Jedro

S tem ko zagovornica navaja, da temelji sklep o ponovni odreditvi pripora le na "napaki" policista, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s ponovno odrejenim priporom ne drži trditev zagovornice, da se okoliščine iz časa odreditve hišnega pripora niso spremenile. Res se ni spremenilo obtoženčevo zdravstveno stanje, vendar pa obtoženec ni spoštoval pogojev, določenih v sklepu o odreditvi hišnega pripora, čeprav je vedel, da lahko sodišče zaradi nespoštovanja le-teh ponovno odredi pripor.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. T.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru je razvidno, da je bila obt. T.R. odvzeta prostost dne 7.2.2001, s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 8.2.2001 pa je bil zoper obtoženca odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obt. T.R. je bil v priporu vse do 3.9.2001, ko je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom pripor zoper obtoženca odpravilo in odredilo zoper njega hišni pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po razglasitvi sodbe, s katero je bil obt. T.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ ter obsojen na kazen 2 let in 3 mesecev zapora, je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.11.2001 zoper obtoženca podaljšan hišni pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, medtem ko je bil zoper soobtožena R.L. in S.H. iz istega pripornega razloga podaljšan pripor.

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 23.1.2002 sklenilo, da se predlogu predsednice senata za ponovno odreditev pripora zoper obt. T.R. ugodi in je zoper obtoženca odredilo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je ugotovilo, da je obtoženec kršil navodila za izvajanje odrejenega ukrepa hišnega pripora. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 25.1.2002 pritožbo obtoženčeve zagovornice, vložene zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnilo kot neutemeljeno. Zagovornica obt. T.R. je že dne 28.1.2002 vložila predlog za odpravo pripora zoper obtoženca, dopolnila pa ga je z vlogo z dne 31.1.2001, kateri je priložila fotokopije izjav B.R., R.B. in obtoženčevega očeta R.R. S sklepom z dne 12.2.2002 je Okrožno sodišče v Kopru predlog za odpravo pripora zavrnilo.

Dne 7.2.2002 je zagovornica obt. T.R. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.1.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 25.1.2002. V njej uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, predlaga pa, da se pripor zoper obtoženca odpravi ali nadomesti s hišnim priporom oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil zoper obtoženca ponovno odrejen pripor na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker se je policist očitno zmotil, da je dne 7.1.2002 v V. v avtomobilu, ki ga je vozila I.J., videl obt. T.R. Zahtevi za varstvo zakonitosti je priložila fotokopije pisnih izjav I.J., R.B., B.R. in R.R. ter hkrati predlagala njihovo zaslišanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornica z zatrjevanjem, da obtoženec ni kršil sklepa o odreditvi hišnega pripora, ker naj bi policist dne 7.1.2002 v avtomobilu ne videl obtoženca, temveč R.B., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče je upravičeno verjelo prepričljivi ugotovitvi policista, navedbe zagovornice, da se obtoženec ni mogel izjasniti o navedbah policista, pa ne pomenijo kršitve določb kazenskega postopka, saj celo sama ugotavlja, da poseben kontradiktorni postopek v zvezi z uporabo 4. odstavka 199.a člena ZKP ni predviden.

Zahteva zagovornice obt. T.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po izrecnem določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav zagovornica obt. T.R. v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, je iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da sklep o ponovni odreditvi pripora temelji le na "napaki" policista ter v zvezi s tem opozarja na pisne izjave R.B., I.J., B.R. in R.R., iz katerih po njenih navedbah sledi, da je bil obtoženec dne 7.1.2002 ob 12.35 uri doma. Zagovornica obtoženca torej uveljavlja le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko izpodbija pravnomočni sklep o ponovni odreditvi pripora zoper obt. T.R., iz katerega obrazložitve je razvidno, da temelji na sporočilu Policijske postaje P. z dne 8.1.2002, dopolnjenem dne 17.1.2002, da je policist V.O. dne 7.1.2002 ob 12.35 uri videl v V. v avtomobilu, ki ga je vozila soobtožena I.J., prav obt. T.R. Razen tega je zagovornica obt. T.R. že pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje priložila pisno izjavo I.J., soobtoženke, da je bil tedaj v njenem avtomobilu R.B., katerega je peljala k vulkanizerju B.R., kar je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi že ocenjevalo. Zato trditev, da obtožencu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o navedbah, ki ga bremenijo, ni utemeljena in ni mogoče pritrditi stališču zagovornice, da je bilo kršeno določilo 16. člena ZKP.

Res je sicer, da je bil dne 3.9.2001 zoper obtoženca namesto pripora odrejen hišni pripor ter da je v razlogih sklepa o odreditvi hišnega pripora navedeno, da je prav zdravstveno stanje obtoženca tista okoliščina, ki opravičuje zaključek, da pripor ni neizogibno potreben ukrep za odvrnitev nevarnosti, da bi na prostosti s kaznivimi dejanji ponavljal, ter da sodišče meni, da je izkušnja sedem mesecev trajajočega pripora glede na njegovo zdravstveno stanje vplivala v tolikšni meri, da je mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti tudi s hišnim priporom. Vendar pa trditev zagovornice obt. T.R., da se okoliščine, ki so obstajale v času odreditve hišnega pripora, niso spremenile, ni utemeljena. Zdravstveno stanje obtoženca se sicer ni spremenilo, vendar pa obtoženec ni spoštoval pogojev, določenih v sklepu o odreditvi hišnega pripora, čeprav je bil o posledicah nespoštovanja le-teh opozorjen in je torej vedel, da sodišče zoper njega lahko ponovno odredi pripor. Razen tega je sodišče v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ugotovilo, da se je obtoženec dne 7.1.2001 nahajal v bližini tistih krajev, kjer so bila izvrševana dejanja z vodenjem ilegalcev preko državne meje v Republiko Italijo, prav na podlagi te okoliščine pa je ugotovilo realno nevarnost, da bi obtoženec v primeru hišnega pripora ponovil kaznivo dejanje, katerega izvršitve je bil spoznan za krivega, sicer s še nepravnomočno sodbo.

Ker kršitev zakona ni podana in ker zagovornica obt. T.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).