Jedro

V primeru, da ima več individualnih hiš skupni vodomer, lahko dobavitelj obračunava porabo vode samo, če vsi lastniki podpišejo sporazum. Analogna uporaba člena 18 Odloka ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77266/2011 z dne 7.6.2011 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 793,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo točke 7, iz katere izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožeča stranka navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodba št. 58/8 z dne 3.6.2008 za toženko ne velja, ker je ni podpisala. V konkretnem primeru je na en obračunski vodomer priključenih 43 uporabnikov in je potrebno smiselno uporabiti člen 18 Odloka. Izvajalec lahko izdaja račun tudi posameznim uporabnikom priključka, če več kot polovica uporabnikov priključenih na isti obračunski vodomer podpiše delilno razmerje. Zaradi dolgoletnih sporov s toženko so ostali lastniki vgradili interne vodomere in pooblastili družbo L. za razdeljevanje stroškov. Toženka vodomera ni hotela vgraditi. Nadalje se tožena stranka sklicuje na tretji odstavek Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb. Ker tožena stranka nima vgrajenega individualnega vodomera predstavlja utemeljen razlog, zaradi katerega je dolžna plačevati stroške za celotno razliko porabljene količine vode. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo vzdrževalnine, številčnine in omrežnine, glede na to, da v tem delu toženka ni ugovarjala zahtevku.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo vodarine od toženke, ki je lastnica ene izmed individualnih hiš, ki so priključene na en odjemalni števec, s tem, da ima večina hiš interni števec za odčitavanjem porabe vode. Več kot pol lastnikov je podpisalo pogodbo z L., d.o.o., za urejanje razmerij v zvezi z porabo vode na skupnem števcu. Gre za upravljanje s skupnimi napravami in je za veljavnost take pogodbe potrebno soglasje vseh lastnikov, ki so priključeni na eno odjemno mesto. Ker takega soglasja ni, tožeča stranka ne more obračunavati vode na tak način, da vso preostalo količino porabljene vode prevali na toženko in bi bila toženka dolžna po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžna plačevati 35,9 % 44,97 % porabljene vode, ostali uporabniki pa od 3,75 % do 0 %. Zaradi tega so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženka porabila toliko vode, kot jo vtožuje od toženke. V konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe člena 18 Odloka o oskrbi s pitno vodo (Ur. list RS, št. 17/2006), katerih analogno uporabo predlaga tožeča stranka v pritožbi, saj ta člen odloka ureja le primer, ko je v enem objektu več uporabnikov vode iz istega priključka in gre v konkretnem primeru za povsem drugo situacijo tako, da analogija ne pride v poštev. Ker gre v konkretnem primeru za 43 individualnih hiš, v konkretnem primeru, če ni izrecnega dogovora med vsemi lastniki, ne pridejo v poštev določbe o upravniku. V konkretnem primeru ne pridejo v poštev tudi določbe tretjega odstavka 27. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, saj se te določbe uporabljajo le za upravljanje večstanovanjskih stavb, ne pa za upravljanje individualnih stanovanjskih hiš. Na kakšen način bo tožeča stranka v bodoče razdeljevala stroške porabljene vode ni stvar tega postopka. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom opraviti očitno pisno napako v obrazložitvi.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

7. Tožena stranka z dogovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.