Jedro

Nobene materialnopravne opore ni za omejevanje (v danem primeru zavarovane) neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na presojo vprašanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom kot enega izmed nujnih elementov za nastanek neposlovne odškodninske obveznosti, saj se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja oziroma ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka. Ni pa nikakršne materialnopravne opore za omejevanje obsega odškodnine na morda le tisti obseg škode, ki je običajen za določeno vrsto škodnega dogodka in kar bi bilo celo v nasprotju z načelom popolne odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se zavrnilni del izpodbijane pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroškov postopka delno tako spremeni, da se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremeni, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ob že prisojenem znesku še nadaljnji znesek 766.666 tedanjih SIT (sedaj 3199,24 EUR) z zamudnimi obrestmi tudi od tega zneska – kot je to določeno v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje – ter mu povrniti še nadaljnji del njegovih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 136.764,65 tedanjih SIT (sedaj 570,71 EUR) v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožniku povrniti 461,49 EUR njegovih stroškov postopka s pritožbo in revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi med drugim zahteval od tožene stranke na podlagi sklenjenega t.i. AO-plus zavarovanja plačilo 2,600.000 tedanjih SIT odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo (1.400.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1,200.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), nastalo mu v prometni nesreči 9.11.1998. S sodbo sodišča prve stopnje, v katero je sodišče druge stopnje po vloženih pritožbah obeh pravdnih strank poseglo le glede dela odločitve o zamudnih obrestih od tožniku prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo sicer pa prvostopenjsko sodbo potrdilo, je bilo tožniku za nepremoženjsko škodo prisojenih skupno 1,100.000 SIT (sedaj 4590,22 EUR) odškodnine (500.000 tedanjih SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 600.000 tedanjih SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), medtem ko je bil v presežku (za 1,500.000 tedanjih SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen. Po dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi, oprtih na mnenje izvedenca medicinske stroke, je tožnik v prometni nesreči utrpel lahko telesno poškodbo – udarnino v področju levega kolka in na levi strani prsnega koša, vendar je bila 18.11.1998 (to je po poškodbi 9.11.1998) pri tožniku radiološko prvič ugotovljena tudi začetna degenerativna sprememba levega kolka (začetna artroza), ki je bila do prometne nesreče klinično nemanifestna, neugotovljena in brez zaznavnih subjektivnih težav pri tožniku; udarec v področje levega kolka pri prometni nesreči je bil dejavnik, ki je tožniku povzročil predčasno klinično manifestacijo artroze kolka in ki bi se s kliničnimi znamenji manifestirala v poznejših letih, če se tožnik ne bi poškodoval v prometni nesreči. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je v pravnomočni sodbi (sledeč mnenju izvedenca) upoštevano, da so te le 75% posledica poškodbe v prometni nesreči (25% pa posledica nemanifestne bolezni, razpoznavne ob nesreči) in da je zato tožnik upravičen le do temu sorazmerju ustreznega deleža sicer primerne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa upoštevano, da so te posledica vsakega izmed obeh vzrokov po enakih deležih (50% : 50%) in da je tožnik zato upravičen le do polovičnega deleža v danem primeru sicer primerne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej za znesek 1,500.000 SIT (sedaj 6259,39 EUR) s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji se ukvarja predvsem z grajo odbitkov odškodnin na račun njegovih latentnih bolezenskih sprememb kolka, ki mu pred nesrečo niso povzročale nobenih težav pri 38 letih njegove starosti. Meni, da je tak pristop sodišč prve in druge stopnje v opreki s teorijo adekvatne vzročnosti in „ratio legis“ vzročnosti, očitek pa ilustrira s trditvijo, da se proces staranja začne pri človeku v 20. letu njegove starosti, vendar ga zaradi morebitnih s tem povezanih artrotičnih oziroma degenerativnih sprememb ni mogoče prikrajšati za upravičenje do polne odškodnine; splošno znano je, da starostne spremembe napredujejo počasi in da se pri nekaterih osebah klinično nikoli ne manifestirajo oziroma utegnejo ob odsotnosti sprožilnega momenta ostati neme do konca življenja. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi tožniku morali biti po njegovem mnenju prisojeni odškodnini v višini celotnih posamično terjanih zneskov za vsako izmed obeh oblik te nepremoženjske škode, v oporo temu prepričanju pa tožnik tudi ponovno niza ločeno za vsako izmed obeh oblik nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jih sodišči prve in druge stopnje po njegovem mnenju nista v zadostni meri oziroma ustrezno upoštevali ter s tem tudi iz tega razloga zmotno uporabili materialno pravo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Utemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v delu, v katerem se nanaša na stališče sodišč prve in druge stopnje o tožnikovi upravičenosti do odškodnine za nepremoženjsko škodo le v sorazmerno zmanjšanem obsegu spričo njegovega bolezenskega stanja ob škodnem dogodku (dotlej nemanifestne začetne artroze levega kolka). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje med drugim izhaja, da tožnik zaradi artroze kolka pred škodnim dogodkom ni imel nikakršnih težav, da so se mu težave začele pojavljati šele po škodnem dogodku in da je bil slednji le dejavnik, zaradi katerega se je artroza kolka pri tožniku predčasno klinično manifestirala. Nobene materialnopravne opore ni za omejevanje (v danem primeru zavarovane) neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca. Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na presojo vprašanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom kot enega izmed nujnih elementov za nastanek neposlovne odškodninske obveznosti, saj se predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja oziroma ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka. Ni pa nikakršne materialnopravne opore za omejevanje obsega odškodnine na morda le tisti obseg škode, ki je običajen za določeno vrsto škodnega dogodka in kar bi bilo celo v nasprotju z načelom popolne odškodnine – pri čemer v obravnavanem primeru tudi sicer niti ne gre za tako situacijo, saj začetek artroze pri 38-letnem oškodovancu vendarle ni nek povsem neobičajen in nepredvidljiv pojav.

