Jedro

Do tožnikove poškodbe (zlom nosu) je prišlo, ko sta si pred začetkom vadbe juda stala nasproti tožnik in M. (stara 6 let) in je pritekel T., ki je M. porinil, tako da je le-ta z glavo priletel v tožnikov nos. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da otroci (stari 6 let) niso nekontrolirano tekali po telovadnici in se prerivali in da se trener ob škodnem dogodku ni preoblačil, kot je v trditveni podlage tožbe tožnik utemeljeval opustitev skrbnega nadzorstva nad otrokom, trenerju juda ni mogoče očitati, da ni ravnal kot skrben trener. Toženki sta se odgovornosti razbremenili, ker sta dokazali, da je oseba, ki je otroka nadzorovala, ravnala z dolžno skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta ji toženki nerazdelno dolžni plačati odškodnino v višini 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2008 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik prvi toženki povrniti 648,82 EUR pravdnih stroškov in drugi toženki 32,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ni podlage za objektivno odgovornost (131. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) in tudi ne podlage za odgovornost na podlagi 1. odstavka 144. člena OZ. Ocenilo je, da sta toženki dokazali, da je D. H. (trener juda) ravnal kot skrben trener (opravljal je nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, škoda bi nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu), in da je treba poškodbo tožnika pripisati nesrečnemu naključju.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Meni, da učitelj prve toženke ni naredil vsega, kar bi moral. Povzema izpovedbo učitelja juda prve toženke D. H. in ugotavlja, da je za škodni dogodek odgovoren učitelj, saj ni poskrbel, da bi se učenci postavili v vrsto tako, kot je zahteval. Očitno so njegovo zahtevo ignorirali in ga prezrli, saj je D. H. povedal, da se je pred mladoletnega tožnika A. (A.) postavil M. in to na razdaljo kakšnih 5 do 10 cm in ga začel nekaj „zafrkavati“. Od zadaj je pritekel še T., ki je porinil M. naprej, da je M. z glavo priletel v A. nos. Do škodnega dogodka torej ne bi prišlo, če bi imel učitelj D. H. nad učenci ustrezno avtoriteto in bi se na njegov poziv postavili v vrsto. Če bi po naključju T. porinil M., le-ta ne bi mogel tožniku zlomiti nosu, če se ne bi nahajala z obrazom drug proti drugemu na oddaljenosti zgolj 5 do 10 cm. D. H. bi moral, ko je videl dva šestletna učenca v razdalji 5 do 10 cm takoj reagirati in ju ločiti na primerno razdaljo in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ni šlo za opravljanje nadzorstva z dolžno skrbnostjo v pomenu določbe 144. člena OZ oziroma, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Učitelj juda prve toženke je opustil dolžno skrbnost, saj kljub temu, da je sam povedal, da je dogodek spremljal iz razdalje nekaj metrov, ni posredoval, ni ločil M. in mladoletnega tožnika na primerno razdaljo, kar je ob ostalem dogajanju v telovadnici, ko so otroci malo tekali, povzročilo škodni dogodek. Primerja izpoved D. H. ob zaslišanju z njegovo pisno izjavo z dne 16.1.2008 in ugotavlja, da je v njej zapisal, da so učenci prosto tekali po blazinah. To potrjuje izpovedbo tožnika, ki mu naslovno sodišče noče verjeti, kljub temu, da je bil ob zaslišanju star 8 let in ne more izpovedati naučeno ali prirejeno. Mladoletni tožnik in M. sta si stala drug nasproti drugega, o čemer se sodišče v izpodbijani sodbi ni izjasnilo, je pa bistveno prispevalo k nastanku škodnega dogodka.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik obrazloženo ne uveljavlja, v čem je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Če s pritožbeno trditvijo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izjasnilo o dejstvu, da sta si mladoletni tožnik in M. stala drug drugemu nasproti, meri na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, mu je treba povedati, da se moti. Dejstvo, da sta si mladoletni tožnik in M. stala nasproti, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predstavljalo odločilnega dejstva (v skladu z določbo 8. člena ZPP se mora sodišče opredeliti le do odločilnih dejstev). Tožnik tega ni niti v tožbi niti ob zaslišanju navajal. To tudi ni predstavljalo, v trditveni podlagi tožbe, očitanega skrbnega nadzorstva. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da je tožnik, ki je bil star 6 let, v šolskem letu 2007/2008 obiskoval Malo šolo juda kot interesno dejavnost v okviru OŠ K. ; da je do škodnega dogodka prišlo 10.1.2008 v šolski telovadnici, ko je učitelj juda D. H. prevzel otroke iz popoldanskega varstva; da so bile blazine že pripravljene in da učitelj juda otrokom ni naročil, da se lovijo in ogrevajo, pač pa jim je rekel, da se pripravijo za pozdrav; da so bili otroci (približno 15 otrok) na blazinah, nekaj jih je tekalo po blazinah, drugi so čakali na blazinah; da je od prihoda v telovadnico do škodnega dogodka minilo nekaj minut, pred postavitvijo v vrsto, s katero se je sicer šola juda začela; da je bil učitelj juda D. H. ves čas z otroki in jih je opazoval (preoblekel se je že prej); da sta se tožnik in M. pogovarjala in si stala nasproti, ko je pritekel T. in porinil M., tako da je le-ta z glavo trčil v tožnikov nos; materialnopravno pravilno zaključilo, da ni podlage za odgovornost niti na podlagi 144. člena OZ niti 131. člena OZ in je do škodnega dogodka prišlo zaradi nesrečnega naključja.

