Jedro

Odločanje o sporu zoper končni zapis o ugotovljenih nepravilnostih pri izvajanju zdravstvenih storitev ne spada v sodno pristojnost. Pri izdaji končnega zapisa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, ampak za ugotavljanje nepravilnosti kot podlago za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe.

Izrek

I. Za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. II. Tožba tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Celju dne 19. 12. 2006 vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitev neutemeljenosti ukrepov po izdanem končnem zapisu z dne 29. 11. 2006. 2. Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom z dne 23. 2. 2007, izreklo za stvarno nepristojno za reševanje spora in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Celju. Svojo odločitev je Okrožno sodišče v Celju utemeljilo s tem, da je končni zapis dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilka javnega pooblastila in je zato za odločanje o tožbi pristojno upravno sodišče. 3. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

4. Upravno sodišče z odstopom pristojnosti ni soglašalo, temveč je na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) sprožilo spor o pristojnosti.

5. V obrazložitvi predloga se Upravno sodišče sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, in sicer na sklep X Ips 322/2008 z dne 24. 7. 2008, v katerem je zavzeto stališče, da končni zapis ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih tožeče stranke, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu, glede na to, da po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami) in Zakonu o zdravstveni dejavnosti – ZZDej (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s tem ni predvideno izdajanje upravnih odločb. Sklicuje se še na upravno-sodno prasko Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 972/2004 in I Up 303/2005. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča RS odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost in je zato treba tožbo zavreči. 7. Sodišče odloča v upravnem sporu skladno z določbo 2. člena ZUS-1 o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe na področju upravnega prava. Skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pa sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke na področju upravnega prava, izpodbijani končni zapis pa tudi nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev tožena stranka lahko odločala o ukrepih zoper tožečo stranko. Pri izdaji končnega zapisa pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, pač pa za ugotavljanje nepravilnosti kot podlago za uveljavljenje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Tudi ZZVZZ in ZZDej, ki se uporabljata v obravnavanem primeru, za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev za uresničevanje pogodb ne določata vodenje upravnega postopka niti izdaje upravnih odločb. 9. Tudi morebitno sklepanje, da interni Pravilnik tožene stranke opredeljuje končni zapis kot upravni akt, ter da Pravilnik določa, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo v upravnem sporu, nima nikakršne ustavnopravne podlage, saj morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti le na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave RS). Pravilnik tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke in je bil objavljen v internem glasilu, pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ne more biti podlaga za izdajanje upravnih aktov, še manj pa za določitev sodne pristojnosti.

10. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju spora o pristojnosti na podlagi določbe prvega odstavka 78. člena v zvezi z določbo 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo, da v zadevi ni podana sodna pristojnost in je zato tožbo zavrglo.