Jedro

LB GF Sarajevo je bila ustanovljena kot podružnica toženke in ni bila (samostojna) pravna oseba in za njene obveznosti je odgovarjala toženka kot osnovna družba (njena ustanoviteljica). Če po vpisu podružnice v sodni register niso bila v celoti urejena razmerja med toženko in podružnicami v skladu s predpisi, to ni imelo nobenega pomena za razmerja do drugih oseb (v obravnavanem primeru do tožnikov).

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikom stroške pritožbenega postopka v znesku 632,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku 28.676,41 EUR in 32.986,78 švedskih kron, drugi tožnici 55.960,59 švedskih kron in tretji tožnici 44.449,27 švedskih kron, vsem trem z deviznimi obrestmi, kot veljajo pri toženi stranki za devizne vloge na vpogled od 15. 1. 1992 do plačila. S sklepom je prvo sodišče naložilo toženki, da povrne tožnikom pravdne stroške v znesku 1.563,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in sklep sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožnikom, da povrnejo toženi stranki pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo in sklep prvega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožbeno sodišče povzema bistvene pritožbene razloge iz obsežne pritožbe v nadaljevanju. O vprašanjih relevantnega prava in pristojnosti slovenskega sodišča sodba nima razlogov. Toženka ugovarja uporabi slovenskega prava in pristojnosti slovenskega sodišča. Pogodba o depozitu predstavlja bančni posel, za katerega ne veljajo enaka pravila kot za običajna pravna razmerja. Sklicuje se na 1040. člen ZOR. Gre za posel, sklenjen z enoto banke, pri kateri je račun odprt. Depozit je pri podružnici lociran tam, kjer so odprti računi oziroma kjer je bila sklenjena pogodba o bančnem denarnem depozitu. Glede na ugotovitev sodišča, da so tožniki sklenili hranilne vloge pri L. B., Osnovni banki Sarajevo (v nadaljevanju: LB OB Sarajevo) oziroma L. B., Glavni filiali Sarajevo (v nadaljevanju: LB GF Sarajevo), tožena stranka ni depozitar hranilnih vlog ampak je to banka v Sarajevu. Zato je sredstva tožnikov na hranilnih vlogah dolžna izplačati banka v Sarajevu. Terjatev tožnikov je treba izpolniti v Bosni in Hercegovini, zato ni razloga za pristojnost slovenskega sodišča. Sporna pravna razmerja so najtesneje povezana s pravom Bosne in Hercegovine, zato se morajo obravnavati po njenem pravu. Stališče sodišča glede izkazanosti terjatev tožnikov je arbitrarno. Iz fotokopij listin ni bilo možno ugotoviti terjatev tožeče stranke. Tožniki bi morali predložiti izvirnike hranilnih knjižic ali overjene kopije, kar je tožena stranka celo zahtevala. Sodišče se je oprlo le na fotokopije listin, zato sodba ne temelji na relevantnih dokazih. Sodišče ugotavlja, da naj bi tožena stranka ustanovila LB GF Sarajevo, česar pa nobena od strank ni zatrjevala. Sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da naj bi tožena stranka zbirala devizna sredstva in jih polagala na račune NBJ. Napačna je tudi ugotovitev, da naj bi bila LB GF Sarajevo podružnica tožene stranke. Podružnice, ki so nastajale iz nekdanjih temeljnih bank so imele poseben sui generis status, zato je LB GF Sarajevo imela še naprej poseben status samostojne pravne osebe. Zaradi razpada SFRJ preoblikovanje LB OB Sarajevo v "glavno podružnico" tožene stranke ni bilo nikoli dokončano. LB OB Sarajevo ni nikoli postala del tožene stranke. Leta 1993 je prišlo do preoblikovanja LB GF Sarajevo.v L. B. d.d. Sarajevo, na katero so bile prenesene poleg premoženja tudi obveznosti do varčevalcev LB OB Sarajevo oziroma LB GF Sarajevo. Vprašanje morebitnih pogodbenih obveznosti tožene stranke je neločljivo povezano tudi z vprašanjem pravnega nasledstva bivše SFRJ. Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki so ga 29. 6. 2001 sklenile države naslednice SFRJ je opredelil odgovornost za obravnavane depozitne vloge kot nasledstveno vprašanje. Tožena stranka ni odgovorna za devizne vloge tožnikov pri LB OB Sarajevo oziroma LB GF Sarajevo. Odločitev o odgovornosti za devizne hranilne vloge je treba prepustiti dogovoru med državami naslednicami SFRJ. Tožena stranka ne more biti odgovorna za terjatve tožnikov tudi zato, ker za obveznosti LB OB Sarajevo oziroma LB GF Sarajevo pri toženi stranki ni bilo kritja. Če bi bila tožena stranka in LB GF Sarajevo v odnosu matična banka - podružnica, bi bilo treba upoštevati splošno načelo bančnega prava "branch compensating deposit principle". Po tem načelu tožena stranka ne bi bila odgovorna za poplačilo hranilnih vlog in depozitov, če bi bila matična banka, ker za te vloge pri toženi stranki ni bilo kritja. Prvo sodišče ni obravnavalo tega ugovora, zato je kršilo toženkino pravico do izjave. V zvezi z razmerji med matično banko in podružnicami v SFRJ se toženka sklicuje tudi na sodno prakso tujih sodišč. Ti judikati potrjujejo, da matična banka v primeru razpada bančne mreže zaradi razpada države ne odgovarja za poplačilo depozitov, ki so bili vloženi v podružnicah. Omenjeno načelo bančnega prava je tudi del jugoslovanskega, bosanskega in slovenskega materialnega prava, kar potrjuje tudi pravna teorija. Razlastitev LB GF Sarajevo s strani organov Republike Bosne in Hercegovine je naslednji razlog, zaradi katerega tožena stranka ne more biti odgovorna za terjatve tožnikov. Pri preoblikovanju LB GF Sarajevo v L. B. d.d. Sarajevo je šlo za statusno pravno preoblikovanje, kar je pomenilo, da je šlo za univerzalno pravno nasledstvo, zato določbe ZOR o vprašanju prenosa dolga niso relevantne. Toženka se je sklicevala tudi na zadevo upnika M. V. proti dolžniku L. b. d.d. S., v kateri je šlo za vprašanje odgovornosti L. B. d.d. Sarajevo, pri čemer je bilo dejansko stanje popolnoma enako kot v primeru tožnikov. Zbornica za človekove pravice Bosne in Hercegovine je Federaciji Bosne in Hercegovine naložila izvršitev odločbe v zadevi V., s čemer je bilo s strani pristojnih organov Bosne in Hercegovine potrjeno, da je L. B. d.d. Sarajevo imela samostojen status kot naslednica LB GF Sarajevo, poleg tega pa je bila potrjena tudi odgovornost L. B. d.d. Sarajevo za obveznosti LB GF Sarajevo. Prvo sodišče tudi napačno razlaga določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona o dopolnitvi tega zakona. Določbe teh predpisov ne dajejo podlage za zaključek o pasivni legitimaciji tožene stranke v obravnavani zadevi. Sodišče je napačno odločilo tudi o zamudnih obrestih, saj ni upoštevalo 376. člena OZ.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je že v prvi sodbi (I P 1064/95 z dne 27. 2. 1996) navedlo pravilne razloge o tem, da je v obravnavani zadevi pristojno slovensko sodišče in da je treba uporabiti slovensko pravo (določila ZOR). Tem razlogom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (sklep I Cp 433/96 z dne 11. 6. 1997). Enako je bilo odločeno tudi v več istovrstnih zadevah, v katerih so se obravnavali zahtevki varčevalcev do tožene stranke (na primer I Cp 4442/2010, I Cp 3967/2010). Zato prvemu sodišču ni bilo treba ponavljati razlogov v tej smeri, njihove pravilnosti pa pritožbeni razlogi ne morejo omajati.

6. Tožena stranka neutemeljeno oporeka dokazno vrednost predloženih fotokopij hranilnih knjižic tožnikov. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo strinjala, da iz predloženih (fotokopij) deviznih hranilnih knjižic izhaja, da so tožniki varčevali pri LB OB Sarajevo. Navedla je, da iz previdnosti prereka tožbeni zahtevek tudi po višini, pri čemer pa med ugovori glede višine tožbenega zahtevka ni navedla nobenih pomislekov o verodostojnosti listin, ker so bile predložene v fotokopijah. V pripravljalni vlogi (vloženi 14 let pozneje!) je tožena stranka šele prvič navedla, da so predložene fotokopije listin neverodostojne, pri čemer te trditve ni obrazložila. Tožeča stranka je na ta ugovor pojasnila, da je sodišču predložila en izvirnik hranilne knjižice, ostale knjižice pa v kopijah, ter obrazložila, zakaj šteje predložene listine za verodostojne. Toženka je temu ugovarjala le s trditvijo, da pristnosti fotokopij listin ni mogoče preveriti in da so predložene le v tujem jeziku. Pozneje je samo še navedla, da morajo tožniki izkazati obstoj razmerja, na katerem temeljijo svoj zahtevek, za kar morajo predložiti izvirnike hranilnih knjižic. Tožniki so nato predložili prevode fotokopij hranilnih knjižic in pojasnili, da so izvirnike hranilnih knjižic izročili prvotnemu pooblaščencu, ki je naredil fotokopije hranilnih knjižic, ki so bile predložene sodišču in so enake izvirnikom (ob eni hranilni knjižici v izvirniku). Iz zapisnika o naroku dne 5. 5. 2011 izhaja, da je bil toženi stranki predložen na vpogled izvirnik hranilne knjižice prvega tožnika, ki se nahaja v spisu (pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tega izvirnika ni v spisu, vendar pa to ni vplivalo na presojo pritožbenega sodišča), glede te listine pa tožena stranka ni podala nobenih pripomb.

7. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil. Presoja verodostojnosti listine, predložene v fotokopiji, je domena proste dokazne ocene sodišča (8. člen ZPP). Toženka ni substancirala trditve o neverodostojnosti fotokopij hranilnih knjižic. Izrazila je le goli, neobrazložen dvom v verodostojnost teh listin, kar ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Njena trditev, da morajo tožniki predložiti izvirnike hranilnih knjižic, še ne predstavlja njenega izrecnega dokaznega predloga za predložitev listine v smislu prvega odstavka 227. člena ZPP (glede svojih navedb v 13. točki pripravljalne vloge z dne 4. 5. 2011 ni predlagala nobenih dokazov). Razen tega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženka glede stanja sredstev na hranilnih knjižicah tožnikov ni navedla nobenih konkretnih ugovorov. V pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2011 je povezovala predložitev izvirnikov hranilnih knjižic zgolj z dokaznim bremenom tožnikov, da morajo izkazati obstoj razmerja, na katerem temelji njihov zahtevek (višine tožbenega zahtevka toženka pri tem ne izpostavlja). Ker je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da so tožniki varčevali pri LB OB Sarajevo (in da to izhaja iz predloženih listin), pozneje pa teh navedb ni spreminjala, je prvo sodišče lahko s potrebno stopnjo prepričanja ugotovilo obstoj pogodbenega razmerja (o depozitih denarnih sredstev) že na podlagi predloženih listin. Enako velja glede višine tožbenega zahtevka, saj iz teh listin izhajajo tudi zneski, ki jih tožniki vtožujejo v pravdi. Tožniki so zato že s fotokopijami hranilnih knjižic dokazali obstoj terjatev do toženke in njihovo višino.

8. Odločilno vprašanje te pravde je, kakšen je bil status LB GF Sarajevo. Tožniki so podali ustrezne trditve v tem pogledu, saj so med drugim navedli, da je toženka leta 1989 takratne samostojne temeljne banke (med katerimi je bila tudi LB OB Sarajevo) pripojila, da je bila 19. 12. 1989 v sodni register vpisana tožena stranka, da je LB OB Sarajevo postala LB GF Sarajevo (podružnica toženke), da je bila LB GF Sarajevo vpisana v sodni register 29. 12. 1989 kot podružnica toženke in da tožena stranka odgovarja za obveznosti svoje podružnice. Prvo sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila LB GF Sarajevo ustanovljena kot podružnica toženke, da ni bila (samostojna) pravna oseba in da je za njene obveznosti odgovarjala toženka kot osnovna družba (njena ustanoviteljica). Zato je toženka tudi pasivno legitimirana v pravdi. Kakšna so bila razmerja med toženko in njeno podružnico (LB GF Sarajevo) ter med njima in NBJ nima nobenega pomena za presojo pogodbenega razmerja tožnikov s toženko (njeno podružnico LB GF Sarajevo). Enako velja za trditev, da preoblikovanje LB OB Sarajevo oziroma LB GF Sarajevo v podružnico tožene stranke ni bilo izpeljano do konca in da je zato LB GF Sarajevo bila samostojna pravna oseba oziroma da ni nikoli postala del tožene stranke (njena podružnica). Ob ugotovitvi, da je bila LB GF Sarajevo vpisana v sodni register v letu 1989 kot podružnica toženke, je tožena stranka kot osnovna družba najmanj od tedaj odgovarjala za njene obveznosti. Če po vpisu podružnice v sodni register niso bila v celoti urejena razmerja med toženko in podružnicami v skladu s predpisi, to ni imelo nobenega pomena za razmerja do drugih oseb (v obravnavanem primeru do tožnikov). V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi zato bila opredelitev LB GF Sarajevo kot posebne, sui generis oblike podružnice ter s tem kot samostojne pravne osebe, zaradi česar toženka ne bi odgovarjala za obveznosti podružnice. Razmerje med tožniki in toženko (njeno podružnico) je civilnopravne narave. Tožniki so bili deponenti podružnice toženke. Ostale okoliščine, ki jih pritožba obširno navaja (na primer značilnosti oziroma razmere v bančnem sistemu SFRJ, položaj NBJ kot centralne banke, statusne spremembe bank v okviru Markovićevih reform, razpad SFRJ, da iz LB GF Sarajevo ni bilo nobenega prenosa deviznih sredstev na toženo stranko, dejanja organov Bosne in Hercegovine v razmerju do LB GF Sarajevo), ne morejo biti upoštevne, ker ne vplivajo na pogodbeno razmerje tožnikov s toženko iz naslova denarnih depozitov tožnikov. Sodna praksa tujih sodišč, na katero se sklicuje toženka, nima nobenega pomena za odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane sodbe v tem pogledu.

9. Pogodbena razmerja med pravdnimi strankami, ki izhajajo iz denarnih depozitov tožnikov, niso povezana z vprašanji nasledstva SFRJ. Republika Slovenija ni prevzela jamstva za izplačilo deviznih hranilnih vlog toženke v bankah izven ozemlja Republike Slovenije (tretji odstavek 19. člena UZITUL). Toženka je obdržala odnos do svojih podružnic v drugih republikah nekdanje SFRJ iz naslova deviznih hranilnih vlog, pri čemer je obdržala celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL (22.b člen UZITUL). To pomeni, da navedeni ustavni zakon ni posegel v pravice varčevalcev iz deviznih depozitov in v jamstvo toženke za devizne vloge v podružnicah toženke v drugih republikah nekdanje SFRJ, kar je pravilno upoštevalo tudi prvo sodišče. 10. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na razlago 1040. člena ZOR, niso utemeljene. Toženka zmotno trdi, da je za depozitarja treba šteti tisto bančno enoto, pri kateri je bil račun odprt. Njena razlaga 1040. člena ZOR je v nasprotju s konceptom pravne subjektivitete, saj se ta določba nanaša zgolj na vprašanje kraja vplačil in izplačil oziroma na vprašanje načina izpolnitve, ne pa na to, kdo so subjekti pravnega razmerja (nosilci pravic in obveznosti v tem razmerju).

11. Prvo sodišče ima prav, da kasnejša dogajanja v zvezi z LB GF Sarajevo (njeno preoblikovanje v družbo L. b. d.d. Sarajevo kot samostojno pravno osebo) ne vplivajo na terjatve tožnikov do tožene stranke. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, med drugim tudi z načelom izravnalne pravičnosti. V pogodbenem razmerju pravdnih strank je treba za rešitev spora (v skladu z veljavnim pravom) iskati pravičnostno ravnotežje med strankama in v skladu s tem razlagati tudi vsebino pogodbenih obveznosti. Deponentu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice iz razlogov, ki ne izvirajo iz njegove sfere odgovornosti. Zadeva V. proti L. b. d.d. S. nima nobenega vpliva na obravnavano razmerje med pravdnimi strankami.

12. Prvo sodišče je pravilno odločilo tudi o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Pritožba trdi, da je odločitev o zamudnih obrestih napačna zato, ker prvo sodišče ni upoštevalo 376. člena OZ. Glede vprašanja zamudnih obresti je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje podala le splošno navedbo, da tožeča stranka ne more terjati od tožene stranke "več zamudnih obresti kot znaša višina glavnice". Tožena stranka ni trdila in ni dokazala, da bi zamudne obresti do 21. 5. 2007 dosegle višino glavnice. Če do prenehanja veljavnosti 376. člena OZ (22. 5. 2007) zamudne obresti niso dosegle glavnice, zanje ne velja več omejitev teka z dosego višine glavnice. Ker toženka ni podala ustrezne trditvene podlage glede teka zamudnih obresti, se prvo sodišče ni bilo dolžno ukvarjati s presojo, ali so zamudne obresti prenehale teči pred 22. 5. 2007. Toženka je zato dolžna plačati tudi prisojene zamudne obresti. Ker je tožeča stranka uspela v sporu, je prvo sodišče pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških.

13. Prvo sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih trditev tožene stranke in navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot izhaja iz doslej povedanega. Zato so pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

14. Ker uveljavljani in ostali uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep (353. in 2. točka 365. člena ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato je tožeči stranki dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z OT in predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in 20 % DDV. V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).