Jedro

Skupna pripadajoča zemljišča je treba obravnavati kot izjemo. V primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, je takšno zemljišče treba razdeliti med stavbe kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A. cesta 51A predstavljajo zemljiške parcele št. 783/114, 783/110 in 784/28, k. o. ...1 (I. točka izreka). Umik predloga glede parcel št. 783/75, 783/78, 783/111, 783/113, 783/109, 784/27, 784/29 in 783/116 je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da se zemljiške parcele iz I. točke izreka v vrstnem redu vpisane zaznambe tega postopka vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni del v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe iz I. točke izreka (III. točka izreka), ter da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Udeleženki Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. cesta 47 in A. cesta 49 se pritožujeta zoper I. in III. točko sklepa, in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev glede zemljišč s parc. št. 784/28 in 783/110. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine3 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku4. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vračilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navajata, da sta podali predlog za dopolnitev ugotovitvenega postopka v zvezi s parcelacijo treh dodatnih parkirnih mest, parkiriščem iz razdruženega postopka in z odmero dostopne poti za ta parkirišča. Sodišče ni upoštevalo, da so sporna parkirišča in dovozne poti vidni v projektni dokumentaciji za gradbeno dovoljenje njunih stavb iz oktobra 1984. Predvideni so bili torej tudi za navedeni stavbi. Poleg tega sta bili sporni parceli v lasti podjetja B., d. d. (dodelitev parcel za gradnjo), ki je gradil stavbi pritožnic, kar izključuje možnost, da bi bili individualno pripadajoče zemljišče predlagateljice. Parkirišča in dovozne poti so se gradili šele z gradnjo stavb pritožnic. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ista kršitev je podana tudi, ker iz povzetka izvedenskega mnenja (11. - 14. točka obrazložitve) ni razvidno stališče, na podlagi katerega je sodišče sprejelo zaključek o obstoju individualnega pripadajočega zemljišča. To ne izhaja niti iz samega mnenja. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa v 19. točki (povzetek izvedenskega mnenja) v nasprotju s samo listino. Sodišče v zvezi s pripombami pritožnic na izvedensko mnenje tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem urbanistične stroke, niti ni pozvalo že postavljene izvedenke na dopolnitev mnenja. Pri povzetku pripomb v 15. točki obrazložitve ni razvidno, da bi bile njune pripombe sploh upoštevane.

Sodišče je v 19. točki obrazložitve izrecno navedlo, da se glede izločenega parkirišča ne opredeljuje, ker bo to predmet razdruženega postopka, vendar ravno nerešeno vprašanje, ali je del parkirišča na parc. št. 784/28 skupno pripadajoče zemljišče, izključuje odločitev, da je parc. št. 784/28 le individualno pripadajoče zemljišče. Izpodbijani sklep je preuranjen tudi glede vprašanja dovozne poti po parc. št. 783/110, ker je treba to zemljišče obravnavati v kontekstu skupnih pripadajočih zemljišč (parkirišč na parc. št. 784/28 in tistih, ki se obravnavajo v razdruženem postopku), ker se lahko izkaže, da ne gre le za služnostno pravico dovoza, ampak za delno skupno pripadajoče zemljišče.

Ni bilo upoštevano opozorilo pritožnic, da je bilo z odlokom iz leta 1974 predvideno 1 parkirno mesto za 1 stanovanjsko enoto. Pritožnici imata skupaj 162 stanovanjskih enot, pri čemer nimata individualnih parkirišč, le skupna. Predlagateljica pa ima 36 stanovanjskih enot in tudi individualna parkirišča. Če bi dobila še dodatna, bi bilo to v nasprotju z navedenim odlokom.

3.Predlagateljica in 1. nasprotni udeleženec sta na pritožbo odgovorila. Predlagata njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnici sta v postopku, ki se vodi zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča, predlogu predlagateljice deloma nasprotovali. Nekatera izmed zemljišč (oziroma njihovih delov), glede katerih je bila predlagana ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča, naj bi po njunem stališču predstavljala skupna pripadajoča zemljišča predlagateljice in pritožnic. Gre za zemljišča, ki so v naravi tri parkirna mesta (del parc. št. 784/28), večje parkirišče (parc. št. 783/112, 783/115, 784/30) in dovozna pot, ki poteka po delu parc. št. 783/110 in delu parc. št. 784/28 ter navedene parkirne površine povezuje z javno cesto.

