Jedro

Res je sicer, da lahko dolžnik po 2. odst. 421. člena OZ proti prevzemniku uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku (...), torej tudi ugovor, da terjatev ne obstoji, vendar pa pri tem zakon primera, ko dolžnik odstopljeno terjatev prizna, ne ureja. Takšen primer je bil urejen v Občem državljanskem zakoniku, in sicer v paragrafu 1396, kjer je bilo določeno, da dolžnik s priznanjem terjatve poštenemu prevzemniku izgubi ugovore, ki bi jih imel proti odstopniku. To pravno pravilo pa se lahko uporabi tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ... razveljavi v dajatvenem in stroškovnem delu, tožbeni zahtevek pa zavrne.

Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo na podlagi pogodbe o odkupu tolarskih terjatev št. 479330 z dne 21.12.2003, ki jo je kot prevzemnik (cesionar) sklenila z odstopnikom (cedentom) A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je upoštevalo ugovor tožene stranke, da ji odstopnik ni izvedel gradbenih del in da zato odstopljena terjatev ne obstaja. Pri tem ni sledilo navedbi tožeče stranke, da tožena stranka tega ugovora nima več, ker da je odstopljeno terjatev priznala. Menilo je, da priznanje terjatve nima za posledico izgubo ugovorov, ki se tičejo samega obstoja terjatve. Pri tem se je sklicevalo na 2. odst. 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Takšno stališče je pravno zmotno. Res je sicer, da lahko dolžnik po 2. odst. 421. člena OZ proti prevzemniku uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku (...), torej tudi ugovor, da terjatev ne obstoji, vendar pa pri tem zakon primera, ko dolžnik odstopljeno terjatev prizna, ne ureja. Takšen primer pa nedvomno zahteva posebno pravno presojo, saj ima priznanje (pripoznava) upnikove terjatve za dolžnika tudi materialnopravne posledice (npr. pretrganje zastaranja - 364. člen OZ). In če dolžnik upnikovo terjatev, bolje rečeno svoj dolg, enkrat prizna, se to že po logiki stvari izključuje z možnostjo, da bi pozneje proti poštenemu prevzemniku ugovarjal, da priznani dolg zaradi upnikove (odstopnikove) neizpolnitve pogodbe ne obstaja.

Kot rečeno, takšen primer v OZ ni posebej urejen, urejen pa je bil, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, v Občem državljanskem zakoniku, in sicer v paragrafu 1396, kjer je bilo določeno, da dolžnik s priznanjem terjatve poštenemu prevzemniku izgubi ugovore, ki bi jih imel proti odstopniku. Glede na 4. člen Zakona o razveljavitvi predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. List FLRJ, št. 86/ 46) v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) pa sodišče druge stopnje meni, da se to pravno pravilo lahko uporabi tudi v obravnavanem primeru, saj ni videti, da bi kakor koli nasprotovalo pravnemu redu Republike Slovenije.

Iz povedanega izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, ali je tožena stranka odstopljeno terjatev res priznala. Ker je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).