Jedro

V skladu s 7. odstavkom 7. člena Splošnih pogojev AO-plus (priloga B1) je zavarovanec dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. To določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, Glede na to, da je bila policija po škodnem dogodku poklicana, da pa policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine obravnavanega primera ne dokazujejo, da se je tožnik preizkusu alkoholiziranosti tudi izmikal ali ga onemogočil, temveč je tožniku uspelo dokazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Obveznost tožnika je bila iz 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v tem konkretnem primeru pravilno izpolnjena, posledično pa to pomeni, da ni prišlo do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti v skladu s 3. alinejo 2. stavka 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 1. 6. 2016, pod točko II. izreka pa je še odločilo, da je odločanje o višini zahtevka in stroških postopka pridržano za končno odločbo.

2. Zoper to vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka, vmesno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in samo odloči o temelju tožbenega zahtevka ter zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) zavrne, ter posledično ponovno odloči o stroških postopka glede na nov uspeh v pravdi, vključno s stroški pritožbe, podredno pa, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, v nadaljevanju pa vztraja pri vseh svojih ugovorih, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, kakor tudi v vseh nadaljnjih pisnih in ustnih navedbah v postopku. Tako vztraja pri svojem stališču, da tožnik ni ravnal v skladu z zavarovalnimi pogoji, s tem, ko o nastanku zavarovalnega primera ni obvestil policije, po njenem mnenju pa tudi ne more držati naziranje sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prometno nesrečo, četudi se je ta zgodila na nekategorizirani (gozdni) površini, ki je v zasebni lasti J. K. Izpostavlja, da je zavarovanje voznika za škodo, zaradi telesnih poškodb po pogojih AO plus zavarovanja, prostovoljno zavarovanje in je vezano na obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, kar pomeni, da ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči, kot jo določa Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP). Takšno je enotno stališče slovenske sodne prakse, predmetna odločitev naslovnega sodišča, pa od nje odstopa. Upoštevajoč zakonska določila o dokaznem bremenu, je po mnenju tožene stranke tožnik tisti, ki mora dokazati okoliščine zavarovalnega primera in zavarovalnega kritja, saj zavarovalnica nima vzvodov, oz. možnosti, za ugotavljanje navedenega, in prav tožnik je tisti, ki mora ovreči vzpostavljeno domnevo alkoholiziranosti; te pa po mnenju tožene stranke v nobenem primeru ni mogoče ovreči zgolj in samo z izpovedbo prič, kot to zmotno utemelji sodišče prve stopnje. Pravna presoja sodišča prve stopnje, je v predmetni odločitvi o podani celotni odgovornosti zavarovanca oz. tožene stranke po prepričanju tožene stranke pravno materialno zmotna in nepravilna. Tožena stranka vztraja pri trditvi, da sta k nastanku obravnavnega škodnega dogodka soprispevala oba voznika vozila, in sicer v razmerju 50% vsak. Tožena stranka tako vztraja, da je zaključek sodišča prve stopnje materialno pravno zgrešen, presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna, pa ni pravilna, saj tožnik tekom predmetnega dokaznega postopka, z nobenim objektivnim in relevantnim dokaznim sredstvom ni izkazal oz. dokazal, da je prometno nesrečo in posledično nastalo škodo, povzročil oz. zakrivil popolnoma sam, izključno zaradi svojega ravnanja (vožnje vozila). V obravnavanem primeru je po prepričanju tožene stranke v odsotnosti kakršnihkoli relevantnih in objektivnih dokazil o ravnanju enega in drugega udeleženca (gre zgolj in samo za navajanje udeležencev oz. voznikov vozil) potrebno in pravilno uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da je odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za takšen zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pa bi bilo potrebno po prepričanju tožene stranke v dokaznem postopku angažirati sodnega izvedenca cestno prometne stroke, ki bi edini lahko potrdil navedbe tožnika, v kolikor bi te seveda sploh držale. Izvedenec cestno prometne stroke bi na podlagi podatkov v spisu z ogledom kraja dogodka namreč izdelal časovno in potno analizo navedenega škodnega dogodka, na podlagi poškodb na vozilu bi upošteval gibanje vozil in izračunal njuno hitrost, predvsem pa določno in objektivno ugotovil mesto trčenja. Ob tem tožena stranka opozarja, da je ta dokazni predlog tožnik z zadnjo pripravljalno vlogo umaknil. Gre pa za njegovo dokazno breme in v posledici neizvedbe tega dokaza za po mnenju tožene stranke zmotno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka vztraja tudi pri ugovoru samega obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, saj po njenem prepričanju ni bilo mogoče ugotoviti, še manj pa kakorkoli objektivno izkazati oz. dokazati (izključnega) povzročitelja obravnavanega škodnega dogodka. Še enkrat ponavlja, da bi tožnik svoje trditve moral in mogel dokazati zgolj in samo z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč, ki bi opravil rekonstrukcijo dogodka. Po mnenju tožene stranke je na tožniku breme, da dokaže predpostavke odškodninske obveznosti, zlasti pa sam nastanek in obstoj škodnega dogodka, ter višino nastale škode, kot jo uveljavlja s predmetno tožbo. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). To pomeni, da morata pravdni stranki sami navajati dejstva, ki so jima v prid in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze. Sodišče svoje odločbe (praviloma) ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi pa se ugotavlja obstoj samo (pravočasno) zatrjevanih dejstev. Ob tem je potrebno poudariti, da trditvene podlage, ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) ali zaslišanje stranke oziroma priče, to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi s postavitvijo izvedencev ali z zaslišanjem strank (prič) so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev (upoštevajoč primerjavo določil 243. in 257. člena ZPP), ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera (pravno relevantna) dejstva, so med njima sporna (to je predmet razpravljanja v pravdnem postopku), in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu, odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Tožena stranka opozarja, da je tožnik predlagal določena dokazna sredstva (izvedenca cestno prometne stroke), edino s