Jedro

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni davčni organ v nasprotju z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP postopek prisilne izterjave uvedel brez ustreznega izvršilnega naslova, saj plačilni nalog, ki se nahaja v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 21. 3. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave A z dne 13. 11. 2000, s katerim je zoper tožečo stranko uvedena prisilna izterjava neporavnane denarne kazni s stroški izterjave v višini 6.000 SIT po plačilnem nalogu Postaje prometne policije A z dne 15.1.2000, z rubežem 1/3 pripadajočih osebnih prejemkov. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je izpodbijani sklep izdan na podlagi 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) na temelju izvršljivega plačilnega naloga kot izvršilnega naslova. Trditve tožnice, s katerimi izpodbija storitev prekrška, tožena stranka na podlagi 46. člena ZDavP, po katerem s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo, zavrača kot neutemeljene. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je ugovor zoper plačilni nalog vložila, pa tožena stranka po podatkih spisa ugotavlja, da je ugovor vložila dne 30.11.2000 in je bil zato kot prepozno vložen zavržen.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00, v nadaljevanju: ZUS). Vztraja pri vseh svojih pritožbenih ugovorih in poudarja, da plačilnega naloga z dne 15.1.2000, kot to netočno navaja odločba, ni prejela in je bila z njim seznanjena šele z vročitvijo sklepa o prisilni izterjavi. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev že izterjanega zneska in povračilo vseh stroškov postopka, vse z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 44. členu ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) šteje med izvršilne naslove, kadar gre za izterjavo obveznosti, ki jih niso odmerili davčni organi, med drugim plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil v obravnavanem primeru sklep o prisilni izterjavi izdan na podlagi plačilnega naloga kot izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da je prvostopni davčni organ v nasprotju z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP postopek prisilne izterjave uvedel brez ustreznega izvršilnega naslova, saj plačilni nalog, ki se nahaja v upravnih spisih ni opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Ker tožena stranka v pritožbenem postopku navedene nezakonitosti ni odpravila, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena toženi stranki v ponovni postopek, ne da bi se spuščalo še v presojo utemeljenosti posameznih tožbenih ugovorov.

O zahtevku tožnice za vračilo izterjanega zneska denarne kazni sodišče ni odločalo, ker je preuranjen. Zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, tako pa je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.