Jedro

V 3. odstavku 201. člena ZOR so upravičenci do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega našteti taksativno, zato bratom in sestram takšna odškodnina ne pripada.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 90.314,80 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 500.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v višini 136.949,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2003 dalje do plačila, v presežku za nadaljnjih zahtevanih 200.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu takšne sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da tožnik ni oseba, ki bi na podlagi III. odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) sodil v krog upravičencev do zahtevane odškodnine. Citirano zakonsko določilo namreč izključno našteva upravičence, komentar ZOR-a, na katerega se je oprlo sodišče, pa v dikcijo člena ne posega, temveč njegov avtor le zapiše svoje mnenje o tem določilu (da je ozko). Obrazložitev, da je treba vez med tožnikom in oškodovancem razlagati širše oziroma jo enačiti z razmerjem med zakoncema ali starši in otroki, pa je nedopustna, saj določilo 201. člena ZOR predstavlja izjemo od splošnega načela povračila škode (načeloma gre ta neposrednim oškodovancem, tu pa jo ZOR priznava tudi posrednim), izjeme pa je treba razlagati restriktivno. To pomeni, da kroga upravičencev do odškodnine ne gre širiti, kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS. Tudi zgradba 201. člena ZOR ne daje podlage za širjenje. Tožena stranka je nadalje v pritožbi izpodbijala tudi zaključek o močni navezanosti med bratoma. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da ima tožnikov brat mater in tri brate, da je do nesreče živel skupaj z materjo in dvema bratoma, medtem ko si je tožnik zgradil svojo hišo in se odselil. To pomeni, da v trenutku nesreče oškodovani s tožnikom ni živel, zato po nesreči tek dosedanje življenjske skupnosti ni bil spremenjen. Pritožnica verjame, da je po nesreči tožnik brata vzel k sebi in zanj skrbi, kar je lepa gesta, vendar gre za stanje po poškodbi, zaradi česar v krog upravičencev po III. odstavku 201. člena ZOR ne sodi. Prvostopno sodišče tako meša pojma odškodnine zaradi tuje nege in pomoči ter odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti, ko obrazlaga, kako tožnik svojemu bratu nudi pomoč in zanj skrbi, ne obrazloži pa njegovih morebitnih duševnih bolečin zaradi bratove invalidnosti. Te duševne bolečine tako niso izkazane. Podredno pa je tožena stranka pritožbeno ugovarjala tudi višini odškodnine, zaradi česar je predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Jedro konkretnega spora predstavlja vprašanje, ali tožnik sodi v krog upravičencev do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njegovega brata po III. odstavku 201. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je to vprašanje upravičenosti treba presojati v vsakem primeru posebej in za konkretni primer ugotovilo, da je medsebojno razmerje tožnika in oškodovanega brata mogoče enačiti z razmerjem med starši in otroki oziroma z razmerjem med zakoncema, zaradi česar mu pravica do zahtevane odškodnine pripada. Po presoji prvostopnega sodišča namreč objekt varstva 201. člena ZOR (kljub omejenemu krogu oseb, ki jim gre pravica do odškodnine) predstavljajo čustvene vezi, glede katerih pa ni razloga za razlikovanje upravičencev do odškodnine glede na zunanji izvor bolečin. Zaradi navedenega je zakonsko določilo III. odstavka 201. člena ZOR razširilo tudi na brate in sestre, ker je na podlagi preostalih ugotovljenih dejstev zaključilo, da med tožnikom in njegovi bratom obstoji resnično globoka in trajna čustvena vez.

