Jedro

Pravico iz 1. odstavka 8. člena ZKP, po kateri ima obdolženec pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik, je treba razlagati tako, da ni nujno, da gre za njegov materin jezik, ampak da razume in govori jezik, v katerem se zagovarja.

Ker zapisnik o obsojenčevem zaslišanju v preiskovalnem postopku in zapisniki o glavni obravnavi ne vsebujejo zapisa po 2. odstavku 8. člena ZKP o pouku glede pravice do prevajanja in kaj je v zvezi s tem izjavil, ta pomanjkljivost predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteve obsojenih M.K., A.V. in L.K. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojence se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16.7.2002 spoznalo za krive obsojene M.K., A.V., E.B. in D.V. kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena ter prikrivanja po 1. odstavku 221. člena v zvezi s 25. členom KZ, obs. E.B. poskusa odvzema motornega vozila po 2. in 1. odstavku 216. člena v zvezi z 22. členom KZ ter obsojene L.K., N.U. in G.V., pomoči h kaznivemu dejanju ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 27. in 25. členom KZ. Določilo jim je posamezne kazni od 3 mesecev do 8 let zapora, na to pa jim po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotne kazni: obsojenima M.K. in D.V. vsakemu 8 let in 4 mesece zapora, obs. A.V. 5 let in 4 mesece zapora in obs. E.B. 8 let in 7 mesecev zapora. Ostalim obsojenim L.K., N.U. in G.V. je izreklo vsakemu po 5 let zapora. Vsem obsojenim je izreklo kazen izgona tujca iz države za čas 10 let. V izrečene kazni je obsojenima N.U. in G.V. vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu od 13.3.2002 od 21. ure dalje, vsem ostalim obsojenim pa čas, ki so ga prebili v priporu od 13.3.2002 od 14. ure dalje. Odločilo je tudi, da so solidarno dolžni plačati znesek 102.976 SIT, kolikor predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist. Oprostilo pa jih je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.11.2002, ob delni ugoditvi pritožbe zagovornice obs. E.B. ter zagovornika obs. D.V. in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o vštetju pripora spremenilo tako, da je obsojenim v izrečene kazni zapora vštelo tudi odvzem prostosti in pripor od 13.3.2002, in sicer obs. M.K. od 11.02 ure, obs. A.V. od 9.54 ure, obs. E.B. od 11.02 ure, obs. L.K. od 11.10 ure, obs. N.U. od 21. ure, obs. G.V. od 21. ure in obs. D.V. od 10.43 ure in v odločbi o odvzemu protipravne premoženjske koristi tako, da je obsojenim M.K., A.V., E.B. in D.V. solidarno naložilo v plačilo znesek 102.976 SIT. V preostalem obsegu je pritožbi obsojenih L.K. in D.V. ter pritožbe zagovornikov obsojenih M.K., A.V., E.B., L.K., N.U., G.V. in D.V. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je v skladu z določbami 1. odstavka 98. člena in 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona.

Odločilo je tudi, da se potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev. Po 390. členu ZKP je odločilo, da se pritožbi obsojenih E.B. in G.V. zavržeta kot nedovoljeni.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti obs. M.K. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, obs. L.K., ki kršitev zakona ni konkretno opredelil, in obs. A.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 420. členu ZKP. Obs. M.K. se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Obs. L.K. se zavzema za izrek oprostilne sodbe, medtem ko zahteva obs. A.V. ne vsebuje končnega predloga.

Obs. L.K. je z vlogama z dne 2.10.2003 in z dne 15.10.2003 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker mu je bila drugostopna sodba s prevodom vročena dne 10.12.2002, sta dopolnitvi vloženi po preteku roka 3 mesecev, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP. Zato ju ni bilo mogoče upoštevati pri obravnavanju zahteve.

