Jedro

Okoliščina, da tožeča stranka po škodnem dogodku ni poklicala policije, glede na določbo 942. člena OZ, sama po sebi ne more biti razlog za odklonitev izplačila zavarovalnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov pravdnega postopka v znesku 189,15 EUR zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 8.396,07 EUR s pripadki (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.751,47 EUR, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo (II. in III. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitve 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede škodnega dogodka z dne 3. 2. 2012

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da okoliščina, da po škodnem dogodku ni poklicala policije, glede na določbo 942. člena OZ, sama po sebi ne more biti razlog za odklonitev izplačila zavarovalnine. Takšno je bilo tudi stališče sodišča prve stopnje (četudi ni izrecno zapisalo, da je določilo 30. člena Splošnih pogojev nično) in kar potrjuje dejstvo, da je sodišče glede obstoja škodnega dogodka z dne 3. 2. 2012 izvedlo vse predlagane dokaze (glej dokazni sklep v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Drži sicer nadaljnji pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje do predloženih fotografij poškodovanega vozila povsem izostala. Vendar pa zaradi tega ni podana pritožbeno uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tožeča stranka je fotografije predložila kot dokaz, da je zavarovalni primer nastopil, do tega pravnoodločilnega dejstva pa se je sodišče prve stopnje opredelilo), temveč kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar pa v konkretnem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da poškodbe vozila, kot jih zatrjuje tožeča stranka, nikakor niso mogle nastati v škodnem dogodku z dne 3. 2. 2012, saj so poškodbe poškodovanih delov vozila povsem različne jakosti, pozicije in oblike ter so povsem nekompatibilne. Dokaz s fotografijami tako ni (več) pravno relevanten, saj tudi če izhajamo iz predpostavke, da je tožeča stranka s fotografijami dokazala, da so na vozilu nastale zatrjevane poškodbe, le-te niso v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom z dne 3. 2. 2012. 7. Pritožbeni očitki, da je sodišče zmotno presodilo izpovedbo prič A. A. in B. B. ter se oprlo na predloženo interno poročilo, glede na to, da pritožnica ne izpodbija neobstoja vzročne zveze, za odločitev niso (več) pravno relevantni. Enako velja za pritožbene navedbe, da tožena stranka v preteklosti za izplačilo škode ni zahtevala policijskega obvestila (saj kot ugotovljeno obvestitev policije po škodnem dogodku ni pogoj za izplačilo zavarovalne vsote) in da se je tožena stranka na identičnost poškodb začela sklicevati šele po dogodku z dne 19. 11. 2012 (saj sodišče presoja utemeljenost zahtevka glede na trditve, ki jih stranki podata v postopku pred sodiščem prve stopnje, v postopku pa je tožeča stranka takšne trditve podala).

Glede škodnega dogodka z dne 19. 11. 2012

8. Tožeča stranka v zvezi s škodnim dogodkom z dne 19. 11. 2012 sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni skladno z določbo 254. člena ZPP postavilo novega izvedenca, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja, pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, postavitev novega izvedenca ni potrebna.

10. V obravnavani zadevi je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja strank, pomanjkljivosti, na katere opozarja pritožnica (češ da izvedenec na določena vprašanja ni podal jasnega odgovora), pa niso odločilnega pomena, saj se nanašajo na (ne)obstoj posameznih poškodb, bistvo zavrnitve zahtevka pa je bila ugotovitev izvedenca (katere pritožnica ne izpodbija), da se zatrjevane poškodbe medsebojno ne ujemajo in zatorej v nobenem primeru niso mogle nastati niti v škodnem dogodku z dne 3. 2. 2012, niti v škodnem dogodku z dne 19. 11. 2012. 11. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je izvedenec v zvezi s prožnostjo aluminija in pločevine odgovoril, da je le-ta pri obeh materialnih enaka. Dejstvo, da se pritožnica s takšnim zaključkom izvedenca ne strinja, pa samo po sebi ni razlog za postavitev drugega izvedenca.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, pri tem pa obrazložilo razloge za zavrnitev. Zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti pritožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS).

Glede stroškov postopka

13. Pritožnica pravilno opozarja, da je toženo stranko zastopal odvetnik samo na naroku z dne 21. 3. 2014, drugih dejanj v postopku pa ni opravil. Sodišče prve stopnje bi zato moralo nagrado za postopek odmeriti skladno z tar. št. 3500 Zakona o odvetniški tarifi, po kateri toženi stranki pripada nagrada za postopek le v polovični vrednosti, tj. 189,15 EUR in ne 378,30 EUR, kot ji je to priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki spremenilo tako, da se zahtevek tožene stranke na povračilo stroškov pravdnega postopka v znesku 189,15 EUR zavrne.

14. V preostalem delu pritožba (kot pojasnjeno v 5. do 12. točki obrazložitve te sodbe) ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).