Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s spisovnim gradivom obrazložilo, da tožnik v dopolnitvi ni navedel naslovov stalnega ali začasnega prebivališča tožencev, kar je po drugem odstavku 105. člena ZPP in prvem odstavku 180. člena ZPP v zvezi s 180.a členom ZPP obvezna sestavina tožbe. Prvostopno sodišče se je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo do pomena tožnikove navedbe v tožbi in dopolnitvi tožbe, da naj sodišče tožbo vroča tožencem na njihovem delovnem mestu, ker drugih podatkov o tožencih nima in naj si jih pridobi sodišče samo po uradni dolžnosti, pri čemer ta navedba, ki se nanaša zgolj na vročanje, ne odvezuje tožnika, da vloži tožbo z vsebovanimi obveznimi sestavinami, ki jih (med drugim) predstavlja naslov tožene stranke (skupaj z osebnim imenom in EMŠO ali davčno številko ali rojstnim datumom). Z zgoraj povzetim razlogovanjem se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo določbo člena 140 ZPP, saj gre za dva različna instituta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje1 je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 16. 10. 2022, vloženo dne 19. 10. 2022 in naslovljeno z „Tožba zaradi protizakonitega krivičnega sojenja v postopku opr. št. II P 361/2020 in odškodninski zahtevek", dopolnjeno z vlogo, prejeto dne 21. 2. 2023. Nosilni razlog odločitve je, da je sodišče tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, ki ni bila sposobna za obravnavanje, vendar je ta ni dopolnila ustrezno in skladno z navodili sodišča, zaradi česar slednja še vedno ni sposobna za obravnavanje. Zato jo je prvostopno sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnik) sklep izpodbija s pravočasno pritožbo in izrecno ne navaja pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

Sklicuje se na po sodstvu urejeno zakonodajo na način, zaradi katerega vladavina prava ter 22. in 23. čl. Ustave ne veljajo več, tudi ko so podani vsi zahtevani podatki, zaradi česar se vsebine laične tožbe sploh več ne obravnava, ampak se postopki zaključijo z zavrženjem, v njegovem primeru, ker za tožene stranke ni navedel naslovov, čeprav je od predsednika Višjega sodišča na prošnjo dobil odgovor, da mu podatkov ne morejo posredovati, ker gre za osebne podatke. Ob tem izpostavlja po sodišču pozabljeni drugi odstavek čl. 14o ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno ni sporno, kar sicer potrjuje tudi gradivo spisa, da je bil tožnik s pozivnim sklepom z dne 2. 2. 2023 po sodišču prve stopnje na podlagi določb 108., 105., 106. in 180. člena (tudi 273. člena) ZPP, ki predstavljajo pravilno zakonsko podlago za postopanje sodišča, obrazloženo pozvan na dopolnitev tožbe, pri čemer je bil poučen na pravno posledico zavrženja tožbe za primer, če v podeljenem 15-dnevnem roku pozivu za dopolnitev ne bo zadostil (četrti in peti odstavek 108. člena ZPP).

5. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu,2 da sicer pravočasna dopolnitev tožbe (l. št. 35 – 38 spisa) ni zadostna in ne predstavlja zahtevane dopolnitve v skladu s pozivnim sklepom. Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s spisovnim gradivom obrazložilo, da tožnik v dopolnitvi ni navedel naslovov stalnega ali začasnega prebivališča tožencev, kar je po drugem odstavku 105. člena ZPP in prvem odstavku 180. člena ZPP v zvezi s 180.a členom ZPP obvezna sestavina tožbe. Prvostopno sodišče se je v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo do pomena tožnikove navedbe v tožbi in dopolnitvi tožbe, da naj sodišče tožbo vroča tožencem na njihovem delovnem mestu, ker drugih podatkov o tožencih nima in naj si jih pridobi sodišče samo po uradni dolžnosti, pri čemer ta navedba, ki se nanaša zgolj na vročanje, ne odvezuje tožnika, da vloži tožbo z vsebovanimi obveznimi sestavinami, ki jih (med drugim) predstavlja naslov tožene stranke (skupaj z osebnim imenom in EMŠO ali davčno številko ali rojstnim datumom). Z zgoraj povzetim razlogovanjem se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo določbo člena 140 ZPP, saj gre za dva različna instituta. Prav tako je bilo tožniku v izpodbijanem sklepu3 podrobno pojasnjeno, da ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi mu upravljalec zbirke podatkov odrekel dostop do zahtevanih podatkov oz. da je pri njem sploh poskušal pridobiti potrebne podatke, za katere sicer izkazuje svoj pravni interes.

6. Odločitev prvostopnega sodišča sicer temelji tudi na drugih razlogih, ki jih pritožnik obrazloženo ne izpodbija, in sicer, da kljub pozivu na dopolnitev (-) ni navedel vrednosti spornega predmeta za svoj ugotovitveni zahtevek, v okviru katerega je zahteval, da se ugotovi, da ni bil stranka v sporu med A. A. in ZPIZ-om, kar je razlog za zavrženje v omenjenem delu; (-) kljub konkretiziranemu denarnemu tožbenemu zahtevku glede plačila zneska 15.006,24 EUR ni podal nobenih trditev v zvezi z zahtevanim plačilom na račun ZPIZ-a in v zvezi z denarnim zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR ni navedel nobenih trditev v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi; (-) ni podal nobenih pravno relevantnih dejstev v zvezi z zamudo tožencev.

7. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnikova tožba kljub dopolnitvi ni sposobna za vsebinsko obravnavanje. Pritožbena odločitev ni odraz nesestave pritožbe po odvetniku, kot to pritožbeno zmotno navaja pritožnik, temveč nesanirane nepopolnosti tožbe. Pritožnik obrazloženo, razen glede naslovov, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo v točki 6 te obrazložitve, ne izpodbija razlogov, na katerih temelji prvostopna odločitev. Teh ne more uspešno omajati niti z navajanjem sicer skope dejanske podlage za samo vložitev tožbe. Njegova lastna ocena (spisovnemu gradivu nasprotujoča) je, da tožba vsebuje vse zahtevane podatke. Tudi ni nerazumno od tožnika zahtevati, da pravno varstvo nasproti tožencem zahteva s popolno tožbo, glede na predhodno opozorilo v pozivu na dopolnitev o potrebnih obveznih sestavinah tožbe in posledicah morebitne nedopolnitve na zahtevani način, kar predstavlja način uresničevanja pravice do sodnega varstva. Zato tudi ni prišlo do posega v jamstva, ki jih zagotavlja Ustava RS v 22. in 23. členu z zagotavljanjem enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 108. člen ZPP in tožbo zavrglo. Pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Pristojno za odločanje na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS I R 180/2022 z dne 21. 12. 2022. 2 Točke 6 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Točka 6 obrazložitve.