Jedro

Pri pogodbi o posredovanju po 813. členu ZOR si mora posrednik le prizadevati, da najde in spravi v stik z naročnikom bodoče sopogodbenike, ni pa upravičen z njimi skleniti pogodbe namesto ali v imenu naročnika. Oznako v pogodbi o posredniškem zastopanju, da je stranski intervenient dolžan posredovati posojilo, je zato razumeti v smislu razlage pritožbenega sodišča in ne zakonskih določb o posredniški pogodbi. Ta oznaka torej vsebuje tudi pooblastilo za sklenitev pogodb v smislu drugega odstavka 84. člena ZOR.

Toženec je kot posojilojemalec na podlagi prvega odstavka 557. člena ZOR dolžan tožniku kot posojilodajalcu vrniti prejeto posojilo, saj je stranski intervenient posojilno pogodbo sklenil v imenu tožnika in v mejah danih pooblastil. Zato tako sklenjena pogodba na podlagi prvega odstavka 85. člena ZOR zavezuje obe pogodbeni stranki.

Izrek

Obe reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 30.000,00 DEM v tolarski vrednosti po prodajnem tečaju A Banke d.d. Ljubljana z obrestmi od 27.6.1996 v višini, ki jo priznavajo banke v kraju izpolnitve za devizne vloge v DEM na vpogled. Naložilo mu je še, da je dolžan dopustiti poplačilo te terjatve s sodno prodajo zastavljenega stanovanja v Krškem in povrniti pravdne stroške. Presežni tožbeni zahtevek in podrejeni obrestni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženca in prvega stranskega intervenienta delno ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede pogodbe o zastavi nepremičnine razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dopustitev poplačila terjatve s sodno prodajo zastavljene nepremičnine ter v stroškovni odločitvi. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da je v posojilni pogodbi z dne 27.3.1994, na podlagi katere je toženec sprejel 30.000 DEM posojila, kot posojilodajalec nastopal tožnik, ne pa prvi stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je vlogo slednjega opredelilo kot posredniško, sodišče druge stopnje pa kot zastopniško.

Sodbo sodišča druge stopnje s pravočasnima revizijama izpodbijata toženec in prvi stranski intervenient. Toženec uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmotna je opredelitev pritožbenega sodišča, da je bil stranski intervenient tožnikov zastopnik in da je imel upravičenje za zastopanje v sami pogodbi o posredniškem zastopanju z dne 20.2.1996. Tako pooblastilo ne izhaja iz vsebine te pogodbe. Za zaključek o vlogi zastopnika ne zadostuje dejstvo, da je stranski intervenient posredoval posojilo pod pogoji pogodbe o posredniškem zastopanju. Napačni so razlogi sodišča druge stopnje, da je glede na 5. točko posojilne pogodbe z dne 27.3.1996 stranski intervenient toženca obvestil, da nastopa kot zastopnik tožnika. Na pogodbi je podpisan le kot posrednik. Zato je potrebno razmerje med stranskim intervenientom in tožnikom presojati kot razmerje posredništva.

Toženec vztraja, da je v zavezi do tožnika le stranski intervenient, ne pa on sam. Toženec je bil prepričan, da posojilno pogodbo sklepa s stranskim intervenientom, ta pa ga tudi ni obvestil, da naj bi nastopal le kot tožnikov zastopnik. Toženec s tožnikom kot popolnim neznancem ne bi sklenil posojilne pogodbe. Sicer pa je prava nevešč in zato ne more razlikovati zastopnika od posrednika. Toženec se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da iz posojilne pogodbe ne izhaja, da bi tožnik pri stranskem intervenientu vlagal denarna sredstva. Med tožnikom in stranskim intervenientom niti ni bilo sporno, da je tožnik taka sredstva vlagal. Stranski intervenient uveljavlja vse revizijske razloge, njegov revizijski predlog pa je enak toženčevemu revizijskemu predlogu.

Pogodbo o posredniškem zastopanju z dne 20.2.1976 med njim in tožnikom opredeljuje kot določeno obliko kreditnih poslov. S to pogodbo ga tožnik ni pooblastil za sklepanje posojilnih pogodb, zato stranski intervenient nikoli ni nastopal kot tožnikov zastopnik, take njegove vloge pa ni mogoče razbrati niti iz besedila pogodbe o posredniškem zastopanju, niti s pomočjo različnih metod razlage skupnega namena pogodbenih strank. Stranski intervenient tožencu ni posredoval tožnikovih denarnih sredstev, temveč del skupnih denarnih sredstev, ki so se natekla pri stranskem intervenientu. Posojilno pogodbo z dne 27.3.1996 je zato s tožencem sklenil v lastnem imenu in na lasten račun. Sodišče tega pravnega razmerja ni pravilno interpretiralo. Ne gre prezreti, da stranski intervenient in toženec nista prava vešči osebi. Razlaga pogodbe je zato formalistična.

Pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe, saj na posojilni pogodbi ni tožnikovega podpisa, pa tudi kakšnega ustnega dogovora med njima ni bilo, saj se do sklenitve pogodbe nista poznala, v stik sta prišla šele naknadno. Toženec, ki posojilne pogodbe ni prebral, je bil prepričan, da si je denar sposodil od stranskega intervenienta. Tudi če bi stranski intervenient nastopal kot tožnikov zastopnik, bi lahko govorili le o indirektnem zastopanju, saj stranski intervenient tožencu ni povedal, da nastopa kot tožnikov zastopnik. Tudi v tem primeru pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni moglo nastati. Če bi bilo razmerje med tožnikom in stranskim intervenientom opredeliti kot fiducio, bi stranski intervenient s tožnikovimi denarnimi sredstvi lahko razpolagal le v svojem imenu, kar spet pomeni, da pravno razmerje med obema pravdnima strankama ne bi moglo nastati. Stranski intervenient ponavlja svoje pritožbene trditve o razlogih, zakaj je tožnik sklenil pogodbo o posredniškem zastopanju in poudarja tožnikov pridobitni namen. Opozarja še na priglasitev celotne tožnikove terjatve 100.000 DEM v stečajnem postopku in na priznanje te terjatve.

Reviziji sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje so bile ugotovljene naslednje odločilne dejanske okoliščine, ki glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 vežejo stranke in revizijsko sodišče. Tožnik in stranski intervenient sta 20.2.1996 sklenila pogodbo, ki sta jo označila kot pogodbo o posredniškem zastopanju in s katero se je stranski intervenient zavezal tožniku posredovati posojilo 100.000 DEM pod določenimi pogoji glede obresti in dobe posojila. Toženec je dne 27.3.1996 v prostorih stranskega intervenienta sklenil posojilno pogodbo za 30.000 DEM, ki se jih je zavezal vrniti v roku in pod pogoji iz pogodbe o posredniškem zastopanju. Kot posojilodajalec je v pogodbi z dne 27.3.1996 naveden tožnik, v točki 5 pogodbe pa je še navedeno, da je pogodba sklenjena po posredovanju in tudi v prostorih stranskega intervenienta. Tožnik pogodbe ni podpisal, podpisala sta jo toženec in pod oznako posrednik še stranski intervenient. Posojilo ni bilo vrnjeno. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev sta obe sodišči zaključili, da je bil posojilodajalec po pogodbi z dne 27.3.1996 tožnik in ne stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da je med tožnikom in tožencem prišlo do neposrednega pogodbenega razmerja, ker je pri sklepanju pogodbe stranski intervenient nastopal kot (direktni) zastopnik, da je stranski intervenient imel pooblastilo tudi za sklenitev posojilne pogodbe in da je bil toženec o njegovi zastopniški vlogi obveščen.