Po obrazloženem se torej izkaže za materialnopravno zmotno zniževanje odškodnine tožniku v pravnomočni sodbi na račun njegovega latentnega bolezenskega stanja ob škodnem dogodku (in sicer za 25% glede odškodnine za telesne bolečine ter za 50% glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP narekovalo temu ustrezno spremembo pravnomočne sodbe v smeri zvišanja tožniku prisojenih odškodnin za vsako izmed obeh oblik nepremoženjske škode v navedenim sorazmerjem skladnih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem s 500.000 tedanjih SIT na 666.666 tedanjih SIT (torej za 166.666 tedanjih SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s 600.000 tedanjih SIT na 1,200.000 tedanjih SIT (torej za 600.000 tedanjih SIT).

Ob pravkar pojasnjenem zvišanju odškodnin za obe obliki ugotovljene nepremoženjske škode tožnika, ki ga je narekovala pravilna uporaba materialnega prava v že obrazloženem pomenu in obsegu, je revizijsko sodišče izhajalo iz odmere za vsako izmed njiju v pravnomočni sodbi in ki jo sicer ocenjuje po sami višini kot primerno. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo namreč v izpodbijani pravnomočni sodbi upoštevano, da so te 50% posledica poškodbe, 50% pa posledica nemanifestne bolezni, razpoznavne ob nesreči – kar pomeni, da je glede na višino tožniku s pravnomočno sodbo prisojene odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 600.000 tedanjih SIT po razlogih izpodbijane sodbe celotna primerna odškodnina iz tega naslova 1,200.000 tedanjih SIT. To pa je znesek, ki ga je tožnik za to obliko škode zahteval in s katerim je v postopku z revizijo po spremembi pravnomočne sodbe, ki jo je narekovala pravilna uporaba materialnega prava, v celoti uspel. Zato so vsi revizijski očitki, namenjeni graji ovrednotenja primernosti višine odškodnine iz tega naslova v pravnomočni sodbi , brezpredmetni in ne terjajo odgovora. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi upoštevano, da so te posledica vsakega izmed obeh vzrokov v razmerju 75% (kot posledica poškodbe) proti 25% (kot posledica oškodovančevega bolezenskega stanja) – kar pomeni, da je glede na višino tožniku s pravnomočno sodbo prisojene odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 500.000 tedanjih SIT po razlogih izpodbijane sodbe celotna primerna odškodnina iz tega naslova 666.666 tedanjih SIT. V tej višini je bila tožniku po spremembi pravnomočne sodbe v postopku z revizijo tudi prisojena; njenega nadaljnjega zvišanja, za katero se tožnik v reviziji še zavzema, pa ne terja niti tožnikovo ponovno poudarjanje konkretno ugotovljenih in že v pravnomočni sodbi ustrezno upoštevanih posledic v okviru odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, niti prav tako upoštevno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine glede na primerjavo z že prisojenimi odškodninami iz sodne prakse v tožnikovemu podobnih primerih. Zato je bilo treba tožnikovo revizijo v delu za znesek 733.334 tedanjih SIT oziroma sedaj 3060,15 EUR s pripadki na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala ustrezno spremembo tudi odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V zvezi s stroški prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče sledilo metodi izračuna v sodbi sodišča prve stopnje, saj vanjo na podlagi revizije le tožnika ni moglo posegati. Tako je tožnik glede na končni uspeh v pravdi upravičen do povrnitve 72,5% njegovih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 465.528 tedanjih SIT – to je do zneska 337.507,80 tedanjih SIT, kateremu je treba prišteti še 79.847 tedanjih SIT tožniku neodvisno od uspeha v pravdni priznanih stroškov in kar pomeni, da je tožnik skupno upravičen do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 417.354,80 tedanjih SIT. Tožena stranka pa je upoštevaje njen (sedaj drugačen) uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 27,5% njenih stroškov prvostopenjskega postopka, odmerjenih na 14.346 tedanjih SIT – to je do zneska 3.945,15 tedanjih SIT, kateremu je treba prišteti še 63.000 tedanjih SIT toženi stranki neodvisno od uspeha v pravdi priznanih stroškov izvedenine in kar pomeni, da je tožena stranka skupno upravičena do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 66.945,15 tedanjih SIT. Po medsebojnem pobotu je tožnik torej upravičen do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 350.409,65 tedanjih SIT. Ker je od tega zneska tožniku že prisojen znesek 213.645 tedanjih SIT stroškov prvostopenjskega postopka z nespremenjenim delom sodbe sodišča prve stopnje, je bilo treba toženi stranki naložiti plačilo le še razlike v znesku 136.764,65 tedanjih SIT oziroma sedaj 570,71 EUR. Materialnopravno pravilno in v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (PM, št. I/2006) je revizijsko sodišče o zapadlosti in o obrestih lahko odločilo le od slednje navedenega zneska stroškov prvostopenjskega postopka, saj v kondemnatorni del odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka na podlagi tožnikove revizije ni moglo posegati.

Tožnikovi stroški pritožbenega in revizijskega postopka pa so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska 766.666 tedanjih SIT oziroma sedaj 3199,24 EUR, s katerim je uspel v tem postopku z izrednim (in posledično tudi rednim) pravnim sredstvom (glej odmeri na hrbtni strani list. št. 96 spisa in na list. št. 118 spisa).