priporu še vedno močno izražena tudi instrukcijska maksima.

Za vložitev obtožnice je potrebna višja stopnja utemeljenosti suma od tiste, ki zadošča, da se zoper določeno osebo začne preiskava. Če take stopnje verjetnosti storitve kaznivega dejanja ni, sodišče po vloženi obtožnici, četudi je podan priporni razlog in zadoščeno zahtevi po sorazmernosti tega ukrepa, zoper obdolženca ne sme odrediti ali podaljšati pripora.

Že to, da gre pri odločanju po 2. odstavku 207. člena ZKP za preverjanje pogojev za pripor, pomeni, da je bil ta zoper obtoženca po vložitvi obtožnice odrejen ali podaljšan. Glede na drugačno ureditev odločanja o priporu v tej fazi postopka od tiste v preiskavi, je na podlagi razlage te zakonske določbe treba ugotoviti, da pripor preneha le, če ga po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo, s sklepom odpravi senat. Zato ni podlage za stališče, da pripor preneha že zaradi tega, ker sodišče ni opravilo preizkusa in ga podaljšalo v roku, predpisanem v 2. odstavku 207. člena ZKP.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbo 2. odstavka 207. člena ZKP, vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zato tudi ne drži, da je bil obt. F.V., pri katerem je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ugotovilo obstoj vseh pogojev za pripor in mu pripor podaljšalo, v času od 6. do 12.4.2001 v priporu nezakonito.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obt. F.V. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.