Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine, ki jih je tožnica pretrpela zaradi neupravičenega prestajanja zaporne kazni v Požarevcu, Grgurju in Golem otoku.

Pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je ocenilo, da je sodišče prve stopnje skladno z določilom 200. člena ZOR odmerilo pravično denarno odškodnino.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odškodnina določena v previsokem znesku. Tožnica je bila upravno kaznovana zaradi prekrška; iz izpovedb oškodovanih v povojnih kazenskih in upravnih postopkih pa je razvidno, da je bila med njimi precejšnja razlika v prestajanju kazni. Sodišče druge stopnje temu ni posvetilo pozornosti in je tudi predmetno škodo uvrstilo med večje ter nekritično potrdilo prisojeni znesek odškodnine, ki v ničemer ne zaostaja za odškodninami, prisojenim oškodovancem, ki so neupravičeno prestajali zaporne kazni. Prisojena odškodnina tudi ni obrazložena z vidika določila 200. člena ZOR in sicer kakšno zadoščenje naj bi oškodovanki pomenil ravno prisojeni znesek in zakaj naj bi bil ta v skladu z naravo in namenom odškodnine. Ni nadalje upoštevana družbena realnost - finančna sposobnost države, ob tem, da na zadoščenje čaka še veliko oškodovancev. Predlaga, da se reviziji ugodi in odškodnina ustrezno zniža. Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožnici, ki je na revizijo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije. Revizija ni utemeljena.

V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Odločbi sodišča prve in druge stopnje pa sta pravilni tudi v materialno pravnem smislu, saj pravnomočna prisoja odškodnine za tožnici prizadejano negmotno škodo temelji tudi na pravilni uporabi določbe 200. člena ZOR.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila tožnici neupravičeno odvzeta prostost v času od 28. 9. 1949 do 26. 7. 1952. Ob aretaciji je doma pustila poldrugo leto starega otroka. V preiskovalnem zaporu - samici so jo večkrat noč za nočjo brez vmesnega spanca zasliševali, zaradi psihičnega in fizičnega nasilja pa je imela vidne in slušne halucinacije; v Požarevcu, Golem otoku in Grgurju, kjer je prestajala zaporno kazen oz. kazen opravljanja družbeno koristnega dela, pa je bila stalno izpostavljena pretepanju, mučenju, zasramovanju, zmerjanju in najtežjemu fizičnemu delu. Te okoliščine sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pri odmeri odškodnine za tožničino negmotno škodo, ki sta jo ocenili tako z vidika stopnje in trajanja duševnih bolečin, ki jih je tožnica zlasti utrpela zaradi odvzema njene svobode in kršitve njenih osebnostnih pravic (merila določena v 1. odst 200. člena ZOR oz. v 2. odst. istega člena prvo navedeni pravni izhodišči - pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), ki omogočajo individualizacijo odškodnine v vsakem konkretnem primeru, kot tudi z vidika v 2. odst. cit. zakonskega določila zadnje navedenih pravnih izhodišč (to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom), ki odškodnino postavita tudi v kontekst širših družbenih okvirov.

Revizija ima sicer prav, ko poudarja, da je potrebno upoštevati tudi "družbeno realnost". Za to posredno govorita prav zadnje navedeni pravni izhodišči. Vendar pa je ti potrebno upoštevati le kot korektor, ko se prvenstveno določi odškodnina na podlagi v cit. 200. členu ZOR prej navedenih meril in izhodišč. Preprečujeta le odmero tako visokih zneskov, ki bi z vidika presoje širšega družbenega okolja in na podlagi ocene konkretnih socialno - ekonomskih družbenih razmer presegli pojem "pravičnega odškodovanja".

Sodišči sta glede na ugotovljene okoliščine pravilno uvrstili tožničino škodo med večje; tožnica je prestajala eno najhujših zapornih kazni v Požarevcu, na Golem otoku in Grgurju. Revizijsko sklicevanje, da je bila tožnica kaznovana za prekršek in da je prestajala kazen opravljanja družbeno koristnega dela, ne pa kazni zapora izrečene v kazenskem postopku, je glede na navedene nečloveške okoliščine, v katerih je tožnica neupravičeno prestajala zaporno kazen, nepomembno. Znesek 1.500.000,00 SIT, ki je bil tožnici pravnomočno prisojen, nikakor ne more preseči okvirov "pravičnega odškodovanja". Stališče drugostopnega sodišča, da na takšno odmero odškodnine samo po sebi ne more vplivati finančna moč države in obstoj še drugih tovrstnih primerov (na kar se tožena stranka sklicuje še v reviziji), pa kaže, da sta bili v 2. odst. cit. zakonskega določila zadnje navedeni pravni izhodišči ustrezno upoštevani.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).