6.Sodišče prve stopnje je postopek razdružilo in sklenilo, da se predlog glede zemljišč s parc. št. 783/112, 783/115 in 784/30 obravnava ločeno. Navedeni postopek še ni zaključen. Glede zemljišč s parc. št. 784/28 in 783/110 pa je sodišče z izpodbijanim sklepom, ob opiranju na izdelano izvedensko mnenje in opravljen ogled na kraju samem, odločilo, da sta v celoti pripadajoče zemljišče zgolj predlagateljice.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da sodišče ni upoštevalo pripomb pritožnic, ki jih v obrazložitvi niti ni povzelo. Kljub temu, da sodišče njunih pripomb v 15. točki obrazložitve res ni posebej povzemalo, je nanje v 19. točki jasno odgovorilo. V tej točki je, ob upoštevanju kriterijev prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, pravilno ugotovilo obseg individualnega pripadajočega zemljišča predlagateljice in izrecno pojasnilo, zakaj ni posebej parceliralo dovozne poti na parc. št. 783/110 in 784/28, zakaj je neutemeljen predlog pritožnic za ločeno parcelacijo parkirnih mest na parc. št. 784/28, in tudi to, da je parkirišče na parc. št. 783/112, 783/115 in 784/30 predmet razdruženega postopka. Ob tem je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da sodišče ni upoštevalo, da so se parkirišča in dovozne poti gradili šele z gradnjo stavb pritožnic. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je z ogledom na kraju samem ugotovilo, da je zunanja okolica stavbe predlagateljice starejše izvedbe. Dovozna pot in parkirišče ob stavbi sta vidna že iz prostorskih aktov, na podlagi katerih je stavba predlagateljice v letu 1966, ko stavbi pritožnic niti še nista bili načrtovani, pridobila gradbeno dovoljenje. Oboje je v izpodbijanem sklepu izrecno pojasnjeno. Drži sicer, da so sporna parkirišča in dovozne poti vidni tudi iz skice v projektni dokumentaciji iz oktobra 1984, na katero se sklicuje pritožba, vendar ta skica prikazuje umeščenost obeh stavb pritožnic v širše okolje. Iz dokumentacije ne izhaja, da je tisto, kar je vidno na skici, namenjeno redni rabi teh dveh stavb - jasno je namreč vidna tudi javna cesta. V tej dokumentaciji tudi parkirišča niso omenjena.

8.Prav tako pritožnici neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil povzetek izvedenskega mnenja, zajet v izpodbijanem sklepu, v nasprotju z njegovo vsebino. Iz prostorskih aktov, navedenih v tč. 3-1.09 izvedenskega mnenja, naj namreč ne bi izhajalo, da so sporna parkirišča in dovozne poti namenjeni izključno stavbi predlagateljice. Očitana protispisnost ni podana. Obrazložitev v delu 19. točke, v katerem se sklicuje na tč. 3-1.09 izvedenskega mnenja, povzema ustno mnenje sodne izvedenke, podano na naroku, na katerem je ta izrecno odgovorila na pripombe zoper njeno pisno mnenje. Sam zaključek o obstoju individualnega pripadajočega zemljišča pa ni predmet izvedenskega mnenja. Z njim se namreč ugotavljajo le relevantna dejstva glede obsega pripadajočega zemljišča, za ugotovitev katerih sodišče praviloma nima potrebnega strokovnega znanja. Stališča izvedenskega mnenja, na katera je sodišče (med drugim) oprlo svoj materialnopravni zaključek o obstoju pripadajočega zemljišča (gre namreč za pravno vprašanje, na katero odgovori sodišče), pa so izrecno pojasnjena v 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9.Neutemeljeno pritožba izpostavlja tudi, da pri odločitvi ni upoštevan odlok iz leta 1974 glede predvidenega števila parkirnih mest na stanovanjsko enoto. Poleg vsebine prostorskih aktov in urbanističnih normativov glede parkirnih mest, veljavnih v času gradnje in kasneje, je za ugotovitev obstoja pripadajočega zemljišča potrebno upoštevati tudi dejansko urejenost zemljišč v naravi. Namembnost zemljišča mora biti namreč utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika. V tem postopku so sporna le tri parkirna mesta na zemljišču s parc. št. 784/28, za katera je sodišče ugotovilo, da ne predstavljajo večjega načrtovanega parkirišča, ampak le prostor ob zelenici, ki nedvomno služi redni rabi stavbe predlagateljice (kar pritožbeno niti ni sporno), urejen v nekaj parkirnih mest. Dejanski vidik ne utemeljuje zaključka, da gre v tem delu za skupno pripadajoče zemljišče predlagateljice in pritožnic. O (načrtovanem) parkirišču, ki je predmet razdruženega postopka, pa sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločalo. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je število uporabnikov parkirišč, ki obkrožajo stavbe predlagateljice in pritožnic, glede na veliko število stanovanj v bližini (pre)veliko, parkirišč na tem območju pa očitno primanjkuje, vendar to ne pomeni, da posamezno zemljišče (v konkretni zadevi to s parc. št. 784/28) ni služilo rabi le posamezne stavbe v neposredni bližini.

