Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo zakonske pogoje v postopku zavarovanja (člena 272 in 273 ZIZ) ter pogoje, ki jih je za tovrstno začasno odredbo določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, in katere morata tožnika kot upnika izpolniti, da lahko sodišče predlogu za takšno začasno odredbo ugodi, vključno s pogojem reverzibilnosti; pravilno jih je tudi uporabilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožba ob izpolnjenosti zakonskih pogojev ne uspe izpodbiti zaključka, da sprejeta odločitev po vsebini ne nasprotuje namenu zavarovanja, upoštevaje, da navedbe o nemožnosti učinkovitega zavarovanja posesti pred motenjem s strani tretjih, ker sta toženca na podlagi sprejete odločitve dolžna trpeti vožnjo in hojo vsakogar, tako pritožba, in torej sklicevanje na zatrjevano učinkovanje začasne odredbe erga omnes in nesorazmernost ukrepa, predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke v zavarovanje njene nedenarne terjatve zoper toženo stranko, ki ga je podala hkrati z vloženo posestmotiveno tožbo, dne 5. julija 2024 izdalo začasno odredbo P 48/2024, s katero je:1

-toženi stranki kot dolžnikoma naložilo, da takoj vzpostavita prejšnje stanje na parceli 925/12 k. o. ... na način, da odstranita kovinsko verigo, napeljano preko asfaltirane dovozne ceste, s čimer bo tožeči stranki kot upnikoma osebno in za potrebe njunih nepremičnin ID znak parcela 925/10, parcela 924/6 in parcela 924/7 vse k. o. ..., ponovno omogočeno izvrševanje vseh vrst voženj in peš hoja po cesti, ki poteka po parceli 925/12 k. o. ... (izrek pod točko I);

-v primeru nasprotnega ravnanja pooblastilo tožečo stranko, da na stroške tožene stranke vzpostavitev prejšnjega stanja zaupa izvršitelju, ki ga je določilo (izrek pod točko II);

-odločilo o nesuspenzivnosti učinka začasne odredbe in njeni časovni veljavnosti ter o stroških, povezanih z izdajo začasne odredbe, ki so stroški pravdnega postopka (izrek pod točko III do V).

Z v uvodu navedenim sklepom je nato dne 20. decembra 2024, po tem, ko se je v odgovoru na ugovor o njem izjasnila tožeča stranka, in po opravljenem naroku, zavrnilo ugovor tožene stranke, vložen zoper sklep o začasni odredbi.

2.Zoper zadnje citirani sklep tožena stranka (tudi toženca, pritožnika) po pooblaščenki vlaga pravočasno pritožbo, s katero izpodbija sklep v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, ter podredno, da sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru in sklep o začasni odredbi z dne 5. 7. 2024 razveljavi, oz. izpodbijani sklep razveljavi in zavedo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Ugotovitev sodišča, da naj bi nepremičnino v lasti prvotoženke do motilnega ravnanja uporabljali vsi (nedoločen krog oseb), kateri tudi sicer oporeka kot zmotni, ker tožnika celo glede na lastne navedbe, da vožnja po sporni cesti ni bila sporna do pridobitve lastništva po prvotoženki (2010), nista uživala mirne posesti, še ne pomeni, da sta tožnika v času motenja uživala mirno in trajno soposest prvotoženkine nepremičnine. Slednje izhaja iz spregledane tožničine izpovedi o oviranju poti v zadnjem obdobju dveh let, sodišče pa se tudi ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožencev, da sta tožnikoma že leta 2022 dokončno prepovedala prehod oz. vožnjo po nepremičnini (predložena fotografija vozila prvega toženca, posneta dne 2. 9. 2022).