katerimi bi lahko dokazoval svoje trditve, vendar pa je kasneje ta dokazni predlog umaknil, tako je ostala v celoti nedokazana njegova trditev o izključni krivdi za nezgodo. Tožena stranka tudi vztraja, da ni dolžna plačati (nematerialne) škode, ki jo je utrpel tožnik v škodnem dogodku, saj po nezgodi ni sam poklical policije, s tem pa se je izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, posledično pa se je vzpostavila domneva, da je tožnik vozil vozilo pod vplivom alkohola, zato je po mnenju tožene stranke zavarovalno kritje izključeno. Tožena stranka navaja, da je sodna praksa na tem področju zelo pestra in tako obstaja sodna praksa, ki govori v prid navedbam tožnika (II Ips 331/2013), kakor tudi sodna praksa, ki govori v prid navedbam tožene stranke. Pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju, kamor sodi tudi zavarovanje AO plus, je kritje podano samo v obsegu, dogovorjenem z zavarovalno pogodbo. V konkretnem primeru zavarovalno pogodbo predstavlja zgoraj navedena zavarovalna polica in zgoraj navedeni pripadajoči ji Posebni pogoji AO-PLUS 02/15. Zavarovalno kritje je po navedenih pogojih podano, v kolikor so tudi upoštevane, oz. izpolnjene vse pogodbeno prevzete obveznosti. Tožnik po prepričanju tožene stranke določil Splošnih pogojev ni spoštoval, ter prevzetih obveznosti ni izpolnil, zaradi česar je pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb tudi izgubil. Zavarovanec (tožnik), ki v primeru prometne nesreče ne poskrbi za preizkus alkoholiziranosti (ne obvesti o nesreči policije, oz. naknadno, z objektivnimi in primernimi dejstvi in dokazi ne ovrže vzpostavljene domneve alkoholiziranosti), izgubi zavarovalno kritje iz naslova AO plus zavarovanja, saj krši (pogodbeno prevzete) zavarovalne pogoje, z vsebino katerih, se je s podpisom zavarovalne pogodbe, v celoti strinjal in jih prevzel. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je glede presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka materialno pravno podlago zmotno uporabilo in sicer ji očita zmotno uporabo določila Pogojev AO-PLUS 02/15, ki v sedmem odstavku 7. člena določajo, da je zavarovanec dolžan, poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. Določilo tretje alineje, 4. točke 1. odstavka 6. člena veljavnih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, AO 02/15, določa, da zavarovanec in sozavarovan osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali psihoaktivnih snovi. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Tožena stranka izpostavlja, da gre za domnevo, ki je določena v korist zavarovalnice, kjer je preiskava morebitne alkoholiziranosti časovno omejena in vezana na ustrezne postopke, ter aktivno ravnanje udeleženca prometne nezgode, pri čemer je potrebno še posebej poudariti dejstvo, da zavarovalnica nima objektivnih možnosti dokazovati alkoholiziranosti zavarovanca v času prometne nesreče, zato mu je tudi s pogodbo naloženo takšno ravnanje. Odločitev oz. zaključek sodišča prve stopnje, da je ne glede na to, da zavarovanec ni spoštoval in upošteval zavarovalnih pogojev, domnevo alkoholiziranosti kljub temu ovrgel z izjavo oz. potrditvijo prič P. in K., katera bi naj skladno izpovedala, da pri tožniku ni bilo opaziti znakov vinjenosti, kar potrjuje tudi njegova lastna navedba, da tega dne ni bil vinjen, po prepričanju tožene stranke ne more vzdržati resne pravne presoje, saj je jasno stališče sodne prakse, da se domneva alkoholiziranosti ne more ovreči z izjavami prič, temveč zgolj in samo z objektivno preiskavo alkoholiziranosti. Tovrstni zaključki sodišča prve stopnje, na katerih gradi osnovo oz. razlog - okoliščino, zakaj tožnik naj ne bi kršil pogodbenih določil Posebnih pogojev, in torej naj ne bi bilo izkazano, da tožnik na kraj dogodka ni poklical policije z namenom, da se izmakne preiskavi alkoholiziranosti, po mnenju tožene stranke kažejo na zmotno uporabo materialnega prava, ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka meni, da tožniku tekom predmetnega dokaznega postopka vzpostavljene domneve alkoholiziranosti ni uspelo ovreči. Ta se po mnenju tožene stranke ne more ovreči z izpovedbo (pristranske) priče. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev določil postopka, ko v delu glede izpolnitve obveznosti zavarovanca o dogodku obvestiti policijo, razlaga, da je povsem življenjsko nesprejemljivo pričakovati, da bi v primeru hujše telesne poškodbe, in pod vplivom močnega strahu in šoka, moral biti voznik oz. zavarovanec tisti, ki bi moral poklicati policijo, saj bi sicer izgubil zavarovalno kritje, saj v tem delu odloča oz. razlaga mimo trditvene podlage tožnika. Ta ni niti zatrjeval niti kakorkoli izkazal dejstva, da bi naj bil v obravnavani nezgodi huje poškodovan, oz./in v šoku. Kot je povedal sam tožnik (in nasprotni udeleženec), je menil, da v dogodku ni zadobil nobene poškodbe. Tožena stranka nadalje v pritožbi v celoti vztraja tudi pri vseh svojih dosedanjih navedbah glede definicije in uporabe pojma prometna nesreča, ter se v izogib ponavljanja svojih navedb, v celoti sklicuje na vse svoje že podane navedbe v tej smeri v postopku na prvi stopnji. Meni, da je odločitev oz. utemeljitev sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru nedvomno za prometno nesrečo, materialno pravno zmotna. Sodišču prve stopnje še očita, da njegova celotna odločitev, ko presoja dokaze pravdnih strank, temelji izključno na pristranskem sledenju zgolj in samo tožnikovi izpovedbi in njegovih prič, pri čemer sodišče prve stopnje po njenem mnenju pri dokazni oceni ne presoja verodostojnosti tožnika in prič (K. je npr. tožnikov prijatelj, nedvomno imata oba interes za tožnikov uspeh v pravdi). Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da popolnoma pozabi na presojo verodostojnosti izpovedb tako tožnika, ki ima nedvomno interes za uspeh v pravdi, kot tudi priče K., ki je tožnikov prijatelj, kot je to izpovedal sam, v tej smeri pa celo zaobide oz. sploh ne upošteva izpovedbe priče P., ki pove, da res ni imel velike hitrosti, in sicer da ni vozil več kot 30 ali 40 km/h, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi navaja, da je komaj speljeval oz. prevozil zgolj kakšnih 100 metrov, in še zagotovo ni mogel voziti s takšno hitrostjo. Nadalje sodišču prve stopnje tudi še očita, da ne upošteva dejstva, ki sta ga navedla oba voznika osebnega vozila, in sicer, da sta trčila čelno, torej s sprednjima deloma vozila, kar po njenem mnenju samo še potrjuje njene trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi (napačne) vožnje obeh voznikov, ki sta očitno oba vozila po sredini gozdne, ozke in zaraščene ceste, ki že po kategorizaciji in opisu široka le za dober avto, ne more biti kategorizirana oz. namenjena za javni promet, kot to po njenem mnenju zmotno in napačno zaključi sodišče prve stopnje. Pa tudi sicer bi bilo potrebno po mnenju tožene stranke pri presoji in odločitvi o hitrosti vožnje voznikov upoštevati dejstvo, da gre zgolj za laično oceno voznika, ki nedvomno ne more predstavljati zanesljivega podatka o hitrosti nasproti vozečega vozila. Relevantno in dejansko hitrost obeh voznikov pa bi lahko ugotovil zgolj in samo izvedenec cestno prometne stroke, na tehničen način, z rekonstrukcijo dogodka. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi zmotnost njegovega stališča glede kategorizacije ceste, ki bi naj predstavljala cesto, namenjeno za javni promet. Pri tem pa izpostavlja izpoved priče K., da ta gozdna cesta vodi zgolj do njegove hiše oz. da po tej lahko pride z osebnim vozilom in da se po njej redko kdo sploh pelje in njegovo pojasnilo, da je cesta na tem delu, kjer se je pripetila nezgoda, bila na njegovem zemljišču in gre torej za privatno, zasebno lastnino. Izpostavlja, da ta priča tudi pove, da ne ve povedati, kdo je bil za nezgodo kriv, iz česar gre po njenem mnenju sklepati, da sta oba udeleženca prispevala k nezgodi. Da gre sklepati na takšen zaključek oz. soprispevek obeh voznikov, po oceni tožene stranke potrdi celo sam tožnik, ki prav tako izpove, da bi naj sam vozil kakšnih 40 ali 50 km/h (P. po lastni oceni prav tako 40 km/h), kar pomeni, da sta oba udeleženca vozila s približno enako hitrostjo. Kljub temu sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke nekritično in neobjektivno, brez kakršnekoli objektivne podlage, sprejme zaključek, da P. zaradi bližine oz. oddaljenosti od hiše K. ni mogel voziti s takšno hitrostjo. Kje sta vozila tik pred trkom, pa bi zaradi narave in specifike gozdne poti po mnenju tožene stranke vedel povedati zgolj in samo izvedenec cestno prometne stroke, ki bi opravil rekonstrukcijo dogodka. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita tudi materialno pravno zmotnost njegove utemeljitve v zvezi s presojo definicije prometne nesreče, ki je tudi v nasprotju s sodno prakso. Pri tem pa poudarja, da AO zavarovanje oz. AO plus zavarovanje ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. Zato škode, ki nastane v gozdu oz. na gozdni poti, s takšnim zavarovanjem ni krita. Kot je tožena stranka že ves čas poudarjala in izpostavljala, je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus zavarovanje) prostovoljno zavarovanje in je vezano na obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, kar pomeni, da ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči, kot jo določa ZPrCP. Sodišče navede, da veljavni Splošni pogoji ne napotujejo na definicijo, vsebovano v kakšnem predpisu (kot se je tožena stranka sklicevala na definicijo prometne nesreče, kot je opredeljena v 109. členu ZPrCP, kjer je dodan tudi pogoj, da gre za takšno nekategorizirano površino, ki se uporablja za javni cestni promet). Kot zmotno pa tožena stranka označi tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi četudi bi bilo pojem prometne nesreče potrebno razlagati na podlagi definicije ZPrCP, tožniku uspelo dokazati, da je v konkretnem primeru šlo dejansko za nekategorizirano površino, ki se uporablja za javni cestni promet, pri čemer sodišču prve stopnje predvsem očita, kako sploh lahko to dejstvo dokazuje stranka na tak način, torej z izpovedbo (pravdne stranke/priče). Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da se pri obrazložitvi v tej smeri opre celo na Pravilnik o gozdnih smernicah in odloča mimo trditvene podlage tožnika. Pa tudi sicer, po prepričanju tožene stranke, je "gozdna cesta", ki je povrhu še v zasebni lasti K., ne more predstavljati ceste, oz. površine, ki je namenjena za javni cestni promet, kot to zmotno zaključi naslovno sodišče. Tožena stranka sklepno meni, da je sodišče s predmetno sodno odločitvijo opravilo zmotno pravno presojo glede odgovornosti udeležencev obravnavanega škodnega dogodka, saj je iz fotografij kraja dogodka, popolnoma jasno razvidno, da gre za izjemno ozko, neurejeno, nepregledno gozdno pot, na kateri sta se srečala tožnik in voznik P., in ker nikakor ni možno (v odsotnosti strokovnega mnenja sodnega izvedenca cestno prometne stroke) na tehnični način ugotoviti izključnega povzročitelja (odgovornega) obravnavanega škodnega dogodka, je potrebno v tem primeru po njenem mnenju uporabiti pravilo obligacijskega prava o (so)odgovornosti udeležencev (voznikov) v razmerju 50% soprispevka, oz. temelja. Da gre za deljeno odgovornosti in enak soprispevek obeh voznikov k nastanku nezgode in posledične škode, po njenem mnenju kaže oz. potrjuje tudi skica, ki jo je tožnik narisal na zahtevku za poškodovano motorno vozilo, iz katere je jasno razvidno, da sta vozila oba voznika po sredini gozdne poti (in čelno trčila drug v drugega). Zgolj hitrost, na katero se z zmotno pravno presojo opira sodišče v svoji odločitvi, po mnenju tožene stranke ni odločilna oziroma najbolj relevantna okoliščina, na podlagi katere bi bilo sklepati o izključni odgovornosti tožnika kot povzročitelja škodnega dogodka. Kot je tožena stranka že izpostavila zgoraj, je ocena obeh udeležencev o hitrosti drugega voznika zgolj laična in nezanesljiva (gre zgolj za nek občutek). O tem bi na tehnični način lahko pojasnil zgolj in samo izvedenec cestno prometne stroke. Na koncu pritožbe tožena stranka glede obrazložitve sodišča, katero ne dvomi, da je do poškodbe tožnika prišlo izključno in samo zaradi oz. v predmetnem škodnem dogodku, le še doda, da sodišče prve stopnje tudi v tem delu neobjektivno zaobide dejstvo, da je tožnik po poklicu kamnosek, ki lahko ima težave z roko zaradi večletnega ročnega dela, in bi se lahko poškodoval tudi pri delu. Prav tako so pri njem lahko bile predhodno prisotne tudi težave s kolenom, saj kot je pojasnil tožnik, je potrebno pri njegovem delu veliko počepati. Vse to so samo dejstva, ki po mnenju tožene stranke odpirajo vprašanje verodostojnosti izpovedbe tožnika in dokazanosti dogodka, oz. relevantnih dejstev in okoliščin. Da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči, bi naj po oceni in pravni presoji sodišča, izhajalo tudi iz izvidov SB ..., kjer je zapisan datum nesreče, in anamneza, da je bil tožnik poškodovan kot voznik osebnega vozila v prometni nesreči, pri čemer pa tožena stranka poudari dejstvo, da gre izključno za zapis zdravnika po nareku poškodovanca, t.j. v obravnavanem primeru tožnika.

3. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v tej pravdni zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine oz. zavarovalnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je kot vozniku osebnega avtomobila Volkswagen Caddy Furgon, reg. št. ..., nastala v škodnem dogodku, t.j. v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 1. 6. 2016. Do prometne nesreče je po njegovi trditvah prišlo, ko v nepreglednem ovinku ozke gozdne ceste v kraju ... ni pravilno upošteval pravil o srečanju ter je povzročil trčenje z nasproti vozečim vozilom, katerega je vozil P. O nezgodi je bila obveščena PP ..., ki je napravila zaznamek, ni pa prišla na kraj nezgode, saj ni bilo večje materialne škode, telesne poškodbe pa v tej fazi niso bile videti hude. Ker je imel v času nesreče pri toženi stranki sklenjeno avtomobilsko zavarovanje za navedeno vozilo, ki vključuje tudi zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO-plus 02/15, je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine oz. zavarovalnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

7. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je imel tožnik po polici št. 607-7930411, ki se nanaša na vozilo VW Caddy Furgon reg. št. ..., pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje AO-plus po pripadajočih Splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-PLUS 02/2015 (v nadaljevanju: Splošni pogoji AO-plus), v točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil na nekategorizirani površini, to je gozdni cesti, v njem pa je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se motorno vozilo, vsaj ena oseba pa je tudi bila poškodovana, zato je zaključilo, da so bili izpolnjeni vsi kumulativni pogoji, ki jih za obstoj prometne nesreče po definiciji v uvodu določajo Splošni pogoji AO-plus, v točki 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pa je še zaključilo, da četudi bi bilo pojem prometne nesreče res potrebno razlagati na podlagi definicije iz ZPrCP, je tožniku uspelo dokazati, da je tudi v konkretnem primeru šlo za nekategorizirano površino, ki se uporablja za javni cestni promet. V zvezi z zatrjevano izključitvijo odgovornosti tožene stranke na podlagi 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v zvezi s 1. odstavkom 5. člena istih pogojev in 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO 02/15 (v nadaljevanju: Splošni pogoji AO), je sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe presodilo, da določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, kar pa je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer s strani K. nedvomno storjeno. V točki 21. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je nadalje še zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati oziroma izkazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, verjelo je namreč tožniku, da sam policije ni poklical, saj je to storil že K. in bi bilo nesmiselno, da bi še sam enkrat obvestil policijo o istem dogodku ter jim razlagal iste okoliščine, za katere so tako že izvedeli, dejstvo, da pa policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili, pa ne dokazuje, da se je tožnik preizkusu tudi izmikal ali ga onemogočil. Po oceni sodišča bi bilo namreč povsem življenjsko nelogično, da bi tožnik sploh privolil oziroma celo prosil K., da ta pokliče policijo, če bi bil tudi v resnici alkoholiziran in bi se preizkusu želel izogniti, saj ni mogel vedeti, da policisti ne bodo opravili preizkusa in bi tega, glede na sicer splošno znano postopanje policistov v primeru prometnih nesreč, lahko celo pričakoval. Ob tem je v isti točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sodišče prve stopnje tudi še zaključilo, da predmetnega dne tožnik ni bil vinjen. V točki 22. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik sam izključno odgovoren za nastalo nesrečo, saj med vožnjo, v posledici katere se je zgodila predmetna prometna nesreča, ni upošteval pravil o srečanju, zaradi česar je povzročil trčenje z nasproti vozečim vozilom. Glede na podan opis stanja cestišča in sicer, da gre za ozko gozdno cesto, poraščeno z drevesi in obdano z nabrežino, je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi moral biti tožnik zaradi nepreglednosti vozišča še posebej pozoren na vožnjo, pa ni bil toliko pozoren, vsled česar enostavno ni mogel dovolj hitro reagirati, ko je zagledal P. Slednji se je po oceni sodišča prve stopnje v ovinek pripeljal z nizko hitrostjo in celo po bolj desnem robu cestišča ter tako sam ni prispeval k nastanku prometne nesreče, po drugi strani pa torej tožnik hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram cestišča, na vožnjo ni bil toliko pozoren, zaradi prevelike hitrosti pa se tudi ni mogel pravočasno ustaviti in umakniti, s čemer bi se sicer lahko izognil trčenju. Zaključilo je še, da je glede na 3. odstavek 19. člena PGP največja dovoljena hitrost vožnje na gozdni cesti 40 km/h, ki jo je voznik nasproti vozečega vozila P. upošteval, sam tožnik pa jo je torej prekoračil in tako kršil cestnoprometna pravila, zaradi česar je že iz tega razloga po oceni sodišča prve stopnje tožnik izključno sam kriv za nastalo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je v točki 23. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe še ugotovilo in zaključilo, da je tožnik nastale poškodbe utrpel ravno v predmetni prometni nesreči, zato je v točki 24. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe končno zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je sam izpolnil vse pogoje iz veljavnih Splošnih pogojev AO-plus ter AO, da je bila policija obveščena o samem dogodku in je tudi prispela na kraj dogodka, da se tožnik sam ni z ničemer izmikal preizkusu alkoholiziranosti ali ga onemogočil, da je tožnik nastale telesne poškodbe utrpel ravno v predmetni prometni nesreči, pa tudi, da je predmetni dogodek zagotovo prometna nesreča, zato je še zaključilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka in izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 1. 6. 2016. 8. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila OZ glede zavarovalne pogodbe, in sicer od 921. do 959. člena, določila 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, določila 82. in 83. člena OZ o razlagi pogodb, določila predmetne zavarovalne pogodbe z dne 26. 10. 2015 in k njej pripadajočih Splošnih pogojev AO-Plus ter AO, določila 109. člena ZPrCP, 6. člena Zakona o cestah (ZCes-l) ter določila Pravilnika o gozdnih prometnicah (PGP). Z zavarovalno pogodbo se v skladu s 1. odstavkom 921. člena OZ zavarovanec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi zavarovalni primer, izplačala zavarovancu zavarovalnino. Zavarovalno pravo je praviloma kogentne narave, v določenih primerih pa je dopustna pogodbena izključitev nevarnosti.