Vprašanje, kdo je bil v konkretnem pravnem poslu pogodbena stranka, je vprašanje pretežno dejanske narave. Obe sodišči sta na to dejansko vprašanje odgovorili, da je bil posojilodajalec pri obravnavani posojilni pogodbi tožnik in ne stranski intervenient. Svojo odločitev sta oprli na popolnoma jasne uvodne določbe posojilne pogodbe, kdo sta pogodbeni stranki. Taka jasna določila posebne razlage glede na določbo prvega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) niti ne potrebujejo, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje. Zaradi skoposti in morebitne nejasnosti določil pogodbe o posredniškem zastopanju z dne 20.2.1996, ki sta jo pred tem sklenila tožnik in stranski intervenient, je pritožbeno sodišče materialnopravno ocenilo pravno naravo te pogodbe in na podlagi te ocene opredelilo tudi vlogo stranskega intervenienta pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 27.3.1996 med pravdnima strankama. Materialnopravna razlaga sodišča druge stopnje je le dodatno potrdila dejansko ugotovitev, kdo je bil posojilodajalec po pogodbi z dne 27.3.1996. Že glede na doslej obrazloženo je jasno, da ni mogoče sprejeti niti revizijskih izvajanj stranskega intervenienta, da je posojilno pogodbo sklenil v svojem imenu in na svoj račun, niti toženčevih revizijskih izvajanj, da je bil posojilodajalec stranski intervenient (kar se sicer razlikuje od njegove trditve v dosedanjem postopku, da je bila ta pogodba le navidezna) oziroma njegovega revizijskega vztrajanja, da je potrebno vlogo stranskega intervenienta presojati po določbah 813. člena ZOR o pogodbi o posredovanju. Ker je pritožbeno sodišče s svojo materialnopravno opredelitvijo pogodbe o posredniškem zastopanju dodatno utemeljilo dejansko ugotovitev, kdo je pogodbena stranka po obravnavani posojilni pogodbi, njegova razlaga pa je revizijsko sporna, je revizijsko sodišče obravnavalo tudi nadaljnje trditve obeh revidentov.

Po presoji revizijskega sodišča je pravilna materialnopravna razlaga sodišča druge stopnje o pravni naravi pogodbe o posredniškem zastopanju, ki sta jo dne 20.2.1996 sklenila tožnik in stranski intervenient. Materialnopravno pravilna je tudi nadaljnja opredelitev pritožbenega sodišča, da je stranski intervenient pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 27.3.1996 nastopal kot tožnikov zastopnik. Pritožbeno sodišče je skrbno presodilo vsebino pogodbe o posredniškem zastopanju in jo primerjalo z vsebino posojilne pogodbe. Ugotovilo je, da je vsebina posojilne pogodbe sklenjena v mejah pogojev za posredovanje posojila. Glede na vse okoliščine primera je pravilno ocenilo, da ne gre za posredovanje v smislu določb ZOR o posredniški pogodbi, temveč je vloga stranskega intervenienta po pogodbi o posredniškem zastopanju večja, saj je moral najti bodoče posojilojemalce, z njimi skleniti posojilne pogodbe pod danimi pogoji in posredovati vsa plačila. Vloga posrednika pri pogodbi o posredovanju po 813. členu ZOR je bistveno drugačna, saj si mora posrednik le prizadevati, da najde in spravi v stik z naročnikom bodoče sopogodbenike, ni pa upravičen z njimi skleniti pogodbe namesto ali v imenu naročnika. Oznako v pogodbi o posredniškem zastopanju, da je stranski intervenient dolžan posredovati posojilo, je zato razumeti v smislu razlage pritožbenega sodišča in ne zakonskih določb o posredniški pogodbi. Ta oznaka torej vsebuje tudi pooblastilo za sklenitev pogodb v smislu drugega odstavka 84. člena ZOR. Poleg pravilnih razlogov pritožbenega sodišča tako opredelitev potrjujejo še sama oznaka pogodbe kot pogodbe o posredniškem zastopanju, oznaka poslovnega predmeta stranskega intervenienta v uvodnih določbah pogodbe pri oznaki pogodbenika: Z. d.o.o., pa tudi ravnanje stranskega intervenienta v konkretnem primeru. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je stranski intervenient ob sklepanju posojilne pogodbe nastopal kot tožnikov zastopnik. Ker je v sami pogodbi pod točko 5 označil, da je pogodba sklenjena po njegovem posredovanju in v njegovih prostorih, je glede na uvodno pogodbeno opredelitev pogodbenih strank logičen zaključek, da stranski intervenient ni mogel biti pogodbena stranka, glede na zakonsko opredelitev pojma posredniške pogodbe pa tudi posrednik ne, temveč le zastopnik. Zato je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je bil toženec v smislu tretjega odstavka 85. člena ZOR obveščen o njegovi vlogi.

