Jedro

Tudi če bi bil obsojenec navedel, da je bila v preiskavi s hišno preiskavo kršena kakšna njegova pravica do obrambe, senat vrhovnega sodišča iz tega vidika pravnomočne sodbe ne bi preizkušal glede na to, da se kot razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 3. točki 327. člena ZKP lahko pojavljajo samo kršitve obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi.

Izrek

Zahtevi obsojencev za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki je označena v uvodu, spoznalo za kriva prvoobs. pod točko I/1 kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 220. člena KZ RS, pod točko I/2 kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 1. odstavku 147. člena KZ RS, pod točko I/3 kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS in pod točko I/3 kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS, drugoobs. pa pod točko II/1 kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 220. člena KZ RS in pod točko II/2 kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 240. člena KZ RS ter obsodilo prvega ob določenih kaznih za posamezna dejanja enotno kazen, drugega pa ob določenih posameznih kaznih ter ob upoštevanju kazni, ki mu je bila izrečena s prejšnjo sodbo ob sočasnem preklicu pogojnega odpusta s prestajanja te kazni, na enotno kazen, pri čemer je obema obsojencema štelo v enotno kazen čas pripora. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, delno ugodilo pritožbama obsojencev in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je prvoobs. ob znižanju posameznih kazni ter ob upoštevanju nespremenjene posamezne kazni za kaznivo dejanje pod točko I/3 izreklo znižano enotno kazen, drugoobs. pa ponovno izreklo enotno kazen 15 let zapora, v ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvoobs. v svoji zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zatrjuje, da kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen, ni storil. Pištole je prodajal pokojni G., on pa je samo našel kupce, katere je nato tudi prijavil policiji, sočasno pa še oddal bombo. Edini, ki je vedel za datum metanja bombe, je bil soobsojeni, zato je bil tudi ta soobsojenec tisti, ki je lahko vrgel bombe. Njegove trditve, da je bil ranjen z bombo, niso resnične. Poudarja, da se je vpisal v teritorialno obrambo. Predlaga, naj se pravnomočna sodba tako spremeni, da se ga v celoti oprosti obtožbe.

Drugoobs. se v svoji zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe sklicuje na razloga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva iz 2. in 3. točke 427. člena ZKP. Kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bile po njegovem mnenju kršene, v samem uvodu navaja 1., 5., 8., 9. in 11. točko 1. odstavka 364. člena ZKP, v sklepnem delu pa še ponovno 5., 6., ter 8. do 11. točko 1. odstavka 364. člena ZKP. Poleg naštetih naj bi bile po njegovem zatrjevanju kršene še določbe 2. odstavka 33. člena, 3. odstavka 35. člena, 1. odstavka 83. člena, 208. člena, 209. člena in 346. člena, razen tega pa še določbe o krajevni pristojnosti iz zakona o rednih sodiščih. Kršeno je tudi bilo načelo o ugotavljanju materialne resnice. Predlaga, naj se pravnomočna sodba tako spremeni, da se ga oprosti obtožbe ter da se mu po določbi 5. odstavka 428. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodbe prekine.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Prvoobs. v svoji zahtevi ne navaja nobenih kršitev kazenskega zakona ali kršitev kazenskega postopka ali kršitev pravic obrambe, marveč samo prikazuje dejansko stanje drugače, kakor je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Glede na to, da po določbi 427. člena ZKP zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, senat vrhovnega sodišča zahtevi tega obsojenca ni mogel priznati utemeljenosti.