9. Tožena stranka konkretizirano uveljavlja le eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišču prve stopnje očita, da v delu glede izpolnitve obveznosti zavarovanca o dogodku obvestiti policijo, ko razlaga, da je povsem življenjsko nesprejemljivo pričakovati, da bi v primeru hujše telesne poškodbe, in pod vplivom močnega strahu in šoka, moral biti voznik oz. zavarovanec tisti, ki bi moral poklicati policijo, saj bi sicer izgubil zavarovalno kritje, odloča oz. razlaga mimo trditvene podlage tožnika, ker ta ni niti zatrjeval niti kakorkoli izkazal dejstva, da bi naj bil v obravnavani nezgodi huje poškodovan, oz./in v šoku. Ta očitek tožene stranke pa je povsem neutemeljen, saj sodišče prve stopnje tega, da naj bi bil tožnik v obravnavani prometni nesreči huje poškodovan oz./in v šoku, ni ugotovilo. Zapis v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ga v pritožbi izpostavlja tožena stranka, ne predstavlja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč z njim sodišče zgolj navede hipotetično možen življenjski primer, s katerim želi podkrepiti pravilnost svojega predhodno izraženega stališča, da bi bilo povsem nesmiselno, da bi se določilo 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus razlagalo tako striktno, da bi moral biti v vsakem primeru zavarovanec tisti, ki bi moral na kraj dogodka poklicati policijo. Sodišče prve stopnje zato s takšnim zapisom v izpodbijani sodbi ni kršilo določil 7. in 212. člena ZPP, ni odločalo mimo trditvene podlage strank, kot ji to pritožbeno očita tožena stranka, posledično pa ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. V skladu s 7. odstavkom 7. člena Splošnih pogojev AO-plus (priloga B1) je zavarovanec dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da to določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, kar pa je bilo po dokazno podprtih ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem konkretnem primeru storjeno s strani K. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bilo povsem nesmiselno, da bi se določilo 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus razlagalo tako striktno, kot to navaja tožena stranka in bi moral v vsakem primeru biti zavarovanec tisti, ki bi moral na kraj dogodka poklicati policijo. Glede na to, da je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje policija po škodnem dogodku poklicana (s strani K.), ob nadaljnjih dokazno podprtih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih tožena stranka pritožbeno niti ne izpodbija, da policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili2, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine obravnavanega primera ne dokazujejo, da se je tožnik preizkusu alkoholiziranosti tudi izmikal ali ga onemogočil, temveč je tožniku uspelo dokazati oziroma izkazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Res bi bilo, kot to izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, povsem življenjsko nelogično, da bi tožnik sploh privolil oziroma celo prosil K., da ta pokliče policijo, če bi bil tudi v resnici alkoholiziran in bi se preizkusu želel izogniti, saj ni mogel vedeti, da policisti ne bodo opravili preizkusa in bi tega, glede na sicer splošno znano postopanje policistov v primeru prometnih nesreč, lahko celo pričakoval. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da je bila obveznost tožnika iz 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v tem konkretnem primeru pravilno izpolnjena, posledično pa to pomeni, da ni prišlo do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti v skladu s 3. alinejo 2. stavka 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO.

11. Ker domneva alkoholiziranosti ni nastopila, to posledično tudi pomeni, da tožniku, ki je zatrjeval, da v času škodnega dogodka ni bil alkoholiziran, te domneve ni bilo potrebno ovreči. Vse obširne pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja pravila o dokaznem bremenu in sodno prakso, po kateri se domneva alkoholiziranosti ne more ovreči z izjavami (pristranskih) prič, temveč zgolj in samo z objektivno preiskavo alkoholiziranosti, pa se iz tega razloga pokažejo za pravno nepomembne za odločitve v tej zadevi, zato se do njih pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

12. Tožena stranka je tekom tega postopka zatrjevala izgubo kritnih pravic iz sklenjenega zavarovanja AO-plus (v skladu s 1. odstavkom 5. člena Splošnih pogojev AO-plus) zgolj zaradi obstoja primera iz 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO, ki določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Ker ni prišlo do vzpostavitve domneve iz 3. alineje 2. stavka 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO, bi lahko prišlo do izgube zavarovalnih pravic tožnika iz tega razloga samo v primeru, če bi tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede obstoja izključitvenih razlogov, dokazala, da je tožnik v času škodnega dogodka vozilo upravljal pod vplivom alkohola, tega pa ji ni uspelo dokazati. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov v točki 21. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe ugotovilo, da tožnik, kot je to sam zatrjeval, obravnavanega dne ni bil vinjen3, tožena stranka pa kakšnega nasprotnega dokaza, iz katerega bi izhajala njegova alkoholiziranost v času obravnavanega škodnega dogodka, niti ni ponudila, zato glede na razporeditev dokaznega bremena za ugotovitev tega pravno pomembnega dejstva v pritožbi ne more biti uspešna z navedbami, da tožnik (negativnega) dejstva, da ni bil alkoholiziran, ne more uspešno dokazovati s svojim zaslišanjem in z zaslišanjem prič.

