Jedro

Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja ZZZDR, ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje.

Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) v 11. členu določa prvi dedni red zakonitih dedičev in ne loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroki zapustnika. Enako je urejal dedovanje nezakonskih otrok po njihovih starših tudi Zakon o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55 in SFRJ, št. 42/65 do 47/65).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pokojni J.T. in T.T. v času trajanja zakonske skupnosti pridobila kot skupno premoženje stanovanjsko hišo ..., na parc. št. 1018/33 vpisani pri zemljiškoknjižnem telesu II v vl. št... k.o... in da sta deleža na njej enaka. Zato mora toženka kot zemljiškoknjižna lastnica priznati dedičem po pokojnem J.T. solastninski delež do 1/2 na tem premoženju, tako da se bo na njem vknjižila solastninska pravica v njihovo korist, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi, ki je postala pravnomočna s sodbo pritožbenega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je bila v pravdi sporna tožnikova dedna pravica po pokojnem J.T. V njegovi rojstni matični knjigi ni vpisan kot oče, kar pomeni, da pokojni J.T. ni priznal očetovstva pred matičarjem ali pri centru za socialno delo. Tožniku očita, da je vedel, da njegov pravni status ni urejen, pa 5 let po polnoletnosti ni vložil tožbe. Zato nima dedne pravice. V zvezi s sporno hišo trdi, da je toženka izključna lastnica, ker je samo ona sklenila kupno pogodbo s podjetjem P.N. in ker je pokojni mož to priznal. Če je imel kak delež na hiši, ga je podaril ženi. Zato bi tožnik lahko zahteval le nujni delež zaradi prikrajšanja z daritvijo, ne pa dedovanja ustreznega deleža na hiši. Njegov tožbeni zahtevek je nesmiseln, ker je bil tožnik napoten na pravdo za ugotovitev, kaj spada v zapuščino, ne pa na izpodbijanje toženkinega pravnega naslova za pridobitev sporne nepremičnine.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka, ki izpodbija sodbo pritožbenega sodišča tudi zaradi bistvenih kršitev postopka, ne uveljavlja nobene od kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje in za katero je po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP 1977 mogoče vložiti revizijo. Če njeno izvajanje o tožbenem zahtevku meri na kršitev po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP 1977, torej na relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, pa je njeno stališče zmotno. Tožnika, ki je bil v zapuščinskem postopku napoten na pravdo, besedilo sklepa o prekinitvi postopka in napotitvi, naj v določenem roku sproži pravdni postopek (9. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, Uradni list SRS, št. 30/86 in RS, št. 55/92) ne veže pri sestavi tožbenega zahtevka v pravdnem postopku tako, da besedila tožbenega zahtevka ne bi smel samostojno oblikovati. Poleg tega je tožbeni zahtevek morda nekoliko okoren, toda iz njega razumljivo izhaja zahteva, da se ugotovi premoženje pokojnega J.T., ki spada v zapuščino, in da ga prejmejo njegovi dediči. Ne gre torej za kako neutemeljeno izpodbijanje toženkinega pravnega naslova za pridobitev sporne nepremičnine, kot navaja revidentka, temveč za to, da prizna, da je del premoženja, ki si ga lasti kot zemljiškoknjižna lastnica, dejansko v lasti pokojnega J. T. oziroma sedaj njegovih dedičev.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja sedaj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 do 82/94), ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje. Ker sta sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru ugotovili, da je J.T., če ne prej, pa v sodni poravnavi dne 21.4.1960 priznal, da bo "za svojega dne 27.10.1947 rojenega nezakonskega otroka K.J." plačeval preživnino, sta pravilno šteli, da je priznal, da je otrokov oče na sodni zapisnik, ki je javna listina. Pri tem ni odločilno, če v tožnikovi matični knjigi ni bil vpisan kot tožnikov oče, saj tako ZZZDR (90. člen) kot Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (24. člen) dopuščata to možnost. Zato ni bil tožnik tisti, ki bi bil moral pravočasno tožiti na ugotovitev očetovstva, temveč bi moral tožiti kvečjemu otrokov oče in doseči vpis v matični evidenci.

Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94), ki velja v času dedovanja in ki v 11. členu določa prvi dedni red zakonitih dedičev, ne loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroki zapustnika. Enako je urejal dedovanje nezakonskih otrok po njihovih starših tudi Zakon o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55 in SFRJ, št. 42/65 do 47/65). Ta zakon je v tretjem odstavku omejeval le dedovanje otrok in njihovih potomcev do zapuščine očetovih sorodnikov, toda tega določila v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker gre za dedovanje tožnika po očetu in ne po njegovih sorodnikih.

Tako se izkaže, da je J.T. za časa življenja priznal očetovstvo in da spada tožnik v krog njegovih zakonitih dedičev. Zato ima interes na ugotovitvi premoženja pokojnega J. T. in je upravičen do dajatvenega zahtevka na vrnitev premoženja v zapuščino.

Da spada sporna zgradba v skupno premoženje J.T. in T.T., sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili na podlagi določil Osnovnega zakona o zakonski zvezi (Uradni list FLRJ, št. 29/46) oziroma kasneje dopolnjenega Temeljnega zakona o zakonski zvezi (SFRJ, št. 28/65 - prečiščeno besedilo), ki je tako kot ZZZDR, ki velja od 1.1.1977 dalje, določal skupno lastnino za premoženje, ki je bilo z delom pridobljeno v zakonski skupnosti. Ker sta J.T. in T.T. kupila sporno hišo v času trajanja zakonske zveze s kupnino, ki sta jo pridobila s prodajo solastne hiše v K., in s posojili, ki sta jih zakonca skupaj odplačevala, je hiša v Š. skupno premoženje. Trditve, da je J.T. svoj delež na sporni hiši in odplačane kredite podaril ženi, ni mogoče upoštevati, ker je za tak posel med zakonci Zakon o premoženjskih razmerjih med zakonci (Uradni list LRS, št. 20/50) v 11. členu predvideval pred sodiščem sklenjeno pogodbo. Podobno določilo je vseboval tudi ZZZDR, ki je sprva predpisoval, da mora posel overiti sodnik (62. člen), kasneje pa je z Zakonom o notariatu ta pristojnost prešla na notarje (glej Uradni list RS, št. 13/94). Toženka, ki ves čas uveljavlja daritev, pogodbe ali sporazuma v strogo predpisani obliki ni predložila, zato je sklicevanje na možnost uveljavljanja nujnega deleža tožnika brez pravne podlage. Pokojnemu J. T. je pripadal delež na sporni hiši in ob zakonski presumpciji, da imata zakonca enaka deleža na skupnem premoženje, je po njegovi smrti tožnik zakoniti dedič njegovega premoženja.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Glede na to je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Revizijski stroški niso bili priglašeni.