Drugoobs. v svoji zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe navaja številne določbe kazenskega postopka, ki naj bi bile kršene, vendar so vse te kršitve zakona nepravilno razložene. V zvezi z njegovim sklicevanjem na bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1., 5., 6., 8., 9., 10. in 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP je najprej treba opozoriti, da kršitvi iz 6. in 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP nista razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 2. točki 427. člena ZKP, za vse ostale naštete kršitve pa ni moč najti prave utemeljitve. Sodnik, ki je bil predsednik senata na glavni obravnavi, je bil izvoljen za sodnika temeljnega sodišča, ki je bilo stvarno in krajevno pristojno za razsojo. Okoliščina, da je imenovani sodnik pri tem sicer razporejen na delo na enoti, ne more biti razlog za sklicevanje na določbo 1. točke 1. odstavka 364. člena ZKP v tem pomenu, da naj bi bilo sodišče na glavni obravnavi nepravilno sestavljeno. Po nepotrebnem zahteva omenja med drugim določbo iz 5. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, saj z ničemer ne pojasnjuje vsebine bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz te določbe, to je, da naj bi sodišče prekršilo predpise o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali dovoljenje pristojnega organa. Pri preizkusu pravnomočne sodbe tudi ni bilo mogoče upoštevati obsojenčevega sklicevanja na 2. odstavek 33. člena in 3. odstavek 35. člena ZKP in s tem povezanega njegovega uveljavljanja, da je bila glavna obravnava opravljena na sedežu, ne pa enoti, pri kateri naj bi se zadeva formalno vodila, saj se vse to navajanje nanaša na vprašanje krajevne pristojnosti, morebitna nepravilna uporaba določb kazenskega postopka v zvezi s tem vprašanjem pa sama zase ni razlog za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa je seveda razlog, iz katerega se sme po zakonu zahtevati izreden preizkus pravnomočne sodbe. Sicer pa obsojenec najbrž ne razločuje dobro med krajevno in stvarno pristojnostjo, saj je samo tako mogoče razumeti, zakaj se je skliceval tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki je lahko storjena, če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne pristojnosti ne bi smelo soditi v stvari ali bi sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo zaradi stvarne nepristojnosti. Obrazloženo je že bilo, da ta bistvena kršitev, ki je lahko sicer razlog za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, po zakonu ni razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, pa je zatorej vsako nadaljnje pojasnjevanje, v čem je razlika med krajevno in stvarno pristojnostjo, nepotrebno. Obsojenec tudi očitno nepravilno razume določbo 1. odstavka 83. člena ZKP, ko navaja, da naj bi bila kršena zato, ker se sodba opira na zagovor soobdolženca. Bistvena vsebina omenjene določbe je, da se morajo izpovedbe obdolžencev, prič ali izvedencev izločiti iz spisov v primerih, ko zakon določa, da se sodba nanje ne sme opreti. Ker v obravnavani zadevi ne gre za noben primer, ko se po zakonu sodba ne sme opirati na izpovedbo, tudi ne more biti govor o tej kršitvi oziroma ne more biti govor o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje se v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZKP nanaša samo na osebe, ki so bile obtožene in samo na dejanja, ki so bila predmet obtožbe, zato tudi obsojenčevo - v celoti neobrazloženo - sklicevanje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 364. člena, ki se stori sicer s prekoračenjem obtožbe, nima nobene podlage. Sklepanje, da obsojenec označuje v zahtevi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi poznal njihovo pravo vsebino, je še zlasti podkrepljeno z njegovim zmotnim sklicevanjem na kršitev iz 9. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Ta določba se namreč nanaša na kršitev prepovedi iz 378. člena ZKP, ki v takem primeru, ko sodišče prvič sodi v zadevi in ko je bilo o pritožbi odločeno izključno v korist obsojenca, ne more biti storjena niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem po stopku. Brez pomena je tudi obsojenčevo - zopet popolnoma neobrazloženo - sklicevanje na določbo 208. in 209. člena ZKP, torej na določbi, s katerima je podrobneje predpisano preiskovalno dejanje hišne preiskave. Tudi če bi bil obsojenec navedel, da je bila v preiskavi s hišno preiskavo kršena kakšna njegova pravica do obrambe, senat vrhovnega sodišča iz tega vidika pravnomočne sodbe ne bi preiskušal glede na to, da se kot razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 3. točki 327. člena ZKP lahko pojavljajo samo kršitve obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. Končno je tudi obsojenčevo zatrjevanje o kršitvi pritožbenega postopka le pavšalno in brez vsake konkretne obrazložitve, pa zato senat vrhovnega sodišča tudi po tej plati ni mogel šteti, da gre za utemeljeno sklicevanje na razlog iz 3. točke 427. člena ZKP. Kolikor pa zahteva obsojenca skuša še prikazati nekatere dokaze kot neverodostojne, ugotovitve o dejstvih pa kot nezanesljive, je treba enako kot že pri zahtevi soobsojenega poudariti, da dejansko stanje ni predmet preizkusa pri tem izrednem pravnem sredstvu.

Glede na to, da zahtevi obeh obsojencev ne navajata nobenih utemeljenih razlogov za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, ju je bilo treba v skladu z določbama 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeni.