Jedro

Eden od ključnih elementov zunajzakonske skupnosti je skupno bivanje oziroma skupno življenje, ki je moralo, če naj se prizna dedna pravica, obstajati do smrti enega od partnerjev. Tožnica (vsaj) pet let pred zapustnikovo smrtjo z njim ni živela v skupnem gospodinjstvu. Stiki med tožnico in zapustnikom med njegovo boleznijo in tik pred smrtjo ne zadostujejo za zaključek o skupnem bivanju. Odločilno ni niti tožničino doživljanje odnosa z zapustnikom. Zapustnik in tožnica nista živela v ekonomski skupnosti in v očeh okolja nista veljala za življenjska sopotnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 283,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica zakonita dedinja po pokojnem A. A., rojenem ... in umrlem ... iz naslova pravno priznane zunajzakonske skupnosti in da ima tožnica po njem zakonito dedno pravico (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvena okoliščina v zadevi je dejstvo, da je tožnica toženčeva mati in da je bil zapustnik njegov oče. Obstoječa življenjska skupnost se je odrazila v rojstvu toženca. Prav tako je pomembno, da sta imela tožnica in zapustnik zgolj enega otroka in da drugih otrok nista imela. Zaradi tega sta ostala tožnica in zapustnik A. A. ves čas svojega druženja močno čustveno in življenjsko povezana. Ob zapustnikovi smrti je bila tožnica njegova zunajzakonska partnerka, ki se je tudi navzven notorno deklarirala. Takšna skupnost je trajala več let pred smrtjo zapustnika. Zapustnik je med boleznijo sprejemal pomoč tožnice, ki je zanj skrbela, in jo v zdravstvenih ustanovah kot tudi v domu za ostarele imenoval za svojo ženo. Vse te okoliščine so konstituirale obstoj zunajzakonske skupnosti. Tožnica je zapustnika štela za svojega moža in se po njegovi smrti deklarira za vdovo. Ne živi v življenjski skupnosti z B. B., niti ta moški nikoli ni bil njen zunajzakonski partner. Res pa je, da je bil zapustnik starejši od tožnice in da sta imela v določenih obdobjih težke medsebojne odnose, ki so bili včasih tudi konfliktni in napeti. Zapustnik je bil hudo bolan in zanj je skrbela tožnica. Priče so lagale. Sin je ob rojstvu potreboval veliko skrbi, ki mu jo je kljub svojim zdravstvenim težavam tudi nudila. Za zapustnika je kuhala tožnica. K zdravnikom ga je vozil B. B. Sin je grdo ravnal z očetom in dvigoval denar z njegovega računa. Tik pred smrtjo jo je zapustnik poklical po telefonu. Sodišče ni izvedlo več pomembnih dokazov.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnica in zapustnik v obdobju vsaj 5 let pred njegovo smrtjo nista živela v skupnem gospodinjstvu in da ob zapustnikovi smrti nista živela v ekonomski in čustveni skupnosti, ki bi navzven veljala za skupnost moža in žene.

6. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je razlog za obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom dejstvo, da se jima je rodil otrok. Kot izhaja iz 4. člena Družinskega zakonika, je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Vsebina takšne življenjske skupnosti, ki ji pravo pri dedovanju priznava enake učinke kot zakonski zvezi, je slednji v bistvenem enaka: zadovoljuje naj čustvene, materialne in druge potrebe partnerjev in je navzven zaznavna, kar praviloma potrjujejo skupno bivanje in ekonomska skupnost partnerjev.1 Skupni otrok lahko kaže na obstoj zunajzakonske skupnosti, a ni zadostna in odločilna okoliščina. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

7. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je eden od ključnih elementov zunajzakonske skupnosti skupno bivanje oziroma skupno življenje, ki je moralo, če naj se prizna dedna pravica, obstajati do smrti enega od partnerjev. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka, da tožnica (vsaj) pet let pred zapustnikovo smrtjo z njim ni živela v skupnem gospodinjstvu. Stiki med tožnico in zapustnikom med njegovo boleznijo in tik pred smrtjo ne zadostujejo za zaključek o skupnem bivanju. Odločilno ni niti tožničino doživljanje odnosa z zapustnikom. Zunajzakonska skupnost je življenjska skupnost dveh oseb. Da bi jo pokojni v zdravstvenih ustanovah in domu za starejše imenoval kot ženo, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, razlogov, da je trditev prvič navedla v pritožbi, pa ni navedla. Navedba je zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Poleg navedenega je sodišče pravilno upoštevalo tudi, da zapustnik in tožnica nista živela v ekonomski skupnosti in da v očeh okolja nista veljala za življenjska sopotnika. Ugotovitev temelji na oceni izpovedb več prič, ki so povedale o razmerju med tožnico in zapustnikom. Pritožnica te dokazne ocene obrazloženo ne izpodbija. Splošen očitek, da so priče lagale, ne vzbuja dvoma o njihovi verodostojnosti.

9. Navedbe pritožnice, ki se nanašajo na njen odnos s sinom in na sinova ravnanja, za odločitev niso pomembne. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni prebralo smrtovnice, iz katere je razvidno, da je ona podala podatke, da ni pogledalo fotografij, iz katerih je razvidno, da je hodila z zapustnikom k sorodnikom, da ni prebralo toženčevega rojstnega lista in materinske knjižice ter zaslišalo najbližjega soseda. Sodišče je rojstni list pogledalo, izvedbe drugih dokazov pa ni predlagala. Nenazadnje je tožnica sama izpovedala, da je pet let pred zapustnikovo smrtjo živela drugje.

10. Neutemeljeno je pritožničino stališče, da tožencu ni dolžna povrniti stroškov postopka. Odločitev temelji na pravilni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna nasprotni stranki povrniti stroške, potrebne za postopek.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Gre za strošek odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife) in materialne izdatke v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 232,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 283,65 EUR. Nagrade v višini 100 točk za konferenco s stranko in pregled listin pritožbeno sodišče ni priznalo, ker sta zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

1 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 4/2018 z dne 26. 4. 2018.