Jedro

Okoliščine na katere se je v predlogu skliceval obsojeni in sicer, da psihično trpi ter da je spremenil slog življenja, saj obiskuje metadonsko terapijo, ni mogoče dati relevantne teže v korist nobenemu od predlaganih predlogov.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, v točki II pa predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožila zagovornica obsojenega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni tako, da obsojencu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist oziroma, da mu dovoli prestajati zaporno kazen v odprtem oddelku R. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, pa tudi ne, da bi obsojeni izrečeno kazen prestajal v odprtem oddelku na R. Sodišče prve stopnje je po temeljitem, poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, ki so povezane z osebnostjo obsojenega kakor tudi njegovim dejanjem, zaključilo, da na strani obsojenega niso podane tiste subjektivne in objektivne okoliščine, ki jih določa 86. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tako je pri oceni ali je alternativna izvršitev kazni zapora upravičena poleg osebnih okoliščin obsojenega, to je njegove zaposlitve, skrb za družino in njegovo željo za alternativno prestajanje kazni zapora, presodilo tudi težo in okoliščine storjenega dejanja, vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo obsojeni predstavlja za družbo ter vedenje obsojenca po dejanju in možnosti njegovega poboljšanja z alternativnim prestajanjem kazni, ter pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za izrek nadomestne kazni zapora, kot ga narekuje člen 86/VIII KZ-1. Obsojeni je namreč specialni povratnik, ki je bil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja že večkrat obsojen, razen tega pa je bil večkrat obsojen tudi zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo edino izvršitev izrečene zaporne kazni dosegla namen, da obsojeni v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Na podlagi tega sodišče prve stopnje zaključuje, da alternativno prestajanje kazni na obsojenega ne bi pozitivno vplivalo, saj na podlagi navedenega ni mogoče obsojenemu zaupati do te mere, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Razen navedenega pa že sama teža dejanja, to je proizvodnja in promet heroina, ne dopušča nadomestitve kazni zapora obsojenemu z delom v splošno korist. Okoliščine na katere se je v predlogu skliceval obsojeni in sicer, da psihično trpi ter da je spremenil slog življenja, saj obiskuje metadonsko terapijo, ni mogoče dati relevantne teže v korist nobenemu od predlaganih predlogov. Pritožba, ki se ponovno sklicuje na te okoliščine in obljublja, da obsojeni v bodoče kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in da bi prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku doseglo svoj namen, ne more imeti uspeha. Po načelu individualizacije izrekanja kazni, ko se upoštevajo tako osebne okoliščine obsojenega, mora namreč izvršitev kazni zapora vendarle ohraniti svoje bistvo in obsojenca ter druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj, prav tako pa mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo. Sodišče prve stopnje pa je pravilo ocenilo tudi, da obsojeni ne izpolnjuje pogojev, da bi kazen zapora prestajal na odprtem oddelku. Kar zadeva nadaljnje pritožbene navedbe glede težke življenjske situacije in stiske obsojenca ob smrti očeta, ter njegovega prostovoljnega zdravljenja z metadonsko terapijo, pa je potrebno povedati, da te ne narekujejo drugačne odločitve, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Zato pritožba, ki je podana iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi konkretizirala katere kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja, saj zgolj navaja, da obsojeni izpolnjuje vse pogoje za alternativno prestajanje kazni, kakor tudi za namestitev na odprti oddelek, s čimer pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, glede na zgoraj navedeno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj obsojeni ne dosega niti praga pogojev, ki jih zakon določa tako za alternativno prestajanje kazni, kakor tudi za prestajanje kazni v odprtem oddelku.

5. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obsojenca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

6. Pritožbeno sodišče je obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).