Iz odgovora, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vrhovni državni tožilec A.F., sledi, da ne soglaša z navedbami v zahtevah. Obs. L.K. v svoji zahtevi ne omenja nobenega razloga, ki bi pomenil kršitev zakona, pač pa obravnava le dejanska vprašanja, zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obs. M.K. dne 13.2.2003, v kateri glede sodnih odločb, ki so citirane pod točko 1, navaja, da je bilo pri ropu udeleženih manj oseb, kakor je bilo spoznano za krive, v bistvu zatrjuje, da sam ni bil udeležen pri ropu. Takšen razlog pa zadeva le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Iz vsega postopka je razvidno, da je obsojenec preko tolmača povsem razumel vsa procesna dejanja. V tej zvezi so sprejemljivi razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki je ocenilo, da je bila obsojencem zagotovljena pravica do tolmača. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti obs. A.V. ni utemeljena. Postopek je tekel v jeziku, ki ga je obsojenec poznal in tudi sam ne navaja, s katerimi deli postopka naj ne bi bil ustrezno seznanjen. Postopek je omogočil popolno sporazumevanje z obsojenci, kar je nedvomno razvidno iz samega postopka.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Obs. M.K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Povzema vsebino te določbe in jo povezuje z 8. členom ZKP ter trdi, da je prišlo do kršitve teh določb, ker je bila določena prevajalka za ruski in ne litvanski jezik in da zaradi različnosti obeh jezikov ni mogel normalno spremljati glavne obravnave. Glede na vsebino zahteve tudi obs. A.V. opozarja na isto kršitev.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka med drugim tudi, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen). Obsojena M.K. in A.V. ne trdita, da sta podala takšno zahtevo. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opravilo glavno obravnavo 10.7.2002, 11.7.2002 in 16.7.2002. Iz zapisnikov o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenima bilo zagotovljeno prevajanje v ruski jezik, iz česar nedvomno izhaja, da sta se tudi zagovarjala v tem jeziku. Iz podatkov kazenskega spisa prav tako sledi, da obsojenca nista niti v preiskovalnem postopku niti na glavni obravnavi ugovarjala, da ne razumeta in ne govorita tega jezika. Po določbi 1. odstavka 8. člena ZKP ima obdolženec sicer pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Vendar je to pravico treba razlagati tako, da ni nujno, da gre za njegov materin jezik, ampak da razume in govori jezik, v katerem se zagovarja. V nastalem položaju, ko obsojenca nista zahtevala, da na glavni obravnavi uporabljata svoj jezik in v svojem jeziku spremljata njen potek, pri čemer niti v zahtevah za varstvo zakonitosti ne navajata, da naj bi tako zahtevo podala, ni mogoče zaključiti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obs. A.V. z navedbo, da ni imel nobene izbire, ker ga nihče ni vprašal, ali razume rusko, nakazuje na kršitev določbe 2. odstavka 8. člena ZKP. Po tej določbi je treba obdolženca poučiti o pravici do prevajanja. Obdolženec se lahko odpove prevajanju, če zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da je bil poučen in kaj je izjavil. Res je, da zapisnik o obsojenčevem zaslišanju v preiskovalnem postopku in zapisniki o glavni obravnavi ne vsebujejo takega zapisa, vendar ta pomanjkljivost predstavlja le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Pri taki kršitvi mora vložnik zahteve izkazati, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Navedbe zahteve opozarjajo le na kršitev navedene določbe, ne da bi bilo z njimi pojasnjeno, zakaj in na kakšen način so vplivale na zakonitost sodbe. Zato vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in njenim vplivanjem na zakonitost sodbe ni obrazložena in tudi ni izkazana.

Zahteva obs. M.K. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve, v kateri se vložnik zahteve sklicuje na določbe 373. člena ZKP in obenem navaja, da je sodba zelo pomanjkljiva in da je tudi dejansko stanje zmotno ter nepopolno ugotovljeno, sledi, da v bistvu napada dejanske ugotovitve in zaključke pravnomočne sodbe. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Enaka ugotovitev velja tudi za zahtevo obs. L.K., ki ne navaja in ne opredeljuje kršitev zakona iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. V obširni obrazložitvi obsojenec ponavlja zagovor in očita sodišču, da je napadeno sodbo oprlo na lažno pričevanje D.J. Povzema vsebino izpovedbe te priče in jo primerja z izpovedbami uslužbencev oškodovane banke. Sklicuje se na spremenjen zagovor soobs. A.V. in na nepravilno presojo opravljene sodne prepoznave ter v zvezi z njo na zmotno ugotovitev okoliščine, da njegova fotografija in fotografije Litvancev niso bile objavljene v slovenskem časopisju ter prikazane na televiziji. Napada tudi razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopni presoji izpovedbe D.J. in jih ocenjuje kot nesprejemljive. S takimi navedbami obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa, kot je že obrazloženo, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno storiti.

Iz očitka, da so v postopku prepoznave sodelovali štirje moški in da je za dva od njih bilo izkazano, da sta policista, ki ju je D.J. poznal, povezanega z grajo stališča, ki ga je sodišče zavzelo do take prepoznave, sledi, da zahteva obs. K. meri na kršitev določbe 1. odstavka 242. člena ZKP. Res je, da sta v nasprotju s to določbo v prepoznavo bili vključeni dve osebi, ki ju je D.J. poznal, vendar je sodišče presodilo, da ta okoliščina ni odločilno vplivala na izpovedbo, ki jo je priča dala ob prepoznavi, ter jo ponovila, ko je bila zaslišana na glavni obravnavi. Navedeno dejstvo ob izpolnjenih ostalih pogojih, ki so določeni v 1. odstavku 242. člena ZKP, ne daje podlage za zaključek, da so bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Sicer pa obsojenec v zahtevi ne utemelji, kakšen naj bi bil vpliv te kršitve na zakonitost napadene sodbe. Z navedbami, ki zadevajo opravljeno prepoznavo in izpovedbo D.J., zahteva dejansko izpodbija zaključke sodišča glede njene dokazne vrednosti. Zato tudi ni utemeljena obsojenčeva trditev, da pri prepoznavi, za katero sodišče ugotavlja prisotnost dveh oseb, ki ju je J. poznal, ne gre za napako v sodnem postopku, temveč za "zavedno" kršitev zakona s strani sodnikov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve obsojenih M.K., A.V. in L.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Po podatkih kazenskega spisa obsojenci niso zaposleni, prav tako nimajo premoženja, prestajajo pa tudi daljše zaporne kazni. Zato jih je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).