13. Povsem neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke, da tožnik ni dokazal, da je prometno nesrečo in posledično nastalo škodo povzročil oziroma zakrivil popolnoma sam, izključno zaradi svojega ravnanja (vožnje vozila) in da bi bilo potrebno v odsotnosti kakršnihkoli relevantnih in objektivnih dokazil o ravnanju enega ali drugega udeleženca, ko v odsotnosti strokovnega mnenja izvedenca cestno prometne stroke (ker je ta dokazni predlog tožnik umaknil), na tehnični način ni mogoče ugotoviti izključnega povzročitelja (odgovornega) obravnavanega škodnega dogodka, pravilno uporabiti določilo 2. odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, obojestranska, da odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala v razmerju s stopnjo svoje krivde in na tej podlagi slediti trditvam tožene stranke, da sta k nastanku obravnavanega škodnega dogodka soprispevala oba voznika vozil v razmerju 50% vsak. V skladu s 3. odstavkom 1. člena Splošnih pogojev AO-plus zavarovalnica v obsegu teh pogojev povrne škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči pri vožnji z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. Sodna praksa je že zavzela stališče, da tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), nosi (kar se tiče podlage zahtevka) dokazno breme za vsa tista dejstva, ki utemeljujejo ta njegov zahtevek. Torej, da je bilo tako zavarovanje sklenjeno, ter da je utrpel škodo, ki je posledica telesnih poškodb v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je to zavarovanje vezano. Dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice), pa nosi zavarovalnica. Med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja v skladu s 5. odstavkom 2. člena Splošnih pogojev AO-plus, ki določa, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana4. To pa pomeni, da na tožniku ni dokazno breme, da dokaže, da je on izključno odgovoren (kriv) za nastalo prometno nesrečo in posledično za nastalo škodo, temveč je na toženi stranki, če se želi (vsaj delno) razbremeniti svoje odgovornosti, da dokaže, da tožnik ni izključni povzročitelj škode oziroma pravilneje, da za nastalo prometno nesrečo oziroma nastalo škodo (vsaj delno) ni odgovoren, da je zanjo (vsaj delno) odgovorna druga oseba. Takšnega dokaznega bremena pa tožena stranka v tem postopku evidentno ni zmogla, saj razen dokazov z zaslišanjem tožnika ter prič K. in P. ni ponudila nobenega drugega dokaza, na podlagi teh predlaganih dokazov pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine nastanka prometne nesreče, ki potrjujejo tožnikove navedbe, da je on povzročil obravnavano prometno nesrečo. Ugotovilo je namreč, da tožnik med vožnjo, v posledici katere se je zgodila predmetna prometna nesreča, ni upošteval pravil o srečanju, zaradi česar je povzročil trčenje z nasproti vozečim vozilom, da bi glede na podan opis stanja cestišča in sicer, da gre za ozko gozdno cesto, poraščeno z drevesi in obdano z nabrežino, moral biti tožnik zaradi nepreglednosti vozišča še posebej pozoren na vožnjo, pa ni bil toliko pozoren, vsled česar enostavno ni mogel dovolj hitro reagirati, ko je zagledal P., ki se je v ovinek pripeljal z nizko hitrostjo in celo po bolj desnem robu cestišča ter tako sam ni prispeval k nastanku prometne nesreče, po drugi strani pa torej tožnik hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram cestišča, na vožnjo ni bil toliko pozoren, zaradi prevelike hitrosti pa se tudi ni mogel pravočasno ustaviti in umakniti, s čemer bi se sicer lahko izognil trčenju. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je glede na 3. odstavek 19. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (v nadaljevanju: PGP) največja dovoljena hitrost vožnje na gozdni cesti 40 km/h, ki jo je voznik nasproti vozečega vozila P. upošteval, sam tožnik pa jo je torej prekoračil in tako kršil pravila vožnje po gozdni cesti, je tako tudi ob pravilni uporabi materialnega prava t.j. 2. odstavka 154. člena OZ povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izključno sam kriv za nastalo prometno nesrečo. Toženi stranki torej ni uspelo dokazati, da je (vsaj delno) za nastanek prometne nesreče in v njej nastale tožnikove škode odgovoren voznik drugega udeleženega vozila P., zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi lahko tožnik zgolj in samo z dokazom z izvedencem cestno prometne stroke dokazoval svojo izključno krivdo za nastalo škodo. Drugače povedano nedokazanost dejstva, da tožnikove poškodbe in njegova škoda niso nastale izključno zaradi njegove krivde (zaradi njegovega ravnanja, zaradi njegove vožnje), zato ne izključuje (niti delno) tožnikovega zahtevka (ki ga utemeljuje dejstvo sklenjenega zavarovanja ter dejstvo, da je nepremoženjska škoda posledica telesnih poškodb iz prometne nesreče motornega vozila, na katerega je vezano to zavarovanje, za katerega je tudi po navedbah tožene stranke vsaj delno odgovoren tožnik), pač pa ugovor tožene stranke, da je za škodo vsaj delno (do višine 50%) odgovorna druga oseba in da je iz tega razloga (vsaj delno) izključena njena odgovornost za plačilo odškodnine oziroma zavarovalnine v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo.

14. Pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščinami nastanka škodnega dogodka tožena stranka ne more izpodbiti niti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje odločitev, ko presoja dokaze pravdnih strank, temelji izključno na pristranskem sledenju zgolj in samo tožnikovi izpovedbi in njegovih prič, pri tem pa pri dokazni oceni ne presoja verodostojnosti tožnika in prič (K. je npr. tožnikov prijatelj, nedvomno imata oba interes za tožnikov uspeh v pravdi), da popolnoma pozabi na presojo verodostojnosti izpovedb tako tožnika, ki ima nedvomno interes za uspeh v pravdi, kot tudi priče K., ki je tožnikov prijatelj, kot je to izpovedal sam, v tej smeri pa celo zaobide oz. sploh ne upošteva izpovedbe priče P. v zvezi s hitrostjo njegove vožnje (da res ni imel velike hitrosti, in sicer da ni vozil več kot 30 ali 40 km/h), ko zaključi, da je komaj speljeval oz. prevozil zgolj kakšnih 100 metrov, in še zagotovo ni mogel voziti s takšno hitrostjo, da ne upošteva dejstva, ki sta ga navedla oba voznika osebnega vozila, in sicer, da sta trčila čelno, torej s sprednjima deloma vozila, kar po njenem mnenju samo še potrjuje njene trditve, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi (napačne) vožnje obeh voznikov, ki sta očitno oba vozila po sredini gozdne, ozke in zaraščene ceste, ki že po kategorizaciji in opisu široka le za dober avto, ne more biti kategorizirana oz. namenjena za javni promet, z navedbami, v katerih se sklicuje na fotografije kraja škodnega dogodka, pa tudi z navedbami, da bi bilo potrebno pri presoji in odločitvi o hitrosti vožnje voznikov upoštevati dejstvo, da gre zgolj za laično oceno voznika, ki nedvomno ne more predstavljati zanesljivega podatka o hitrosti nasproti vozečega vozila, da bi relevantno in dejansko hitrost obeh voznikov lahko ugotovil zgolj in samo izvedenec cestno prometne stroke, na tehničen način, z rekonstrukcijo dogodka. Vse te pritožbene navedbe tožene stranke namreč predstavljajo njene lastne dejanske zaključke, ki temeljijo na njenem razumevanju vsebine izvedenih dokazov in nimajo opore v izvedenih dokazih, njeno lastno enostransko videnje rezultata dokazovanja, ki temelji na izpostavljanju zgolj tistega, kar je v njej korist, spregleda pa vse ostalo in celoto, pa tudi njeno lastno enostransko dokazno oceno, kar vse predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni podan. Z lastno enostransko dokazno oceno tožena stranka ne more izpodbiti pravilne, življenjsko logične in razumne dokazne ocene sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Bistvo te dokazne ocene sodišča prve stopnje pa je jasno. Pri ugotavljanju vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi z okoliščinami nastanka škodnega dogodka je sledilo izpovedi tožnika in prič K. in P., ker so bile te izpovedi skladne, drugi izvedeni dokazi pa jih niso ovrgli. To velja tudi za fotografije kraja škodnega dogodka, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in iz katerih izhajajo zgolj lastnosti gozdne ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, le-te pa dejansko potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, kjer je podan opis stanja gozdne ceste in sicer, da gre za ozko gozdno cesto, poraščeno z drevesi in obdano z nabrežino. Ker tožena stranka niti ni ponudila nobenih nasprotnih dokazov, ki bi ovrgli izpovedi tožnika in priče K., pa golo dejstvo, da sta tožnik in ta priča prijatelja, še ne zadošča za zaključek o njuni neverodostojnosti. Ob tem je le še dodati, da priči K. in P. nista zgolj ″tožnikovi″ priči, saj je dokaza z njunim zaslišanjem predlagala tudi tožena stranka.

15. Sodišče prve stopnje sploh ni zaključilo oziroma ugotovilo, da je voznik drugega udeleženega vozila P. komaj speljeval, temveč je potem, ko je povzelo tako izpoved tožnika, kot tudi izpovedi prič K. in P., ki sta izpovedovala tudi o oddaljenosti kraja prometne nesreče od doma K. (priča P. je pri tem izpovedal, da naj bi se prometna nesreča zgodila, ko je bil od hiše K. oddaljen šele okrog 100 metrov), priča P. pa tudi o hitrosti svoje vožnje (izpovedal je, da ni imel velike hitrosti, gotovo ne več kot 30 ali 40 km/h), v točki 22. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe zaključilo, da oseba, ki je šele prav začela z vožnjo, ne more doseči izredno velike hitrosti vožnje, še posebej, če je že v začetku le-te nepregleden ovinek, v katerem se ne da pospeševati hitrosti, zato je povsem neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je komaj speljeval oz. prevozil zgolj kakšnih 100 metrov, in še zagotovo ni mogel voziti s takšno hitrostjo, povsem zaobšlo izpoved priče P., da res ni imel velike hitrosti, in sicer da ni vozil več kot 30 ali 40 km/h, saj je to njegovo izpoved v razlogih sodbe povsem korektno povzelo in tudi na njeni podlagi sprejelo prej omenjene zaključke o hitrosti vožnje voznika P. 16. Dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede (izključne) krivde tožnika za nastalo prometno nesrečo in v njej nastalo škodo tožniku, tožena stranka tudi ne more uspešno vzbuditi s sklicevanjem na izpoved priče K., da ne ve povedati, kdo je bil za nezgodo kriv, iz česar gre po njenem mnenju sklepati, da sta oba udeleženca prispevala k nezgodi in na izpoved samega tožnika, da bi naj sam vozil kakšnih 40 ali 50 km/h, saj ob takšnih izpovedih tožnika in priče K. ni mogoče enostavno zaključiti, kot to predlaga tožena stranka, da sta oba udeleženca vozila s približno enako hitrostjo (za P. je bilo ugotovljeno, da ni imel velike hitrosti, gotovo pa ne več kot 30 ali 40 km/h, za tožnika pa je bilo ugotovljeno, da je vozil z višjo hitrostjo kot P., pa tudi, da je ta presegla 40 km/h) in da sta posledično oba v enakem deležu prispevala k nastanku škode tožnika, saj tožena stranka ob tem povsem pozablja na dejstvo, ki pritožbeno niti ni izpodbijano, da je na gozdnih cestah v skladu s 3. odstavkom 19. člena PGP hitrost omejena na 40 km/h, kar pomeni, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, da je P. takšno dovoljeno hitrost pri svoji vožnji upošteval, sam tožnik pa jo je prekoračil in tako kršil omenjeno pravilo, ki velja pri vožnji po gozdni cesti, česar pa vozniku drugega udeleženega vozila ni mogoče očitati.

17. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odgovornosti za nastali škodni dogodek oziroma tožnikove škode ni upoštevalo dejstva, da sta udeleženca tega škodnega dogodka trčila čelno, s sprednjima deloma vozila, ter da to kaže na to, da sta oba udeleženca vozila po sredini gozdne ceste, predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka v pritožbi ne navede prav nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato teh dejstev tudi pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati.

