Jedro

Sodišče prve stopnje se o izvedenih dokazih sploh ni opredelilo,s tem pa je tožencema onemogočilo, da bi lahko učinkovito izrabila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna sodba je tako pomanjkljiva, da jo obremenjuje bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v celoti in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca nerazdelno zavezalo, naj tožniku plačata 30.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za devizne hranilne vloge na vpogled ter tečejo od 15.1.1990 do plačila. Zahtevek glede presežka vtoževanih zamudnih obresti je zavrnilo. Tožencema je sodišče še naložilo, naj tožniku povrneta njegove pravdne stroške v višini 448.287 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2000 do plačila.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno sodbo vlagata revizijo toženca. V njej uveljavljata bistveno kršitev pravil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, naj bodisi izpodbijano sodbo spremeni bodisi obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zelo obširni reviziji toženca podajata svoje videnje dejanskega stanja. Pri tem se sklicujeta na izvedene dokaze, obenem pa sodišču prve stopnje očitata, da vseh predlaganih dokazov ni izvedlo.Iz vseh podatkov v spisu naj bi po njunem izhajalo, da med strankama nikoli ni bila sklenjena posojilna pogodba. Sodišče bi moralo ocenjevati voljo strank. Po vsem tem bi moralo sodišče pravno razmerje presojati v skladu z določbami Občnega državljanskega zakonika - ODZ v zvezi z družbeno pogodbo. Poleg obširnega podajanja dejanskega stanja, kakršno po mnenju revidentov izhaja iz vseh podatkov v spisu, pa v reviziji sodiščema nižjih stopenj tudi očitata, da sta bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Pri odločanju naj bi bile kršene tudi ustavne pravice in sicer pravica do pravičnega sojenja. Sodišče namreč sploh ni zaslišalo vseh strank v postopku, niti ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov. Po mnenju revidentov sodbi tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in v nasprotju s podatki spisa, navedbami strank in vsebino listin, ki so bile predložene v dokaz. Toženca sta namreč utemeljevala svoje navedbe z listinami, ki so izkazovale, da je šlo za -družabništvo in za nesporen namen skupnega vlaganja in poslovnega sodelovanja s prevzemanjem rizika tako za poslovanje družbe kot tudi za posledice njenega ravnanja in prenehanja. Sodišče naj bi tudi napačno navedlo, da gre pri sklicevanju na pooblastilo za pritožbeno novoto. Iz zapisnika z glavne obravnave je namreč razvidno, da je sodišče sprejelo dokazni sklep ter dopustilo in izvedlo med drugim tudi dokaz z vpogledom v pooblastilo z dne 25.10.1985. Sklicevanje na dokaz torej ni predstavljalo nikakršne novote. Revidenta v zaključku revizije menita, da je sodišče druge stopnje kršilo dolžnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter kršitvah, na katere sta v pritožbi opozorila pritožnika. Ne zadostuje namreč samo pavšalno sklicevanje na zaključke prvostopenjskega sodišča. Sodišče druge stopnje namreč kljub izrecnemu pritožbenemu očitku ne daje jasnega in popolnega odgovora na to, kakšna sta dejanska in pravna podlaga odgovornosti, kar je z vidika 25. člena Ustave neustrezno in krši pravico do pravnega varstva.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Obsežni napadi tožencev na ugotovljeno dejansko stanje v revizijskem postopku zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti upoštevni. Ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) je izčrpana v pritožbenem postopku. Revizija pa je izredno pravno sredstvo ter je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Vendar pa revidenta sodišču druge stopnje očitata, da svoje naloge, po kateri je pristojno za (učinkovito) zagotavljanje pravice do pravnega sredstva, ni ustrezno opravilo ter da ju je tako prikrajšalo v njuni ustavni pravici. Pregled razlogov sodbe sodišča druge stopnje pokaže, da je revizijski očitek utemeljen. Zaradi učinkovitega zagotavljanja pravice do pravnega sredstva ter pravice do izjave, se je sodišče dolžno opredeliti do vseh relevantnih navedb pritožnika. 360. člen ZPP zato v prvem odstavku določa, da mora v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje se je do navedb pritožnika opredelilo v treh vsebinskih sklopih. Na pritožbeni očitek, da naj bi sodba sodišča prve stopnje ne imela razlogov o odločilnih dejstvih (pri tem očitku toženca vztrajata tudi v reviziji), je pritožbeno sodišče na tretji strani odgovorilo, da takšnim izvajanjem ni mogoče pritrditi zaradi pravilno ugotovljenih zaključkov s strani sodišča prve stopnje ter, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev skrbno obrazložilo. Tak odgovor ni vsebinski ter nasprotuje zahtevi prvega odstavka 360. člena ZPP. Pritožnika sta obširno napadala tako obrazložitev, češ da je pomanjkljiva in nesposobna preizkusa, kakor dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter zatrjevala, da so ti v nasprotju s podatki spisa. Še posebej pa sta se pri tem sklicevala na listino - pooblastilo z dne 25.10.1985, ki naj bi predstavljalo temelj družabništva med pravdnimi strankami. V drugem vsebinskem sklopu je pritožbeno sodišče najprej slednjo listino označilo za nedovoljeno pritožbeno novoto, v tretjem vsebinskem sklopu pa nato zavrnilo utemeljevanje pritožnikov, da je bila med strankami sklenjena družbena pogodba. Revizija utemeljeno opozarja, da je bila navedena listina predložena kot dokaz že pred sodiščem prve stopnje (vloga, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 25.3.1999) ter da je to sodišče z dokaznim sklepom ta dokaz tudi dopustilo (dokazni sklep na drugi strani sodbe sodišča prve stopnje).

