Jedro

Pravočasna je le tista vloga, ki je podana v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo ter je hkrati v primeru podaljšanja ukrepa podana najkasneje do 30. 6. 2021, kar za obravnavani primer pomeni, da je bila tožnikova vloga prepozna, saj je bila podana po izteku osemdnevnega roka od napotitve delavca na začasno čakanje na delo iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZDUOP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ ali prvostopenjski organ) zavrgel tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem (1. točka izreka), odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik dne 8. 6. 2021 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Delavca je na čakanje napotil dne 1. 5. 2021. Vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZDUOP), v skladu s katerim lahko vlagatelj uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožnik zamudil rok za vložitev vloge, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njegovo vlogo zavrgel. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj iz njega ni razvidno za kateri mesec je tožnik zahteval povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Pojasni, da ima zaposlenega delavca, ki je zaradi posledic epidemije napoten na začasno čakanje na delo doma že od oktobra 2020 pa vse do 30. 6. 2021. Navaja, da je 19. 4. 2021 napotil delavca na začasno čakanje na delo doma za čas od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021, pri čemer je vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za mesec maj 2021 vložil dne 8. 6. 2021. Sklicuje se na drugi odstavek 45. člena ZDUOP in navaja, da je utemeljeno pričakoval, da je njegova vloga oddana pravočasno, če je oddana do konca meseca junija 2021. Tožnik je temu pogoju zadostil, saj je vlogo, kot že rečeno, vložil 8. 6. 2021. Sklicuje se tudi na 7. člen ZUP in navaja, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Pri tem se sklicuje na spletno stran tožene stranke, iz katere naj bi izhajalo, da lahko delodajalec vlogo za povračilo nadomestila plače za začasno čakanje na delo predloži v osmih dneh od napotitve na portalu za delodajalce, vendar najkasneje do 30. 6. 2021. Meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišču predlaga, da zasliši tožnika, vpogleda v listine upravnega spisa, ki jih navaja, ter vpogled v spletno stran tožene stranke in sklep Vlade RS z dne 9. 4. 2021. Sodišče naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določilo 45. člena ZDUOP in navaja, da s podaljšanjem ukrepa do 31. 5. 2021 in nato do 30. 6. 2021 ni bil odpravljen ali spremenjen osemdnevni rok iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP. Navaja, da bi moral tožnik vlogo vložiti v osemdnevnem prekluzivnem roku od napotitve na začasno čakanje na delo, zato je bila njegova vloga pravilno zavržena kot prepozna. Sodišču predlaga, da dokaz z zaslišanjem tožnika zavrne, saj je sporno izključno pravno vprašanje. Sodišče naj tožbo brez izvedbe naroka zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnik se v pripravljalni vlogi ponovno sklicuje na sklep Vlade Republike Slovenije z dne 9. 4. 2021 in navaja, da je bila vloga vložena pravočasno, saj je bila vložena 8. 6. 2021, skrajni rok pa je potekel 30. 6. 2021. Sodišču ponovno predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem. Med strankama ni sporno, da je tožnik vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem vložil 8. 6. 2021, ter da je delavca napotil na čakanje dne 1. 5. 2021. 8. Med strankama je sporna razlaga 45. člena ZDUOP, ki v prvem odstavku določa, da delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Iz drugega odstavka 45. člena ZDUOP pa izhaja, da je v primeru podaljšanja ukrepa na podlagi drugega odstavka 40. člena tega zakona do 30. junija 2021, mogoče vlogo v roku iz prejšnjega odstavka vložiti najpozneje do 30. junija 2021. Vlada Republike Slovenije je s sklepom o podaljšanju ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo z dne 9. 4. 2021 navedeni ukrep podaljšala do 31. 5. 2021. 9. Po sodni presoji vse navedeno pomeni, da je potrebno dikcijo drugega odstavka 45. člena ZDUOP razlagati tako, da je v primeru podaljšanja ukrepa mogoče vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, najpozneje do 30. 6. 2021. Sodišče ni sledilo razlagi drugega odstavka 45. člena ZDUOP, kot jo je podal tožnik, torej da je vsaka vloga, ki je vložena do 30. 6. 2021 pravočasna. Po presoji sodišča je pravočasna le tista vloga, ki je podana v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo ter je hkrati v primeru podaljšanja ukrepa podana najkasneje do 30. 6. 2021, kar za obravnavani primer pomeni, da je bila tožnikova vloga prepozna, saj je bila podana po izteku osemdnevnega roka od napotitve delavca na začasno čakanje na delo iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZDUOP.

10. Tožnik se v tožbi ob sklicevanju na določilo 7. člena ZUP sklicuje tudi na spletno stran tožene stranke, iz katere naj bi izhajalo, da lahko delodajalec vlogo predloži v osmih dneh od napotitve na začasno čakanje na delo, vendar najkasneje do 30. 6. 2021, zaradi česar meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče ugotavlja, da gre le za prepis zakonskega določila iz drugega odstavka 45. člena ZDUOP, zato sodišče zavrača tožnikove očitke o kršitvah 7. člena ZUP, po katerem morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da stranke ne uveljavijo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Sodišče po povedanem kot nepotrebno zavrača tudi predlagano zaslišanje tožnika ter vpogled v spletno stran tožene stranke.

11. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.