Do škodnega dogodka je prišlo pred začetkom vadbe, ki se, kot je povedal učitelj juda D. H., začne s postavitvijo v vrsto in pozdravom. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi, izčrpnimi in logičnimi razlogi sodišča prve stopnje, da ugotovljeno stanje pred začetkom vadbe ni terjalo posegov trenerja in da trener, kljub temu da je otroke ves čas opazoval (temu pritožnik v pritožbi ne oporeka več), ni mogel preprečiti škodnega dogodka in ga tudi ni bil dolžan pričakovati.

Na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi trener juda opustil v tožbi očitano skrbno nadzorstvo in je ocenilo, da kljub temu, da je otroke ves čas opazoval, škodnega dogodka ni mogel preprečiti. Po trditveni podlagi tožbe je bila očitana opustitev skrbnega nadzorstva v tem, da je trener dopustil prosto tekanje večjega števila 6 let starih otrok v vse smeri po telovadnici in medsebojno porivanje otrok ter, da se je, ko je prišlo do škodnega dogodka, preoblačil in ni zapazil dogajanja, in posledično tudi ni preprečil medsebojnega porivanja otrok. S pritožbenim razlogovanjem in prikazovanjem, v čem je opustitev dolžnega nadzorstva, glede na izpovedbo učitelja juda D. H., pritožnik (nedopustno) spreminja trditveno podlago tožbe, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano (2. člen ZPP). Trditve, da učitelj juda D. H. ni naredil vsega, kar bi moral, ker ni poskrbel, da bi ga otroci ubogali in se na njegov poziv postavili v vrsto in da ju, kljub temu, da je videl, da si tožnik in M. stojita nasproti na razdalji 5 do 10 cm in da M. tožnika „zafrkava“, ni ločil na primerno razdaljo, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (v pritožbi ni navajal razlogov, zakaj tega ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje), ki je glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Materialnopravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da ni podlage za objektivno odgovornost toženk (131. člen OZ), pritožnik obrazloženo ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tekanje približno 6 otrok po blazinah v telovadnici, medtem ko drugi stojijo na blazinah in se pogovarjajo ali čakajo, običajno in ni bila dolžnost trenerja, da jim to prepreči. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi otroci nekontrolirano tekali po telovadnici (tega tožnik ob zaslišanju tudi ni trdil) in tudi ne, da bi se medsebojno porivali (tega tožnik v pritožbi ne trdi več). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki tožniku ni verjelo, da bi prišlo do škodnega dogodka na način, kot je izpovedoval, je logična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne razloge sodišča prve stopnje. Zmotno je prepričanje pritožnika, da pisna izjava trenerja D. H. 16.1.2008 (da so otroci tekali po blazinah), potrjuje tožnikovo izpovedbo. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo (6. stran, 7. stran obrazložitve) zakaj tožniku ni verjelo in se pritožbeno sodišče njegovim razlogom pridružuje. Sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, da bi se T. in M. lovila in prepirala in da je, ko je vstajal iz počepa, T. porinil M. (prvotno je trdil, da A.), ki je vanj priletel. Sledilo je opisu učitelja juda D. H.(njegovo izpoved je potrdila tudi učiteljica M. P., ki sta ji tožnik ali njegova dva sošolca dogodek opisala), da je tožnik stal, da je njemu nasproti stal drug fant (M.), da je pritekel T. in porinil M. naprej tako, da je le-ta z glavo priletel v tožnikov nos. Izpovedbo D. H. očitno sprejema tudi pritožnik, kljub drugačnim pritožbenim očitkom, saj z njim utemeljuje (v pritožbi prvič) opustitev skrbnega nadzorstva (da ni poskrbel, da bi ga otroci ubogali; da tožnika in M. ni ločil na primerno razdaljo 1 m).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.