Jedro

Revizija je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestni meri zamudnih obresti. V tem primeru so pogodbeniki dogovorili za posojilo v tuji valuti (DEM) 12 % obrestno mero. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da se za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne uporablja zakon o obrestni meri zamudnih obresti, da gre za pravno praznino in da se ta zapolni z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (po tretjem odstavku 399. člena ZOR). Po takem stališču se lahko v razmerjih med posamezniki, kadar je predmet posojila v tuji valuti, prizna taka obrestna mera, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za določeno valuto. To so bile hkrati najvišje dovoljene obresti (prvi odstavek 399. člena ZOR), ki so veljale tudi v primerih, če so pogodbeniki dogovorili večje obresti od dovoljenih (četrti odstavek 399. člena ZOR). Določbi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR pa sta kogentne narave.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se na pritožbo prvega toženca odločba o obrestni meri, ki je bila določena s sodbo sodišča prve stopnje glede glavnične obveznosti tega toženca, spremeni tako, da je ta toženec dolžan plačati obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled v DEM.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Zahtevi tožnice in prvega toženca za priznanje stroškov revizijskega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo podrejenemu tožničinemu zahtevku, po katerem ji morata toženca plačati vsak po 150.000 DEM v tolarski protivrednosti z 12 % dogovorjenimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1991, prav tako v tolarski protivrednosti po srednjem bančnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter stroške postopka 40.650,00 SIT. Primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od vsakega toženca po 300.000 DEM, pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbi tožnice in prvega toženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo prvi toženec M. C., ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba razveljavi. Bistvena kršitev postopka je po izvajanjih revidenta podana zato, ker da gre v pravdi za dve povsem samostojni tožbi ter bi morala biti zato samostojno ugotovljena utemeljenost vsakega zahtevka. Zaključki sodišča druge stopnje so o okolnosti, da je prvi toženec sprejel od tožnice posojilo 150.000 DEM v nasprotju z dokaznimi listinami in izpovedbami strank. Prvostopna sodba sploh nima ugotovitve o tem, kdaj, kje in koliko denarja naj bi prvi toženec sprejel od tožnice. Pogodbeni zapis, da je prvi toženec sprejel od tožnice 150.000 DEM, je v nasprotju z izpovedbo tožnice in drugega toženca ter v zvezi s tem tudi ni ocenjen uradni dokument avstrijske banke. Te pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ob tem pa ni nepomembno, da je drugi toženec tožničin nečak in da je pripoznal tožničin tožbeni zahtevek.

Po stališču sodišča druge stopnje je posojilna pogodba konsenzualen kontrakt. Očitno je to sodišče prezrlo določbi 559. in 562. členov ZOR, iz katerih jasno izhaja, da prvi toženec ni dolžan vrniti denarja, če ga od tožnice ni prejel. Dalje pa drugostopno sodišče zmotno razlaga tudi določilo 399. člena ZOR. Namreč po določilu četrtega odstavka tega člena pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled in ki so za hranilne vloge na vpogled v DEM v kraju izpolnitve to je v Mariboru le 3 in ne 12 % letno.

Na revizijo sta odgovorila tožnica in drugi toženec. Tožnica poudarja v odgovoru, da sta toženca podpisala posojilno pogodbo šele potem, ko je bilo v banki opravljeno in nakazilo denarja izvršeno. Toženca sta s podpisom pogodbe tudi potrdila, da sta prejela posojilo. Drugi toženec pa poudarja v odgovoru, da sta se on in tožnica ravnala po načrtih prvega tožnika ter da sta s sotožencem prejela od tožnice sporno posojilo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Toženec je v reviziji od očitanih postopkovnih kršitev opredeljeno uveljavljal le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki predstavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Ta kršitev postopka po oceni revizijskega sodišča ni podana, ker sodbi sodišč druge in prve stopnje ne vsebujeta očitanih pomanjkljivosti. Iz razlogov sodb obeh nižjih sodišč izhaja, da je tožnica dala posojilo obema tožencema (le zaradi drugačnih trditev revizije je poudariti, da sta sodišči tak zaključek oprli tako na posojilno pogodbo kot izpovedi tožnice - listovna številka 22 in drugega toženca - listovna številka 23), da pa sta zgolj pri nadaljnjem razlogovanju o razpolaganju z denarjem zapisali, da pa je morda drugi toženec za tem razpolagal z več denarjem kot prvi toženec, kar pa ne predstavlja nobenega nasprotja med razlogi ali nejasnosti. Tudi ne obstaja nasprotje med zapisom v posojilni pogodbi o prejemu posojila in izpovedbama tožnice ter drugega toženca, ki se očita razlogom sodb obeh nižjih sodišč. Revident prezre, da je tožnica izpovedala, da sta toženca podpisala posojilno pogodbo pri notarju šele potem, ko so ustrezne bančne transakcije že opravili ter da so vse te ugotovitve tudi pojasnjene v razlogih sodb. Uradni preizkus pobijane sodbe v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni pokazal, da bi bila zagrešena takšna kršitev postopka. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Odločba o glavni stvari, ki se nanaša na obveznost tožencev, da vsak povrne tožnici po 150.000 DEM posojila v tolarski protivrednosti, je materialnopravno pravilna, ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodili po 557. in naslednjih členih zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta pravilno uporabili tudi določilo 562. člena ZOR, ker je po njunih ugotovitvah obveznost tožencev že zapadla v plačilo (rok vrnitve posojila je bil dogovorjen na 31.1.1991). Ker v tem primeru ne gre za spor, v katerem bi posojilojemalec iztoževal od posojilodajalca dogovorjeno posojilo, ni razumljivo revizijsko sklicevanje na 559. člen ZOR ter v tej smeri ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestni meri zamudnih obresti. V tem primeru so pogodbeniki dogovorili za posojilo v tuji valuti (DEM) 12 % obrestno mero. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da se za obveznosti, izražene v tuji valuti, ne uporablja zakon o obrestni meri zamudnih obresti, da gre za pravno praznino in da se ta zapolni z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (po tretjem odstavku 399. člena ZOR). Po takem stališču se lahko v razmerjih med posamezniki, kadar je predmet posojila v tuji valuti, prizna taka obrestna mera, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za določeno valuto. To so bile hkrati najvišje dovoljene obresti (prvi odstavek 399. člena ZOR), ki so veljale tudi v primerih, če so pogodbeniki dogovorili večje obresti od dovoljenih (četrti odstavek 399. člena ZOR). Določbi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR pa sta kogentne narave. Zaradi takega materialnopravnega stanja je revizijsko sodišče ugodilo reviziji prvega toženca v delu, ki se nanaša na njegovo obrestno obveznost glede dolgovane glavnice ter je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločbo o obrestni meri spremenilo tako, da je revident dolžan plačati od dolgovane glavnice 150.000 DEM zamudne obresti po obrestni meri, ki se za hranilne vloge na vpogled v DEM plačujejo v kraju izpolnitve. V skladu s tako odločitvijo je delno poseglo v pritožbeno odločitev sodišča druge stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je revizijo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Prvi toženec z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, le s tem delom revizije pa so mu nastali revizijski stroški postopka. Tožničin odgovor na revizijo je vseboval le že med postopkom iznešene navedbe, zaradi česar z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato stroškovni zahtevi tožnice in prvega toženca, ki sta se nanašali na povrnitev revizijskih stroškov, zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).