27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 868/2002 z dne 14. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo Glavnega urada Davčne uprave (sedaj Ministrstva za finance) o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa, da se ne ugodi zahtevku pritožnice za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za mesec januar 2000. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, po katerem pridobi davčni zavezanec (v tem primeru prodajalec) pravico do povračila DDV, ki ga je prej vrnil kupcu, na podlagi overjenega izvirnika obrazca DDV-VP, svoje trditve, da je kupcu vrnil DDV, pa mora izkazati z ustrezno izvirno knjigovodsko listino. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo presoji Upravnega sodišča ter obeh upravnih organov, da pritožnica ni izpolnila pogojev za vračilo DDV za blago, prodano kupcem, ki so blago iznesli iz območja Republike Slovenije, saj ni predložila ustrezne knjigovodske listine, ki bi dokazovala, da je kupcem dejansko vrnila (izplačala) DDV, katerega vračilo je zahtevala.

Pritožnica se z navedenimi ugotovitvami in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne strinja in zatrjuje kršitev 33. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da je storila vse, kar od nje zahtevata Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nasl. – v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnik o izvajanju Zakona davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik). Meni, da upravičenje do vračila DDV nastopi s samim iznosom blaga v tujino, kar naj bi izhajalo tako iz določbe 55. člena ZDDV kakor tudi iz načela namembnega kraja (blago je obdavčeno tam, kjer je porabljeno). Navedeno naj bi pomenilo, da je ob dokazilih o izvozu blaga (račun, obrazec DDV-VP) položaj blaga, ki ga tuja fizična oseba kupi na ozemlju Republike Slovenije in iz tega območja iznese, v celoti izenačen s primeri iz 31. člena ZDDV.

B.

Pritožnica izpodbijani sodni odločbi očita, da krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kršitev te človekove pravice bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Tega pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ne utemelji. Izpodbijana odločitev namreč ne temelji na stališču, po katerem pritožnica ni upravičena do povračila DDV za blago, ki ga je kupec (fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji nima prebivališča) iznesel iz Republike Slovenije, temveč na stališču, da mora pritožnica svoje trditve o izplačilu DDV kupcu izkazati z ustrezno izvirno knjigovodsko listino. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj naj bi stališče sodišč, da za utemeljenost zahtevka za vračilo DDV ne zadošča zgolj dokazilo o iznosu blaga iz ozemlja Republike Slovenije, posegalo v njeno lastninsko pravico.

Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan