Jedro

S tem ko obsojenec oporeka dejanskim zaključkom v zvezi z naklepom in zakonskimi znaki kaznivega dejanja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega G.Đ. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni G.Đ. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah spoznan za krivega kaznivega dejanja nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ. Po 50. členu KZ je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora s preiskusno dobo enega leta z nadaljnim pogojem, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe izprazni poslovni prostor, last Občine J. Ob reševanju pritožbe obsojenega G.Đ. je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti prvostopno sodbo v pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta brez posebnega pogoja.

Obsojenec je 03.08.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče na Jesenicah zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb ZKP, zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačnih zaključkov glede dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti krivde in kazni ter odloči, da se mu povrne stroške zagovora.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da obsojenec oporeka dejanskim zaključkom v zvezi z naklepom in zakonskimi znaki kaznivega dejanja. To pa so navedbe, ki niso zakonita podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenca G.Đ. ni utemeljena.

V prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je določeno, da se zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 2. odstavku pa je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojeni G.Đ. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb ZKP, storjene v sodnem postopku, ki je tekel pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom. Kršitve postopka naj bi bile v tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo nekorektno tako z obsojencem kot njegovim zagovornikom, upokojenim odvetnikom S.K., ko je ta vložil pritožbo proti prvostopni sodbi, na katero se vložnik sklicuje v tej zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni konkretiziral, kako naj bi zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na 1. odstavek 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Izvajanje vložnika s sklicevanjem na vsebino pritožbe zoper prvostopno sodbo je tako neupoštevno. Zaradi povedanega v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Prav tako ni predmet presoje zakonitost ravnanja pristojnega državnega tožilca v zvezi z vložitvijo obtožnega predloga. Presoja zakonitosti in pravilnosti vloženega obtožnega akta je predmet kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji in se nanaša tudi na pravno opredelitev predmeta obtožbe. Vložnikova zahteva v tej smeri zaradi povedanega prav tako ni mogla imeti uspeha.

Ko vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni pravilno ugotovilo kazenske odgovornosti obsojenca, ko gre po mnenju vložnika tako po 228. členu kot po 152. členu KZ za naklepno ravnanje in ne zgolj za malomarnost, pri čemer bi moral biti vložnik G.Đ. prepričan, da vdira v tuje stanovanje oziroma tuj prostor, čeprav je bil vložnik v resnici prepričan, da ne vdira niti v tuje stanovanje niti v tuj prostor, ampak v svoje stanovanje oziroma v svoj prostor. Pri tem se sklicuje na podatke zemljiške knjige in siceršnjo listinsko dokumentacijo v spisu ter napada prvostopno in pritožbeno dokazno oceno kot zmotno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s svojimi izvajanji oporeka dejanske zaključke v zvezi z naklepom in zakonskimi znaki kaznivega dejanja, torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnikovo sklicevanje na 427. člen ZKP je neupoštevno, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon pravilno uporabilo.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje in ker je zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).