Ker se sodišče druge stopnje ni ustrezno vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (predvsem do očitka, da sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih), napačno pa je tudi zavrnilo pritožbeno navedbo, ki se je sklicevala na dokaz, ki je bil pred sodiščem prve stopnje izveden, ne pa tudi dokazno ocenjen, je revizijski očitek bistvene kršitve, ki jo je zagrešilo sodišče druge stopnje, utemeljen. Sodišče druge stopnje ni zadostilo zahtevi iz prvega odstavka 360. člena ZPP, kar terja razveljavitev pritožbene odločbe.

Toženca pa v reviziji vztrajata tudi pri tem, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi ta očitek utemeljen. V obravnavani zadevi je bilo namreč med strankami sporno, ali je bila med njimi sklenjena posojilna ali družbena pogodba. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja spornih dejstev, od katerih je odvisen odgovor na zgornjo dilemo, izvedlo dokazni postopek (dokazni sklep na drugi strani sodbe), vendar pa v sodbi ni nikakršne dokazne ocene, marveč zgolj ugotovitev, da sodišče prihaja do zaključka, da gre med pravdnima strankama le za golo posojilo ter da sodišče ni zaznalo osnovnih elementov, ki bi govorili, da je bilo družabništvo sklenjeno.

Odgovor na vprašanje, kaj vse morajo vsebovati razlogi sodbe, daje najprej četrti odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tu je določeno, da v obrazložitvi sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Tega, kako natančna mora biti obrazložitev v navedenih sestavinah, citirana določba ne pojasnjuje. Je pa to zato razvidno iz določbe, ki opredeljuje kršitev pravil o pisni izdelavi sodbe, to je iz določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo, ki ne opredeljuje le sankcije, marveč tudi primarno dispozicijo (zapoved) pravnega pravila, mora sodišče navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi morajo biti jasni in si med seboj ne smejo nasprotovati, kar nadalje pomeni, da mora sodišče morebitna nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z ustrezno dokazno oceno, končni zaključek obrazložitve pa tudi ne sme nasprotovati samim listinskim dokazom, ki jih je sodišče izvedlo ter zapisnikom o zaslišanju strank in prič. V vsakem primeru pa morajo biti razlogi takšni, da prepričljivo utemeljujejo odločitev in da je sodbo mogoče preizkusiti. Takšna je tudi razlaga teorije (glej Juhart, Civilno procesno procesno pravo, Lj. 1961 - par. 150), ki izrecno zahteva, da mora biti dejanska podlaga opisana tako, da bo sodba razumljiva tudi za tistega, ki ne pozna spisov. Dejanska podlaga pa obsega po eni strani zatrjevanja strank, izvedene dokaze, oceno le-teh in naposled ugotovljeno dejansko stanje. Če razlogi sodbe ne ustrezajo zgoraj navedenemu ter je obenem zato tudi ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v obravnavani zadevi obremenjena s takšno kršitvijo pravil o pisni izdelavi sodbe, saj se sodišče do izvedenih dokazov sploh ni opredelilo. Na ta način je tudi onemogočilo, da bi toženca lahko učinkovito izrabila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je torej zaradi bistvenih procesnih kršitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta jih uveljavljala revidenta, v zanju neugodnem delu sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.