10.Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o preuranjenosti odločitve glede dovozne poti na parc. št. 783/110, ker bi bilo potrebno to urejati v kontekstu skupnih pripadajočih zemljišč (parkirišč na 784/28 in tistih, ki se obravnavajo v razdruženem postopku). Ob upoštevanju kriterijev iz 42. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zemljišče s parc. št. 783/110 predstavlja individualno pripadajoče zemljišče predlagateljice. Pritožba te odločitve ne izpodbije. Zgolj dejstvo, da obstoji možnost, da bodo zemljišča, ki so predmet razdruženega postopka, ugotovljena za skupno pripadajoče zemljišče predlagateljice in pritožnic, ne pomeni, da je nujno tudi dovozna pot do teh zemljišč skupno pripadajoče zemljišče. Skupna pripadajoča zemljišča je namreč treba obravnavati kot izjemo. V primeru, ko ni zanesljivo dokazano, da gre za skupno pripadajoče zemljišče, je takšno zemljišče treba razdeliti med stavbe kot njihova individualna pripadajoča zemljišča.5 Odločitev v razdruženem postopku tako nima vpliva na pravno naravo zemljišča s parc. št. 783/110. Gre za ločena zemljišča, za katera ni nujno, da delijo enako pravno usodo.

11.Pritožba nadalje neutemeljeno zavzema stališče, da nerešeno vprašanje, ali je del parkirišča na parc. št. 784/28 skupno pripadajoče zemljišče, izključuje možnost, da se že sedaj zaključi, da je zemljišče s parc. št. 784/28 le individualno pripadajoče zemljišče. Sodišče je v tem postopku ugotovilo, da zemljišče s parc. št. 784/28 ni skupno pripadajoče zemljišče, zato ne gre za nerešeno vprašanje.

12.Pritožbeni očitek, da naj bi bili sporni zemljišči dodeljeni za gradnjo podjetju B., d. d., ni relevantno za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča in tega, katero zemljišče je (bilo) namenjeno redni rabi stavb(e). Kupci stanovanj v stavbi v etažni lastnini so s pridobitvijo stanovanj ex lege pridobili pravico uporabe (in kasneje lastninsko pravico) na stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, ne glede na to, kdo je bil kot imetnik pravice uporabe na takem družbenem zemljišču vpisan v zemljiški knjigi.

13.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

14.Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

15.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi s 3. odstavkom ZVEtL-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Pritožnici zato nista upravičeni do povračila priglašenih pritožbenih stroškov.

-------------------------------

1Ker se vse nepremičnine, ki so predmet tega postopka, nahajajo v isti katastrski občini, pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča njeno izrecno navedbo.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP.

3Ur. l. RS, št. 34/14; v nadaljevanju ZVEtL-1.

4Ur. l. RS, št. 16/19; v nadaljevanju ZNP-1.

5Prim. VSRS sklep II Ips 48/2019 z dne 8. 8. 2019.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.