27. 9. 2011

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Marjana Šnajderja, Ljubljana, na seji 27. septembra 2011

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV 1750/2009-2404 z dne 15. 7. 2009 v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje Ljubljana Bežigrad št. 84085266 z dne 23. 8. 2005 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 17/08, 21/08 – popr. in 108/09) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnik oziroma pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeno sodbo, s katero je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo, vloženo zoper plačilni nalog, ki je bil izdan zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – ZJRM-1). Uveljavlja kršitev 2., 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da gre v njegovem primeru za odločanje o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Šlo naj bi za arbitrarno delovanje policije in za ravnanje sodnika, ki naj bi se izognil zastaranju z izdajo pavšalne odločbe, vedoč, da zoper sodbo ni pritožbe. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Uveljavlja neskladje izpodbijane določbe z 22. in 25. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na izpodbijano sodno odločbo.

Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Po četrti alineji drugega odstavka istega člena ZUstS se šteje, da gre za tak primer, če gre za posamične akte, izdane v zadevah prekrškov. Za taka akta gre v zadevi pritožnika. Pritožnik predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS. Po tej določbi bi šlo za posebej utemeljen primer, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Tega pogoja pritožnik ni izkazal. To, da hkrati vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega predpisa, sámo po sebi izjemne obravnave ne utemelji. Ker ustavna pritožba ni dovoljena, jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

Na podlagi 47. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče presoja predpise, ki so prenehali veljati ali so bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice njihove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Pobudnik mora za presojo takega predpisa izkazati pravovarstveno potrebo. Ta je v pobudnikovem primeru temeljila na hkrati vloženi ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče kot nedovoljeno zavrglo. Glede na to morebitna razveljavitev oziroma ugotovitev protiustavnosti izpodbijane določbe v zadevi pobudnika ne bi več mogla učinkovati. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe za začetek postopka za oceno ustavnosti. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

[1]Izpodbijana določba je bila spremenjena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 – ZP-1G).