Jedro

Pravilna je presoja, da le naročilo lokacijske dokumentacije, ko gre za inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN, ne more predstavljati dejstev, ki bi pripeljalo do drugačne odločitve, tudi če bi bila znana v prejšnjem postopku. Tako utemeljen predlog za obnovo je bil zato z uporabo določbe 3. odstavka 256. člena ZUP/86 pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 397/2000-9 z dne 2.8.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika, proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 18.10.1999. Z njo je organ prve stopnje zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 21.7.1999, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti na novo sezidano stanovanjsko hišo na mestu predhodno stoječe barake, v tlorisnih dimenzijah 9, 14 x 8, 87 m, višine dveh etaž, grajeno do prve armiranobetonske plošče mešano: betonski votlaki in siporeks bloki, druga etaža iz siporeks blokov, na severozahodni fasadi podaljšano z balkonom v tlorisnih dimenzijah 3,5 x 1,4 m s streho dvokapnico, krito s salonitno kritino, na zemljišču s parc. št. 2280/5 k.o. S., na naslovu L., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožnik predlagal obnovo postopka, v katerem mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Pravilno je stališče tožene stranke, da je organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), s tem, ko je zavrnil predlog tožnika za obnovo postopka. Ta je predlagala obnovo postopka na podlagi 1. točke 249. člena ZUP/86, po kateri se lahko obnovi postopek, ki je končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, če se izve za nova dejastva, ali se najde ali pridobi možnost pridobiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in že uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik je kot novo dejstvo navajal, da je naročil lokacijsko dovoljenje. Pravilno je stališče tožene stranke, da je v postopku izreka urbanističnega ukrepa na podlagi 73. člena ZUN odločilno le to, ali ima investitor v času, ko se izvaja urbanistična inšpekcija, ustrezno upravno dovoljenje za poseg v prostor ali ne in če ga ima, ali izvaja dela v skladu z dovoljenjem. Zato naročila za izdelavo lokacijske dokumentacije ni mogoče šteti kot okoliščino oziroma dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe organa prve stopnje v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. Zato je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi navaja, da se s tožena stranko in sodiščem prve stopnje ne strinja. Naročena izdelava lokacijske dokumentacije je novo dejstvo, ki bi se moralo upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi v celoti ugodi in se odločba tožene stranke tako spremeni, da se pritožbi tožnika zoper odločbo prve stopnje ugodi ter se dovoli obnova postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po opravljenem formalnem preizkusu predloga za obnovo po določbi 1. odstavka 256. člena ZUP/86 po določbi 3. odstavka 256. člena ZUP/86 pristojni organ pri odločanju za obnovo postopka presodi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve; če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

Tožnica je kot obnovitveni razlog navajala naročilo lokacijske dokumentacije. Organ prve stopnje, tožena stranka in sodišče prve stopnje so presodili, da le naročilo navedene dokumentacije, ko gre za inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN, ne more predstavljati takšnega dejstva, ki bi pripeljalo do drugačne odločitve, tudi če bi bilo znano v prejšnjem postopku. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v postopku, v katerem se izreče inšpekcijski ukrep na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, pomembno le, ali investitor v času urbanistične inšpekcije ima ustrezno upravno dovoljenje ali ne. Ni pomembno ali je že naročena lokacijska dokumentacija. Ker je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo takšne ugovore tožnika v tožbi, enake ugovore pa tožnik ponavlja v pritožbi, s takšnimi pritožbenimi ugovori ne more uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.