Jedro

Odpoved tožbenemu zahtevku za plačilo dela kupnine ne predstavlja nobenega od primerov upravljanja stečajne mase iz 322. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba na podlagi odpovedi in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) sklenilo, da se pravdni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 13. 7. 2018, nadaljuje z dnem 28. 2. 2019, (II) odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22318/2014 z dne 25. 2. 2014, v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se v celoti zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 12.120,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2011 dalje do plačila, ter (III) tožnici naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne 924,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno odločbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški. Sodišče je bistveno kršilo postopek s tem, ko je sprejelo sodbo na podlagi odpovedi brez soglasja stečajnega sodnika. Odpoved tožbenemu zahtevku predstavlja po prvem in drugem odstavku 322. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pravni posel oziroma dejanje, s katerim se razpolaga s stečajno maso. Z odpovedjo tožbenemu zahtevku se je stečajni upravitelj odpovedal ne samo delu kupnine, temveč posledično tudi zahtevku za vračilo davka na promet nepremičnin, ki ga je plačal stečajni dolžnik na podlagi notarsko overjene prodajne pogodbe. Tudi sodišče je v dopisu z dne 29. 11. 2018 pravilno ugotovilo, da mora z odpovedjo zahtevku soglašati stečajno sodišče. Stečajno sodišče pa je v nasprotju z 322. členom ZFPPIPP z dopisom z dne 7. 3. 2019 obvestilo sodišče, da soglasje ni potrebno. Sodišče tega nezakonitega obvestila ne bi smelo upoštevati tudi iz razloga, ker ga je brez pooblastila izdala sodniška pomočnica. Ta dopis bi sodišče moralo upoštevati kot zavrnitev soglasja k odpovedi tožbenemu zahtevku in odpoved posledično zavrniti. Ker je v skladu s 267. členom ZFPPIPP v primeru odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe potrebno soglasje sodišča, je slednje potrebno tudi za odstop zahtevka stečajnega dolžnika na podlagi takšne pogodbe. Treba je tudi upoštevati, da stečajni upravitelj v trimesečnem roku ni odstopil od pogodbe, temveč je vztrajal pri njeni izpolnitvi. Sodišče je kršilo 2. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP. Odpoved tožbenemu zahtevku je namreč nemoralna iz razlogov, ki jih je toženec navedel v odgovoru na odpoved tožbenemu zahtevku z dne 29. 11. 2018. Toženec ima za solastniški delež na nepremičnini ID znak 0000 127/423 k. o. ... sklenjeno veljavno notarsko overjeno pogodbo. Pretežni del kupnine je že plačal, nepremičnino ima tudi v posesti, tako da je pogodba dejansko realizirana. Manjši del kupnine, ki se vtožuje v tej pravdi, je ostal neporavnan, ker tožnica na nepremičnini ni izbrisala bremen, tako kot je bilo dogovorjeno. Stečajni upravitelj se je zahtevku odpovedal, ker je prodajo deleža na predmetni nepremičnini obljubil tretji osebi. V tej nameri obstajajo velika korupcijska tveganja, dvojna prodaja pomeni tudi kaznivo dejanje goljufije, pravni posel v primeru dvojne prodaje pa je ničen. Zato, da bi toženec preprečil nemoralno in nezakonito ravnanje, je pripoznal tožbeni zahtevek in s tem celo pristal na neizpolnitev izbrisa bremen s strani tožnice na sporni nepremičnini. S tem, ko je sodišče izdal sodbo na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku samo zato, ker je tožnica samo za en dan prehitela toženca glede pripoznave zahtevka, je kršilo določbe ZPP. Sodišče je kršilo določbe ZPP tudi s tem, ko ni odločilo o nasprotnem ugotovitvenem zahtevku, ki ga je toženec postavil v vlogi z dne 28. 11. 2018. Ker stečajni upravitelj od prodajne pogodbe ni odstopil, je dolžan pogodbeno obveznost na izročitev zemljiškoknjižnega dovolila v vsakem primeru izpolniti. Te terjatve toženec ni bil v skladu s 265. členom ZFPPIPP dolžan prijaviti v stečajnem postopku kot denarne terjatve. Sodišče se iz tega razloga ne bi smelo opreti na VSL sodbo I Cp 2561/2018, ki bo na podlagi vložene revizije razveljavljena. Pri presoji, ali so očitane kršitve določb ZPP utemeljene, je treba upoštevati načelo pravičnosti in ekonomičnosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev vseh njenih stroškov postopka tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bilo o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno, na podlagi določbe drugega odstavka 208. člena ZPP, pravilno odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Pavšalna pritožbena graja navedene odločitve zato ni utemeljena.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek s tem, ko je izdalo sodbo na podlagi odpovedi brez zahtevanega soglasja stečajnega sodišča iz 322. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za tožničino odpoved tožbenemu zahtevku soglasje stečajnega sodišča ni potrebno, ker ne gre za primer, naveden v prvem odstavku 322. člena ZFPPIPP, za katerega mora upravitelj skladno z določbo drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP pred sklenitvijo pogodbe ali izvedbo pravnega posla, dobiti soglasje sodišča. Primeri iz prvega odstavka 322. člena ZFPPIPP namreč predstavljajo upravljanje stečajne mase, kar je oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem, nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika ter sklenitev sodne ali izvensodne poravnave oziroma izvedba drugega pravnega posla oziroma dejanja s smiselno enakim učinkom, v postopkih oziroma glede zahtevkov iz pododdelkov 2.2.3. (zahtevki v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov) in 5.3.4. tega zakona (zahtevki v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika) ter iz oddelka 5.6. tega zakona (zahtevki v zvezi z napotitvami stečajnega sodišča v zvezi s prerekanimi prijavljenimi terjatvami, ločitvenimi in izločitvenimi pravicami). Odpoved tožbenemu zahtevku za plačilo dela kupnine pa ne predstavlja nobenega od naštetih primerov upravljanja stečajne mase. Stečajno sodišče oziroma zanj samostojni sodniški pomočnik (primerjaj 53. člen ZFPPIPP) je torej z dopisom z dne 7. 3. 2019, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, pravilno sporočil, da soglasje stečajnega sodišča v konkretnem primeru ni potrebno. Pritožbeno stališče, da gre za nezakonit dopis, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, je zato zmotno. Toženec tudi protispisno navaja, da je sodišče prve stopnje v dopisu z dne 29. 11. 2018 ugotovilo, da je soglasje stečajnega sodišča potrebno. Iz navedenega dopisa namreč izhaja (le), da je sodišče prve stopnje stečajno sodišče pozvalo na pojasnilo, ali je soglasje stečajnega sodišča v primeru odpovedi tožbenemu zahtevku potrebno ali ne.

7. Toženec se neutemeljeno sklicuje tudi na 267. člen ZFPPIPP, v skladu s katerim mora stečajno sodišče dati soglasje v primeru odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj pri odpovedi tožbenemu zahtevku za plačilo dela kupnine, pa čeprav zahtevek temelji na vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne gre za tak primer, oziroma odstopa od pogodbe ni mogoče enačiti z odpovedjo tožbenemu zahtevku.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 2. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP, ker je dopustilo odpoved tožbenemu zahtevku, ki po mnenju toženca nasprotuje morali, saj namerava stečajni upravitelj nepremičnino, ki je bila predmet veljavne in dejansko realizirane prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ponovno prodati. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da je prodajna pogodba z dne 10. 12. 2009, ki sta jo sklenili pravdni stranki, zaradi odstopa toženca prenehala veljati ter da je bil tožbeni zahtevek toženca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi te prodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, izločitvenega zahtevka glede nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe, pa toženec tudi nima, pravilno zaključilo, da tožničina odpoved tožbenemu zahtevku za plačilo preostanka kupnine na podlagi prodajne pogodbe, ne predstavlja razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili. Toženec v pritožbi sicer navaja, da prodajna pogodba še vedno velja, vendar pa konkretizirano ne pojasni, zakaj njegov odstop od pogodbe dne 23. 2. 2016 ne učinkuje oziroma ni bil utemeljen. Glede veljavnosti prodajne pogodbe opozarja zgolj na utemeljene razloge sodišča prve stopnje v sklepu z dne 13. 7. 2018, ne navede pa, kaj konkretno je v tem sklepu navedeno, zaradi česar gre za pavšalno pritožbeno navedbo, ki ne terja odgovora. Ob upoštevanju, da prodajna pogodba zaradi toženčevega odstopa ne velja več, je neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje, da stečajni upravitelj ni v skladu s 267. členom ZFPPIPP odstopil od prodajne pogodbe, zaradi česar je tožnica kot stečajna dolžnica dolžna pogodbeno obveznost za izstavitev dovolila izpolniti, in na 265. člen ZFPPIPP, v katerem so določena posebna pravila o posledicah stečajnega postopka za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Ali in komu bo prodana predmetna nepremičnina, je stvar stečajnega postopka, zaradi česar so odveč pritožbene navedbe, da in komu namerava stečajni upravitelj prodati predmetno nepremičnino.

9. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati toženčevo pripoznavo zahtevka in ne tožničine odpovedi zahtevku. Ker je tožnica podala odpoved zahtevku, preden je toženec zahtevek pripoznal, je sodišče prve stopnje utemeljeno najprej presojalo, ali so podani pogoji iz 317. člena ZPP za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Ker je pravilno ugotovilo, da so, je sodbo na podlagi odpovedi utemeljeno izdalo, posledično pa toženčeve pripoznave tožbenega zahtevka ni moglo upoštevati.

10. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker ni odločilo o nasprotnem ugotovitvenem zahtevku, ki ga je toženec postavil v vlogi z dne 28. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu s prvim odstavkom 317. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo na podlagi odpovedi, nasprotno tožbo toženca zoper tožnico, vloženo 28. 11. 2018, pa je pravilno vpisalo v nov spis VI P 473/2019 in z njo postopa kot z novo tožbo (primerjaj list. št. 193 spisa).

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo 545,60 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210) in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 690,03 EUR. Priznane stroške ji mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).