Drugačna izvajanja obeh revidentov niso sprejemljiva. Stranski intervenient se kot pravna oseba ne more sklicevati, da naj bi bil prava nevešč. Toženec se ne more uspešno sklicevati, da ni prebral pogodbe in da je zato mislil, da je posojilodajalec stranski intervenient. Pri sklepanju pismene posojilne pogodbe za znesek 30.000 DEM se že od povprečno skrbnega človeka upravičeno zahteva, da tako pogodbo prebere. Drugačno ravnanje je v nasprotju s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva od udeležencev v obligacijskih razmerjih (18. člen ZOR). Zato revizijsko sodišče le še dodaja, da toženec v primeru, če res ne bi bil prebral pogodbe, na tožnikovo najprej telefonsko, nato pa še osebno opozarjanje ne bi reagiral tako, kot sta tožnik in toženec skladno izpovedala, torej z obljubami, da bo posojilo vrnil. Toženčev očitek razlogom pritožbenega sodišča v zvezi z (nespornim) vlaganjem denarnih sredstev pri stranskem intervenientu ni utemeljen, saj gre le za del razlogov izpodbijane sodbe, ki odgovarjajo na pritožbeno trditev stranskega intervenienta, da je potrebno pogodbo o posredniškem zastopanju med stranskim intervenientom in tožnikom opredeliti kot neke vrste kreditno pogodbo. S tako, revizijsko s strani stranskega intervenienta ponovljeno, vendar ne podrobneje utemeljeno opredelitvijo pogodbe o posredniškem zastopanju se revizijsko sodišče ne strinja iz razlogov, ki so doslej navedeni in ki potrjujejo pravno opredelitev pritožbenega sodišča. Sodišče druge stopnje je že pravilno odgovorilo na sedanjim revizijskim enake pritožbene trditve stranskega intervenienta o zatrjevanem pridobitnem namenu tožnika pri sklepanju pogodbe o posredniškem zastopanju in o pomenu priznanja v stečaju prijavljene tožnikove (večje) terjatve. Glede še preostalih trditev revizijsko sodišče dodaja, da je nesprejemljivo stališče stranskega intervenienta, da naj ne bi tožencu posredoval tožnikovega denarja, temveč del nekih skupnih sredstev, saj v tem primeru tudi ne bi imel razloga, da bi sam kot zapisovalec pogodbe navedel prav tožnika kot posojilodajalca.

Po vsem obrazloženem je toženec kot posojilojemalec na podlagi prvega odstavka 557. člena ZOR dolžan tožniku kot posojilodajalcu vrniti prejeto posojilo, saj je stranski intervenient posojilno pogodbo sklenil v imenu tožnika in v mejah danih pooblastil. Zato tako sklenjena pogodba na podlagi prvega odstavka 85. člena ZOR zavezuje obe pogodbeni stranki.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je obe reviziji na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo kot neutemeljeni. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov stranskega intervenienta in toženca.