Zaključek sodišča, da naj bi priče A. A. , B. B., C. C., Č. Č. , D. D. in E. E. skladno izpovedale, da sta tožnika oz. kot zaključi sodišče vsi vozili in hodili po nepremičnini, katerih dele izpovedi pritožbeno povzema, je protispisen. Z vprašanjem verodostojnosti izpovedi priče E. E., na katero sta toženca opozorila na naroku, se sodišče ni ukvarjalo, po drugi strani pa je odreklo vero priči F. F., ker je brat prve toženke ter zainteresiran za izid pravde. Prav tako je spregledalo izpoved priče G. G. Tudi priča C. C. ni videl tožnikov voziti ali hoditi po nepremičnini. Sodišče pri dokazni oceni obstoja mirne posesti tožnikov v času domnevnega motilnega ravnanja ni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ker ni napravilo celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, iz izvedenih dokazov pa tudi ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti zaključiti, da sta tožnika v času domnevnega motilnega ravnanja uživala mirno soposest nepremičnine, zato je odločitev protispisna, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka in nezakonitost odločitve.

V zvezi z ugotovitvijo nastanka težko nadomestljive škode pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do spremembe trditvene podlage tožnikov glede edinega dostopa do njunih nepremičnin, ki sta jo prilagodila izključno poskusu utemeljitve predloga za izdajo začasne odredbe, po tem, ko sta toženca v ugovoru dokazala, da do nepremičnin tožnikov vodi kategorizirana javna pot, s čimer sta izpodbila navedbo o onemogočenem dostopu do njunih nepremičnin. Teh navedb in njune izpovedi, ki ju je spregledalo, sodišče ni (kritično) dokazno ocenilo. V kolikor bi ju, bi sodišče lahko ugotovilo, da sta tožnika koristila tudi alternativno kategorizirano javno pot, ki je prevozna z osebnimi vozili, tudi v zimskem času in tudi za intervencijska vozila. Sodišče je zmotno odločitev o slabem stanju alternativne poti, ki onemogoča dostop intervencijskim vozilom, utemeljilo z izpovedbami prič A. A. , B. B., C. C. in Č. Č. , ki pa jih je pavšalno ocenilo kot enotne, in ne da bi jih ocenilo z vidika izpovedi pravdnih strank in njihovih navedb. Če bi sodišče sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ne bi moglo enoznačno zaključiti, da so vse priče izpovedale, da je alternativna cesta neprevozna. Protispisen je zaključek, da intervencijska vozila po alternativni poti ne morejo dostopati, glede na lastno izpoved tožnika o primeru posredovanja gasilcev. Prav tako je protispisen zaključek o onemogočenem odvozu odpadkov, glede na izpoved priče J. J., iz izpovedi katerega ne izhaja, da podjetje za odvoz odpadkov ne more dostopati do tožnikov po alternativni občinski javni kategorizirani cesti.

Nadalje zmoten, arbitraren in preuranjen zaključek, da naj bi toženca tožnikoma dostopanje po nepremičnini preprečila z uporabo sile. Sodišče spregleda, da sta toženca verjetno izkazala, da sta tožnika domnevno (so)posest pridobila na skrivaj oz. z zlorabo zaupanja, glede na izpoved tožnikov, da sta zadnji dve leti vozila po nepremičnini le, ko sta lahko oziroma, ko tožencev ni bilo doma. Razlog za takšno izvrševanje posesti je v tem, da sta toženca po razveljavitvi Odloka o kategorizaciji cest prehod prepovedala, postavila opozorilni znak in svoji vozili (kadar sta bila doma) parkirala na način, ki je onemogočal prehod. S tem, ko je sodišče (sicer neutemeljeno) izdalo sklep o začasni odredbi, je omogočilo tudi, da po nepremičnini v lasti prve toženke poteka javni promet, kar pomeni, da sklep o začasni odredbi učinkuje erga omnes, saj toženca ne moreta učinkovito zavarovati svoje posesti pred motenjem s strani tretjih oseb, ker sta dolžna trpeti vožnjo in hojo vsakogar, s čimer je poseženo v njune ustavno varovane pravice. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče zasebno zemljišče (začasno) de facto kategoriziralo v javno pot, kar pa je v izrecnem nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-154/16 z dne 8. 11. 2018.

3.V odgovoru na pritožbo se tožnika vsebinsko opredeljujeta do po njuni oceni neutemeljenih pritožbenih navedb in predlagata zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora presoja le z vidika razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in le iz razlogov, na obstoj katerih pri pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

6.Kot je v točki 5 obrazložitve pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta zahtevala začasno ureditev spornega razmerja, to je z v predlogu za izdajo začasne odredbe tožbenemu zahtevku identično vsebino, s katero sta sicer zasledovala posestno varstvo zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo zakonske pogoje v postopku zavarovanja (člena 272 in 273 ZIZ) ter pogoje, ki jih je za tovrstno začasno odredbo določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, in katere morata tožnika kot upnika izpolniti, da lahko sodišče predlogu za takšno začasno odredbo ugodi, vključno s pogojem reverzibilnosti;2 pravilno jih je tudi uporabilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožba ob izpolnjenosti zakonskih pogojev ne uspe izpodbiti zaključka, da sprejeta odločitev po vsebini ne nasprotuje namenu zavarovanja;3 upoštevaje, da navedbe o nemožnosti učinkovitega zavarovanja posesti pred motenjem s strani tretjih, ker sta toženca na podlagi sprejete odločitve dolžna trpeti vožnjo in hojo vsakogar, tako pritožba, in torej sklicevanje na zatrjevano učinkovanje začasne odredbe erga omnes in nesorazmernost ukrepa, predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto. Navedbe namreč pritožnika prvič uveljavljata v pritožbi, ne da bi za zapoznelo navajanje zatrjevala razloge, zaradi česar jih pritožbeno sodišče niti ne sme upoštevati (prvi odstavek člena 337 ZPP v povezavi s členom 239 in 15 ZIZ). V obravnavanem primeru je namreč predmet pritožbene presoje izdani sklep o zavrnitvi ugovora, s katerim je prvostopno sodišče odločilo o neutemeljenosti ugovornih razlogov, tožena stranka pa v ugovoru ni zatrjevala nesorazmernosti ukrepa ali nedoseganja namena zavarovanja. Posledično so neutemeljene navedbe o posegu v ustavno varovane pravice tožencev.

7.Ob nedopustni novoti, da tožnika nista uživala mirne in trajne posesti od januarja 2023 dalje, so pravno nepomembne nadaljnje pritožbene navedbe, da tožnika (tudi sicer) nista uživala mirne in trajne (so)posesti, in v zvezi z njimi podana graja, da izpovedi prič A. A. , B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. o uporabi nepremičnine do motilnega ravnanja s strani vseh ne pomenijo, da sta mirno in trajno posest uživala tudi tožnika. Kot je namreč pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, člen 33. (in pravilno uporabljeni 32. člen) Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja varstvo pred motenjem posesti, slednje podeljuje glede na zadnje stanje posesti (in nastalo motenje), zato mirna niti trajna (so)posest nista pravno pomembni dejstvi. Če pritožba meri na nestrinjanje z ugotovljenim zadnjim stanjem posesti (čeprav očitek nespoštovanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP zaradi zatrjevane necelovite dokazne ocene izvedenih dokazov izrecno naveže na zmotno oceno mirne posesti tožnikov), pa po oceni pritožbenega sodišča pritožbi s takšnimi navedbami ne uspe ovreči dejanskega zaključka o uporabi ceste s strani tožnikov vse do postavitve kovinske verige ter na njem temelječe dokazne ocene o zadnjem posestnem stanju. Z zatrjevano protispisnostjo (za kar gre, če obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi), ob čemer zatrjevane bistvene kršitve določb ne opredelita (na kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti;4 zato mora biti v pritožbi določno konkretizirana), namreč pritožnika dejansko uveljavljata pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno.

8.Ni namreč moč pritrditi pritožbeni graji, da se ugotovitev o uporabi ceste "s strani vseh" nanaša na nedoločen krog oseb; kot to izhaja ne le iz celostnih izpovedb zaslišanih prič A. A., B. B., C. C ,Č. Č., D. D. in E. E., ter samega načina zapisa, se ugotovitev nanaša na zaslišane priče ter glede na zastavljeno vprašanje tem istim pričam po sodišču o poti, po kateri sta tožnika dostopala oz. dostopata do svojih nepremičnin, tudi na oba tožnika. Pritožnika s selektivno izbranimi izseki posameznih izpovedi in lastnim dokaznim vrednotenjem slednjih ne uspeta vzbuditi dvoma v dokazno oceno o pravno pomembnih dejstvih, ki je vsebinsko prepričljiva, razumsko preverljiva in je bila sprejeta ob upoštevanju napotkov iz 8. člena ZPP, vse upoštevaje pravilno uporabljeni znižani dokazni standard verjetnosti v postopku zavarovanja, pri čemer izpodbijana odločitev tudi ne predstavlja končne odločitve o sporu v materialnopravnem smislu. Tudi če je slediti (sicer pravilni) pritožbeni navedbi, da priča A. A. ni vedela, po kateri poti do svoje hiše (sedaj) dostopata tožnika, pa je tudi imenovana izpovedno5 potrdila uporabo sporne ceste po tožnikih za obdobje do postavitve kovinske verige. Ob tem, ko se v postopku ni izkazalo za sporno, da cesta, ki vodi mimo hiše priče B. B., in po kateri je ta videl peljati mimo svoje hiše oba tožnika, v nadaljevanju vodi preko nepremičnine v lasti prvotoženke in nato do nepremičnine tožnikov, pritožba s pritožbeno navedbo, da priča tožnikov ni videla peljati po nepremičnini v lasti prvotoženke in da se sam že dve leti ni peljal mimo pravdnih strank, ne uspe vzbuditi dvoma v zaključke sodišča iz 7. točke izpodbijanega sklepa, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Podobno velja za pritožbeno izpostavljeno izpoved priče Č. Č., ki je prav tako videl tožnika peljati mimo svoje hiše, zaradi česar ni odločilno, da ju ni videl peljati se po nepremičnini v lasti prvotoženke. Da priča D. D. ni znal časovno umestiti vožnje tožnikov mimo njegove hiše, ne drži povsem, saj je kljub nesigurnosti izpovedoval še o vožnji v začetku leta.6

Pritožbeno izpostavljena izpoved priče C. C. o prepovedi uporabe ceste po prvotožencu, zaradi česar je priča ne uporablja dve leti, se nanaša le na pričino (ne)uporabo in ni pravno pomembno dejstvo. Ne drži niti graja, da je sodišče verodostojnost priči F. F. odreklo le zaradi sorodstvenega razmerja s toženko, ali da se z verodostojnostjo izpovedi priče E. E. ni ukvarjalo. Prvenstveno je razlog v nasprotju vsebine izpovedi prvoimenovane priče z izpovedbami prič Č. Č., H. H. in E. E. ter vsebino dopisa I. d. o. o. z dne 5. 7. 2024 o onemogočenem odvozu smeti vse od 28. 5. 2024 dalje, medtem ko je verodostojnost izpovedi priče E. E., pri čemer pritožba določneje ne opredeli, v katerih delih naj izpoved ne bi bila verodostojna, nasprotno v skladnosti vsebine izpovedi z izvedenimi dokazi, kot to vse pojasni prvostopno sodišče oz. to izhaja iz obrazložitve pod točko 7 izpodbijanega sklepa.