18. Zavarovanje po pogojih AO-plus je prostovoljno pogodbeno zavarovanje. Čeprav je vezano na obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, se od njega razlikuje. Obseg zavarovalnega kritja je namreč na podlagi soglasja pogodbenih strank po pogodbi lahko ožji ali širši od obveznega zavarovanja, ki (drugače kot pogodbeno) temelji na Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Splošni pogoji AO-plus, ki se uporabljajo v tem konkretnem primeru, tako za razliko od Splošnih pogojev AO izrecno drugače od ZOZP in od ZPrCP, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, definirajo pojem prometne nesreče, ki jo opredeljujejo kot nesrečo na javni cesti ali nekategorizirani površini, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se motorno vozilo in v kateri se je pri premikanju tega vozila vsaj ena oseba telesno poškodovala oziroma pri tem umrla. Pojma prometne nesreče tako ti splošni pogoji v delu, ki se nanaša na nekategorizirano površino, ne vežejo na to, da bi se le-ta uporabljala za javni cestni promet, kar pomeni, da uporaba nekategorizirane površine za javni cestni promet ni pogoj za to, da bi se škodni dogodek lahko opredelil kot prometna nesreča. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da je ob takšni pogodbeno določeni definiciji prometne nesreče, ki ne napotuje na definicijo prometne nesreče, vsebovano v kakšnem predpisu, tudi v tem konkretnem obravnavanem primeru šlo za prometno nesrečo, saj so zanjo izpolnjeni vsi pogoji. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo na gozdni cesti, le-ta pa spada med nekategorizirane ceste oziroma površine. Ker za takšno opredelitev površine njeno lastništvo ni pravno odločilno, tudi pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja dejstvo, da je bila ta gozdna cesta v lasti K., za odločitev v tej zadevi niso pomembne. Prav tako pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v tem škodnem dogodku bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se motorno vozilo. Glede na te nesporne ugotovitve in ob nadaljnjih dokazno podprtih ugotovitvah sodišča prve stopnje, temelječih tako na izpovedi tožnika kot tudi na predloženi zdravstveni dokumentaciji (predvsem izvida SB Celje v prilogi A6 spisa), da je bila v tem škodnem dogodku vsaj ena oseba (tožnik) tudi poškodovana, je tako sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljajo Splošni pogoji AO-plus, povsem pravilno zaključilo, da so v tem konkretnem primeru bili izpolnjeni vsi s pogodbo dogovorjeni kumulativni pogoji za obstoj prometne nesreče. 19. Ker je v tem konkretnem primeru, ko gre za pogodbeno zavarovanje, potrebno pojem prometne nesreče razlagati v skladu z definicijo, ki jo vsebujejo Splošni pogoji AO-plus, se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, v točki 18. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe brez potrebe ukvarjalo še z vprašanjem, ali je obravnavani škodni dogodek izpolnjeval tudi pogoje za obstoj prometne nesreče po 109. členu ZPrCP, na katere se je sklicevala tožena stranka. Ker gre za pravno nepomembna dejstva, se kot pravno nepomembne pokažejo tudi vse obširne pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih le-ta tudi s sklicevanjem na izpoved kot priče zaslišanega K., lastnika zemljišča, na katerem poteka gozdna cesta, nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da gre pri gozdni cesti, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, za nekategorizirano površino, ki se uporablja za javni cestni promet in posledično, da je obravnavani škodni dogodek izpolnjeval vse pogoje za obstoj prometne nesreče v skladu s 109. členom ZPrCP. Namreč, tudi če bi se drugačno stališče tožene stranke izkazalo za pravilno, to, glede na pogodbeno dogovorjeno definicijo prometne nesreče, ki je drugačna od tiste po ZPrCP, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je pri obravnavanem škodnem dogodku šlo za prometno nesrečo v smislu Splošnih pogojev AO-plus, ne more imeti nobenega vpliva. Zato se do vseh teh, za odločitev v tej zadevi pravno nepomembnih pritožbenih navedb tožene stranke, pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

20. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto, t.j. na podlagi izpovedi tožnika, na podlagi izpovedi priče K., ki je potrdil, da je imel tožnik otečeno roko, na podlagi odškodninskega zahtevka z dne 6. 12. 2016 v prilogi A8 spisa, predvsem pa na podlagi predložene tožnikove zdravstvene dokumentacije (fotokopije njegove zdravstvene kartoteke v prilogi A4 spisa in izvidov SB ... v prilogah A5 in A6), ugotovilo, da je bil tožnik dejansko poškodovan v obravnavanem škodnem dogodku, da mu je v tem škodnem dogodku torej posledično nastala določena škoda. Pravilnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti z golimi pritožbenimi navedbami, v katerih izraža dvom v verodostojnost izpovedi tožnika, dvom v nastanek teh tožnikovih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku in ponuja svoje domneve o možnosti nastanka poškodb in težav, ki jih zatrjuje tožnik v tem postopku (npr. ker je tožnik kamnosek, se je lahko poškodoval tudi pri delu, kot kamnosek ima lahko težave z roko zaradi večletnega ročnega dela, ker mora pri delu veliko počepati, pa ima lahko tudi težave s kolenom), saj njeni dvomi in domneve nimajo opore v izvedenih dokazih. Tudi sicer pa bo v nadaljevanju tega postopka sodišče odločalo še o višini tožbenega zahtevka, v okviru katerega bo ugotavljalo tudi dejanski obseg škode, ki jo je utrpel tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka in v okviru katerega se bo ugotavljalo tudi morebitne predhodne težave tožnika v poškodovanih predelih telesa. Za zaključek, da je tožnikov zahtevek utemeljen po podlagi, pa zadošča že ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v škodnem dogodku dejansko poškodovan in da mu je tako posledično nastala določena (nepremoženjska, pa tudi premoženjska) škoda.

21. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so pri obravnavanem škodnem dogodku izpolnjeni vsi pogoji za obstoj prometne nesreče v skladu s Splošnimi pogoji AO-plus, da je bil v obravnavani prometni nesreči tožnik poškodovan in mu je posledično tudi nastala škoda, da je za obravnavano prometno nesrečo in v njej nastalo škodo izključno odgovoren tožnik, pa tudi, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic, je ob pravilni uporabi 921. člena OZ in določil zavarovalne pogodbe, še zlasti 1. odstavka 1. člena Splošnih pogojev AO-plus sodišče prve stopnje povsem pravilno razsodilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka in izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 1. 6. 2016. 22. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano vmesno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Kar izhaja tudi iz izpovedi kot priče zaslišanega policista E. P. 3 To je ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, ki sta jo potrdili tudi izpovedi prič K. in P., ki sta oba skladno izpovedala, da pri tožniku ni bilo opaziti znakov vinjenosti. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 540/2005 z dne 25. 10. 2007.