Jedro

Upravna odločba, po kateri je toženki z določenim dnem prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo, niti sodno varstvo pravic. S priznanjem nadomestila za delo družinske pomočnice je odpadla pravna podlaga za denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Vtoževani znesek, ki po temelju niti po višini ni bil prerekan, je toženka na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 140. členom ZUTD vključno z dosojenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, dolžna vrniti tožeči stranki, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški toženkine pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 1.820,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017 dalje do plačila (I. tč. izreka) in da ji v istem roku povrne stroške postopka v višini sodnih taks 49,50 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka). Ugotovilo je, da je odpadla pravna podlaga na podlagi katere je tožena stranka prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo, zato je prejete zneske nadomestila v vtoževani višini skupaj z zamudnimi obrestmi, dolžna vrniti.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka po odvetniku zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

Zatrjuje obstoj kršitve iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), ker je bil kršen 286. člen ZPP. Ta kršitev ima za posledico absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kljub temu, da se razpisane obravnave ni udeležila in je izostanek upravičila, je sodišče narok opravilo v njeni odsotnosti, kar ni zakonito. Na temelju 286. člena ZPP mora namreč stranka na prvem naroku navesti dejstva za utemeljitev navedb in ponuditi dokaze ter se izreči o navedbah nasprotne stranke. Ker je prava neuka stranka in dne 30. 5. 2018 še ni imela pooblaščenca, ji je kršena pravica do odgovora na trditve tožeče stranke ter navajanje in predložitev nasprotnih dokazov. Prikrajšana je za pravice iz 1. odst. 286. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost ugoditvene sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane relativne kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Po 1. odst. 339. člena ZPP je bistvena kršitev podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V skladu z 1. odst. 286. člena ZPP mora stranka sicer res najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb in se izjaviti o navedbah in ponujanih dokazih nasprotne stranke. Vendar s povsem pavšalnim pritožbenim sklicevanjem na 1. odst. 286. člena ZPP, ne da bi bil tožbeni zahtevek po temelju ali višini sploh prerekan, ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP.

6. V konkretnem primeru ni zatrjevane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta bi bila podana le, če toženki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar v obravnavani zadevi ni izkazano.

Iz sodnega spisa izhaja, da je bil narok za 9. 5. 2018 preklican in preložen na 30. 5. 2018 (list. 10), obvestilo o tem pa toženki vročeno 16. 4. 2018. Toženka je nato 25. 5. 2018 na sodišče sicer naslovila prošnjo za preklic naroka zaradi obveznosti s sinom in uveljavljanja brezplačne pravne pomoči. Vendar je iz uradnega zaznamka (list. 12) razvidno, da 28. 5., niti 29. 5. 2018 pri pristojni službi Delovnega sodišča v Celju prošnje za brezplačno pravno pomoč ni vložila. Posledično je bila obravnava 30. 5. 2018 opravljena v njeni odsotnosti. Sicer je tudi iz odločbe BPP 75/2018 z dne 18. 6. 2018 razvidno, da je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložila šele 6. 6. 2018. Torej potem, ko je bila obravnava 30. 5. 2018 pred prvostopenjskim sodiščem že zaključena. Ker mora vsaka stranka, kar velja tudi za toženko, v skladu z 9. členom ZPP pošteno uporabljati procesne pravice, ki ji gredo po zakonu in si enako kot sodišče v skladu z 11. členom ZPP prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, sodišču zaradi lastne neaktivnosti ne more uspešno očitati procesnih kršitev.

7. Čeprav za rešitev zadeve ni odločilno, pritožbeno sodišče kljub temu izpostavlja, da je zamujeni rok ali narok iz upravičenega vzroka, glede na 116. člen ZPP mogoče sanirati z vrnitvijo v prejšnje stanje. Navedeni procesni institut se seveda uporablja le na strankin predlog, podan mora biti v predpisanem roku in utemeljen z opravičljivimi razlogi, česar toženka ni poskušala niti uporabiti.

Materialnopravna podlaga za rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v Zakonu o urejanju trga dela2 (ZUTD). Po 1. odst. 140. člena ZUTD ima zavod pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznani denarni dajatvi oziroma prenehanju pravice zaradi opravljanja dela na podlagi drugega pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Gre v bistvu za verzijsko terjatev iz 3. odst. 190. člena Obligacijskega zakonika3 (OZ) po katerem nastane obveznost vrnitve, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Dejanske okoliščine primera in odločitev pritožbenega sodišča

9. Iz razpoložljive listinske dokumentacije izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje toženi stranki z odločbo z dne 16. 3. 2015 priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za 25 mesecev od 23. 1. 2015 do 22. 2. 2017 (priloga A1), vendar je že 10. 7. 2015 odločil, da z dnem 23. 1. 2015 priznana pravica do denarnega nadomestila preneha (priloga A/2), ker toženka opravlja delo na podlagi drugega pravnega razmerja. Center za socialno delo A. je namreč B.B. dne 4. 5. 2015 priznal pravico do družinskega pomočnika za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, toženki kot družinski pomočnici pa pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek v bruto znesku 734,15 EUR. Izrekel je še, da delno plačilo za izgubljen dohodek vključno s prispevki začne veljati z dnem 23. 1. 2015 in ga plačuje Mestna občina C. (priloga B/1).

Upravna odločba z dne 10. 7. 2015, po kateri je toženki z dnem 23. 1. 2015 prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo, niti sodno varstvo pravic. S priznanjem nadomestila za delo družinske pomočnice je odpadla pravna podlaga za denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Vtoževani znesek, ki po temelju niti po višini ni bil prerekan, je toženka na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 140. členom ZUTD vključno z dosojenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, dolžna vrniti tožeči stranki, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu je potrebno hkrati odločiti, da gredo priglašeni pritožbeni stroški za zastopanje tožene stranke na podlagi priznane brezplačne pravne pomoči, v breme Delovnega sodišča v Celju.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 85/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.