Jedro

Če so pogodbeno dogovorjene zamudne obresti na glavnico v nemških markah po preračunu v SIT nižje od zakonskih zamudnih obresti na glavnico v SIT, potem zamudne obresti (na glavnico v nemških markah) niso oderuške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo 578.070,78 DEM, pogodbene in zamudne obresti, vse v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo. V reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (prvi odstavek 375. člena ZPP). Tožeča stranka je odgovorila na vročeno revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se glede revizije ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija meni, da je drugostopenjsko sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje kot prvostopenjsko brez opravljene glavne obravnave. Če bi to držalo, bi pritožbeno sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednje: H. C. d.o.o. (ki sicer ni stranka tega spora) in tožena stranka sta 15.1.1992 sklenila posojilno pogodbo. Terjatev do toženca je H. C. d.o.o. dne 31.5.1993 odstopil tožeči stranki. Tožena in tožeča stranka sta sklenili še posojilno pogodbo. Posojilna pogodba (napačno imenovana kot kreditna pogodba) je bila sklenjena istega dne kot pogodba o odstopu terjatve. V posojilni pogodbi pa so bile določene obveznosti tožene stranke do tožeče, tako da določila pogodbe z dne 15.1.1992 za pravno razmerje med toženo in tožečo stranko niso veljala. Dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, ni drugačno kot dejansko stanje po sodbi prvostopenjskega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je bilo nekoliko natančnejše kot drugostopenjsko le glede višine terjatve, ker je navedlo višino sporazumno ugotovljene terjatve v posojilni pogodbi (595.401,18 DEM v tolarski protivrednosti), višino pogodbenih obresti in pogodbeno določenih zamudnih obresti. Oboje pa vsebinsko ne nasprotuje ugotovitvi pritožbenega sodišča, da sta pogodbeni stranki na novo določili medsebojne obveznosti. Razlike v ugotovitvi dejanskega stanja med prvo in drugostopenjsko sodno odločbo torej ni.

Revizijske trditve, da obstajajo razlike med razlogi drugostopenjske sodbe o vsebini listin in listinami samimi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ne držijo. Revizija je spregledala dejstvo, da je bila 31.5.1993 sklenjena tudi posojilna pogodba med pravdnima strankama. Glede tega nasprotje med listinami in ugotovljeno vsebino listin v drugostopenjski sodbi ne obstaja. Drugačna presoja dejanskega stanja na temelju listin pa je del ugotovitve dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne sme preizkušati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revizija trdi, da naj bi višje sodišče ugotovilo, da je bila pogodba z dne 15.1.1992 sklenjena med pravdnima strankama in da je bila dne 31.5.1993 sklenjena pogodba o odstopu pogodbe. Na te revizijske očitke je revizijsko sodišče že odgovorilo. Višje sodišče je ugotovilo, da sta dne 15.1.1992 posojilno pogodbo sklenila H. C. d.o.o. in tožena stranka. Višje sodišče je bilo mnenja, da je bila 31.5.1993 sklenjena pogodba o odstopu terjatve. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se temu mnenju revizijsko sodišče pridružuje.

Obveznosti tožene stranke do tožeče pa so bile potem določene z posojilno pogodbo z dne 31.5.1993. Ta posojilna pogodba nadomestne izpolnitve ni predvidela, tako da je bila ugoditev tožbenemu zahtevku na plačilo 595.401,18 DEM pravilna.

Tožena stranka tudi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tretji odstavek 399. člena ZOR se ne more uporabiti za obrestovanje denarnih obveznosti, če pogodbene stranke same dogovorijo višino obrestne mere. Stranke pa so pogodbeno določile obrestno mero, kar je razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je torej pravilno odločilo, ker ni uporabilo tretjega odstavka 399. člena ZOR.

Revizija napada dogovor o obrestih zato, ker naj bi bil oderuški. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi bile zamudne obresti na tolarsko glavnico mnogo višje kot so bile dogovorjene zamudne obresti na glavnico v DEM. Ugotovljeno dejansko stanje torej ne daje opore za sklep, da je bil dogovor o obrestih oderuški.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče uporabilo materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno. Tudi kršitev procesnega prava, ki jo očita revizija, ni bila storjena. Ker ni podan noben revizijski razlog, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke (378. člen ZPP).

Tožeča stranka povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Revizijsko sodišče o njih zato tudi ni odločalo.