Takšno stališče pa je po presoji sodišča druge stopnje napačno in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, na kar v svoji pritožbi opozarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je že samo ugotovilo, da je krog upravičencev, ki jim pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti drugega, omejen, saj po izrecni zakonski določbi III. odstavka 201. člena ZOR takšna odškodnina pripada zakoncu, otrokom in staršem. Po mnenju sodišča druge stopnje so upravičenci do nje našteti izčrpno in ne le primeroma, zato navedenega določila ni mogoče širiti tudi na morebitne druge posredne oškodovance, ki jih zakonska določba izrecno ne omenja. Takšna razlaga najprej izhaja iz sistematike oziroma zgradbe celotnega 201. člena ZOR, ki v drugem odstavku bratom in sestram izrecno priznava pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (če je seveda izpolnjen dodatni pogoj trajnejše življenjske skupnosti), medtem ko jim v prvem odstavku v načelni določbi, s katero so določeni upravičenci do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (otroci, starši, zakonec) te pravice ne priznava. Navedeno pomeni, da bi zakonodajalec, v kolikor bi želel širiti tudi krog upravičencev do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (naštetih v tretjem odstavku istega člena), to izrecno uredil v skladu s sistematiko člena, kot je to storil pri odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Do takšne izrecne spremembe upravičencev do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega je prišlo šele s sprejetjem novega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v 180. členu pravico do te odškodnine sedaj izrecno priznava tudi bratom in sestram. Iz komentarja k navedeni spremembi pa izhaja (Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1048), da je določilo 180. člena OZ v primerjavi z 201. členom ZOR doslednejše. Če so objekt varovanja čustvene vezi v trajnejši življenjski skupnosti, ni razloga za razlikovanje upravičencev glede na zunanji izvor duševnih bolečin, zaradi česar naj bi bila nova ureditev bolj smiselna. Navedeno je kot razlog za izpodbijano odločitev navedlo že prvostopno sodišče, vendar za takšno širitev še ni imelo pravne podlage v zakonu. Pritožba ima namreč v zvezi s tem prav, da gre pri priznavanju pravice do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega za izjemo od splošnega načela povrnitve škode. Načeloma se namreč odškodnina priznava neposrednim oškodovancem, medtem ko določilo 201. člena ZOR zaradi posebnih čustvenih vezi izjemoma to pravico priznava tudi posrednim oškodovancem in ker je izjeme treba razlagati restriktivno, sodišče prve stopnje glede na določilo III. odstavka 201. člena ZOR še ni imelo zakonske podlage za razširitev kroga upravičencev. To podlago sedaj daje šele 180. člen OZ.

Tudi Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju, na katerega se je oprlo prvostopno sodišče, pravice posrednih oškodovancev širilo le v primeru pravice do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (torej po I. odstavku 201. člena ZOR) in še to le na posamezne izjemne primere, ki niso odstopali od najtesnejših sorodstvenih vezi, zato sklicevanje prvostopnega sodišča na ta pravni vir pri razširjanju pomena III. odstavka 201. člena ZOR po mnenju drugostopnega sodišča ni bilo utemeljeno. V obravnavanem primeru je namreč šlo za širitev pravice do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, ki načeloma pripada staršem, zakoncu in otrokom, v izjemnih primerih pa bratom in sestram, tudi na stare starše, zaradi česar analogna širitev pravice do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti, ki bratom in sestram po izrecni ureditvi ZOR ne pripada, ni dopustna.

Glede na navedeno je torej na mestu zaključek, da določilo III. odstavka 201. člena ZOR izrecno našteva upravičence do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, med katerimi pa ni bratov ali sester, zaradi česar je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno zmotna, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). O pravdnih stroških tožene stranke, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, pa sodišče druge stopnje glede na spremenjeni uspeh v pravdi ni odločalo, saj jih le-ta ni priglasila.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 90.314,80 SIT (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je kot potrebne (155. člen ZPP) priznalo naslednje pritožbene stroške: 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 20 točk za prejem odločbe, 50 točk za končno poročilo stranki, 2% materialne stroške v znesku 8,9 točk in 20%DDV, kar skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT znese 90.314,80 SIT, ni pa ji priznalo 50 točk za posvet s stranko, ker gre za postavko, ki je že zajeta v postavki sestave pritožbe.