Jedro

Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje DDV odmeriti tudi od materialnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Po 2. členu OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Sloveniji. Odvetniške stroške je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve. Odvetnik mora obračunati DDV od davčne osnove, določene v skladu s 36. členom ZDDV-1, kar pomeni, da se vanjo vštevajo tudi izdatki, potrebni za izvršitev dela, torej tudi materialni stroški, do katerih je upravičen v skladu s 17. členom ZOdv.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.044,80 EUR nadomesti z zneskom 1.850,89 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 96,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati 37.454,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2018 dalje do plačila, v II. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 2.044,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka (odločitev o stroških) se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da toženi stranki poleg že prisojenih stroškov naloži v plačilo še 683,82 EUR stroškov postopka, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. Tožena stranka se pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo 1.462,80 EUR stroškov postopka (da se stroški znižajo za 582,00 EUR), tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

_O pritožbi tožeče stranke_

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da njen dopis toženi stranki z dne 5. 2. 2018 (priloga A24) predstavlja predpravdni odškodninski zahtevek v smislu 1. točke tar. št. 38 Odvetniške tarife (OT) in ne zgolj obrazloženega opomina pred tožbo po 4. točki tar. št. 38 OT, kot ga je ovrednotilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. točko tar. št. 38 OT se zahtevki in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah, vrednotijo po 1. točki tar. št. 18. Na podlagi 4. točke tar. št. 38 OT pa obrazložen opomin pred tožbo (v kolikor ne vsebuje zahtevka iz 1. točke te tar. št.) v ocenljivih zadevah znaša 25 % iz tar. št. 18. Tožeča stranka je v navedenem dopisu postavila specificiran zahtevek, pojasnila je svoje navedbe glede temelja in višine odškodninskega zahtevka ter podala pravna naziranja. Navedeno ustreza kriterijem za obrazložen predpravdni odškodninski zahtevek.1

5. Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo materialne stroške v vrednosti 2 % od skupne vrednosti storitve, namesto, da bi jih odmerilo v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje DDV odmeriti tudi od materialnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Po 2. členu OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Sloveniji. Odvetniške stroške je dolžna plačati stranka oziroma naročnik storitve. Odvetnik mora obračunati DDV od davčne osnove, določene v skladu s 36. členom Zakona o davku na dodano vrednost, kar pomeni, da se vanjo vštevajo tudi izdatki, potrebni za izvršitev dela, torej tudi materialni stroški, do katerih je upravičen v skladu s 17. členom ZOdv.2

6. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Drži pritožbena navedba, da je sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 900 točk, sedaj 700 točk). Vendar pa, ker se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 16. člena OT šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa, pred zaključkom postopka pa lahko odvetnik zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, se, če ni zatrjevano in dokazano drugače, šteje, da je odvetnik vse storitve opravil ob koncu postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno za preračun vrednosti obravnavanega predmeta uporabilo vrednost točke 0,60 EUR.3 Odvetnik se tudi ni skliceval na izjemo, ki jo pri obračunu odvetniških storitev omogoča tretji odstavek 12. člena OT, oziroma ni podal predloga, ki bi ga moralo sodišče upoštevati na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT. Tudi sicer pa bi bila v tem primeru (tj. ob upoštevanju tarife, veljavne ob uvedbi postopka) vrednost storitve nižja od tiste, ki jo je tožeči stranki priznalo sodišče prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje vrednost storitve (700 točk) pravilno pomnožilo z vrednostjo točke 0,60 EUR (kar pritožbeno sicer ni sporno), veljavne v času plačila oziroma odločanja o povrnitvi stroškov postopka.4 _O pritožbi tožene stranke_

7. Pritožba je utemeljena.

8. Po določilih Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se za postopek pred sodiščem prve stopnje v skladu s tar. št. 1111 odmeri taksa za postopek na splošno s količnikom 3 za odmero takse po 16. členu ZST-1. V primeru, da se postopek konča s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se sodna taksa odmeri po tar. št. 1112, s količnikom 1. Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožeče stranke pripoznala pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Taksa za postopek tako glede na vrednost spornega predmeta in ob upoštevanju tar. št. 1112 ZST-1 znaša 291,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki neutemeljeno priznalo pravico do povrnitve stroškov za sodno takso v višini, ki navedeni znesek presega.5 _Sklepno_

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške, in sicer je tožeči stranki priznalo 700 točk za sestavo tožbe v višini 420,00 EUR (1. točka tar. št. 18 OT), 700 točk za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 420,00 EUR (1. točka tar. št. 19 OT), 700 točk za predpravdni odškodninski zahtevek v višini 420,00 EUR (1. točka tar. št. 38 OT), 2 % materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk v skupni višini 31 točk oziroma 18,60 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV v višini 281,29 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in 291,00 EUR za sodno takso za redni postopek (tar. št. 1112 ZST-1). Skupno tako pravdni stroški tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 1.850,89 EUR.

10. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo v celoti in II. točko izreka sodbe spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) tako, da je znesek 2.044,80 EUR nadomestilo z zneskom 1.850,89 EUR, v preostalem delu pa je, potem ko tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbi zoper sklep je na podlagi prvega odstavka 366. a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

_O pritožbenih stroških_

11. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer za 388,09 EUR (vrednost v pritožbenem postopku spornega predmeta je 683,82 EUR) oziroma 56,75 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 točk za pritožbo v višini 150,00 EUR (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v priglašeni višini 2,5 točke oziroma 1,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV v višini 33,33 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in sodno takso v višini 40,80 EUR (tar. št. 3009 ZST-1), kar skupaj znaša 225,63 EUR.

12. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela (vrednost v pritožbenem postopku spornega predmeta je 582,00 EUR), zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo sodno takso v višini 31,20 EUR (tar. št. 3009 ZST-1). Ni pa ji priznalo materialnih stroškov (fotokopiranje, poštnina) v priglašeni višini 20,00 EUR, saj teh ni niti opredeljeno navedla (163. člen ZPP) niti izkazala (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP).

13. Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 128,05 EUR (56,75 % odmerjenih stroškov), toženi stranki pa 31,20 EUR in je po medsebojnem pobotu dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti še 96,85 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Prim. sodni odločbi VSL II Cp 1348/2019 in II Cp 456/2018. 2 Prim. tudi sklep VSK Cpg 149/2019. 3 Glej sodbo VSL II Cp 1072/2020. 4 Prim. npr. sodbo VS RS III Ips 29/2019. 5 Prim. npr. sklepa VSL I Cpg 120/2016 in II Cp 725/2015.