9.Pravno neodločilna je tudi nadaljnja graja o zmotni ugotovitvi zadnje posesti zaradi sklicevanja na navedbe tožnikov, da vožnja po sporni cesti ni bila sporna do pridobitve lastništva (2010) po prvotoženki (in s tem v zvezi sklicevanje na fotografijo posneto dne 2. 9. 2022), glede na to, da ni pravno odločilno, ali sta tožnika uporabo ceste tožnikoma prepovedala (kot trdita v pritožbi, da dokončno leta 2022, kar tudi sicer oboje predstavlja nedopustno novoto, prej neuveljavljano v okviru ugovora, v katerem sta trdila, da prepoved datira v leto 2018), temveč, ali sta jo tožnika pred zatrjevanim motilnim dejanjem (kljub temu oz. še vedno) uporabljala. Sicer pa v zvezi z očitkom neopredelitve sodišča do trditev o dokončni prepovedi (ki jih pritožba sicer navezuje na trditve o neuživanju mirne posesti) pritožba konkretizirane kršitve določb postopka ne uveljavlja, kot tudi ne v zvezi z navedbami, da je sodišče spregledalo izpovedi zaslišanih prič G. G. in C. C., na kateri pa sodišče svoje odločitve ni oprlo. Pritožnika zato neutemeljeno pritožbeno izpostavljata, da tožnika nista izkazala za verjetno, da terjatev obstoji oz. da jima bo terjatev zoper toženo stranko nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

10.Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do spremembe trditvene podlage tožnikov glede edinega dostopa do njunih nepremičnin. S tem, ko je sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da je res, da do nepremičnine tožnikov vodi še ena cesta, in se nato opredelilo do že v predlogu za začasno odredbo podanih trditev o možnosti dostopa vozila za odvoz odpadkov in intervencijskih vozil do nepremičnin tožnikov po javni poti z oznako 990922, ki je še vedno onemogočeno, se je izjasnilo tudi o pomenu prvotnih navedb. Dejanskega zaključka o tako slabem stanju javne poti z oznako 990922, da onemogoča dostop intervencijskim vozilom, niti dokazne ocene, ki jo je sodišče utemeljevalo z izpovedbami prič A. A. , B. B., C. C. in Č. Č. , in ki je zajeta v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožnika zgolj z lastno dokazno oceno delov izpovedi tožnikov (z izpostavljanjem, da tožnica ni izpovedala, da po alternativni poti intervencijska vozila ne morejo dostopati, ter z izpovedjo tožnika o težje prevozni alternativni poti nekoč zaradi snegoloma, ko je morala posredovati enota PGD Griže), ne moreta izpodbiti. Tega ne uspeta niti z lastno dokazno oceno izpovedi toženca o normalni prevoznosti te ceste, ki se je skliceval na lastno vožnjo z vespo niti z lastnim ocenjevanjem izpovedi prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č. V zvezi z zaključkom o onemogočenem odvažanju odpadkov pritožba izpostavlja izpoved priče J. J., glede katere (čeprav se sodišče nanjo ne sklicuje) navaja, da iz njegove izpovedi ne izhaja, da podjetje za odvoz odpadkov ne more dostopati do tožnikov po alternativni občinski javni kategorizirani cesti. Vendar, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, postopkovne kršitve ne uveljavlja. Ob tem, ko je prvostopno sodišče prepričljivo na podlagi celostne dokazne ocene in življenjsko sprejemljivo ugotovilo, da prehod do tožnikoma lastnih nepremičnin po alternativni poti za odvoz odpadkov in za intervencijska vozila ni omogočen, je pritožnikoma lastna sicer netočna graja o zmotnem zaključku sodišča o neprevoznosti ceste - slednje ni bilo ugotovljeno. Zatrjevana materialnopravna zmotnost zaključka o izkazani hipotetični potrebi po vožnji intervencijskega vozila po zemljišču v lasti prvotoženke tako ni podana.

11.Ob prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje in nadaljnjih zaključkov o tem, da toženca z ugovorom nista uspela izpodbiti niti verjetnosti obstoja terjatve tožnikov niti verjetnostne izkazanosti nastanka težko nadomestljive škode, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o neutemeljenosti ugovorov tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče na sklop pritožbenih navedb o zmotnem zaključku, da naj bi toženca tožnikoma dostopanje po nepremičnini preprečila z uporabo sile, vsebinsko ne odgovarja več.

12.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena in 366. člen ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

13.Odločitev o pritožbenih stroških (izrek pod točko II tega sklepa) je v skladu z neizpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, da so stroški, povezani z izdajo začasne odredbe, stroški pravdnega postopka.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 273 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.