Jedro

Neutemeljena so pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika o odpravi pripora bodisi nadomestitvi slednjega z milejšim ukrepom, saj naj bi ukrep pripora resno ogrožal obtoženčevo zdravje, upoštevajoč obtoženčevo nedavno bolnišnično hospitalizacijo. Sodišče z odreditvijo pripora v obdolženčevo pravico do zdravstvenega varstva ni poseglo, saj je tudi pripornikom zagotovljeno zdravstveno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženega odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa, v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi ter da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da utemeljen sum storitve obtoženemu očitanega kaznivega dejanja (prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1) ni podan, saj naj bi kot navaja zagovornik, obtoženi mislil, da opravlja zakoniti prevoz. Organizator naj bi na izrecno vprašanje obtoženega, ali potniki (tujci) posedujejo veljavne osebne dokumente, temu pritrdil. Iz izpovedi zaslišanih prič naj bi izhajalo, da priče obtoženemu naj ne bi razkrile, da ne posedujejo veljavnih osebnih dokumentov. Zaradi navedenega naj bi obtoženi kot navaja zagovornik bil tako v pravni kot dejanski zmoti.

6. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se takšne pritožbene navedbe zagovornika nanašajo na zavedanje obtoženega o protipravnosti njegovega ravnanja ter vprašanje krivde, kar ni predmet presoje obstoja utemeljenega suma. Glede presoje obstoja utemeljenega suma, sodišče glede na razpoložljive dokaze presoja zgolj to ali je verjetnost, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje večja kot verjetnost, da ga ni storil. Prav tako v okviru ugotavljanja obstoja utemeljenega suma sodišče ne presoja pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, ko neutemeljeno očita pritožba, da iz izpodbijanih zaključkov ne izhajajo z gotovostjo argumentirani znaki-elementi, da naj bi obtoženi bil del hudodelske združbe.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, način ter okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja ne potrjujejo zagovora obtoženega, da naj bi bival na Slovaškem, saj naj bi z izposojenim avtomobilom (na Poljskem) opravil pot proti Zagrebu (Hrvaška), kjer naj ne bi imel nobenih obveznosti, in nato prevoz tujcev po ozemlju Slovenije. Nenazadnje je obtoženi tudi sam povedal, da se je z organizatorjem dogovoril, da bo prevoz opravil po vnaprej določeni poti in navodilih ter v smeri kjer bi se izognil policijskim kontrolam. Plačilo za opravljeni prevoz naj bi prejel, ko bi tujci prispeli na dogovorjeni cilj (Nemčija). Tudi priče so izpovedale o bistvenih okoliščinah opravljenega prevoza. Iz njihovih izpovedb izhaja, da so tujci na opravljeni poti na mobilne telefone prejemali obvestila organizatorjev kam naj gredo in katero vozilo jih bo na določeni lokaciji pričakalo ter nudilo nadaljnji prevoz do predvidenega cilja (Nemčije). Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornika, da je bil ravno obtoženi žrtev organizirane hudodelske združbe in ne njen član kot se mu očita v obtožbi, saj po navedbah zagovornika, pripadnost takšni združbi odlikujejo povsem drugačne okoliščine in interesi članov, ki pa v izpodbijanem sklepu naj ne bi bili izkazani. Po oceni pritožbenega sodišča se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženi deloval kot član hudodelske združbe, kar izhaja iz dejstva, da je pot potekala v več etapah, med katerimi so priče prejemale sprotne informacije o nadaljnji poti vse do cilja, izkažejo za pravilne, upoštevajoč dejstvo, da je obtoženi sam povedal, da se je za prevoz tujcev do Nemčije osebno dogovoril. Nenazadnje zaključki o obstoju utemeljenega suma temeljijo tudi na pravnomočni obtožnici in vseh dokazih na katerih ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale kakšne nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli omajale utemeljen sum, da naj bi obtoženi storil očitano kaznivo dejanje.

7. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obtoženem podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Ukrajine, ki biva v tujini, tako na Poljskem kot Slovaškem, in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav. Pritožbeno sodišče tako glede na zgoraj povzeto, pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obtoženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu in le z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj je namreč tudi sam povedal, da je obravnavani prevoz turških državljanov (tujcev) opravil po predhodnem dogovoru z neznanimi organizatorji poti in proti plačilu (450 EUR po osebi). Podlago za sklepanje na nevarnost, da bi obtoženi ob morebitni izpustitvi na prostost lahko pobegnil in se izognil kazenskemu postopku, pa ob vseh že ugotovljenih okoliščinah obravnavanega primera, predstavljala tudi višina predpisane kazni za storjeno kaznivo dejanje, in sicer od 3 do 15 let zapora ter denarna kazen.

Zato se glede na vse navedeno kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, da razlogi begosumnosti pri obtoženem niso podani in so preveč restriktivni, ker da obtoženi biva na območju EU (na Poljskem, Slovaškem). Pritožbeno sodišče je že v predhodnih odločitvah zoper sklepe o podaljšanju pripora pojasnilo, da okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju držav EU (Evropske unije), nikakor ne more omajati razlogov begosumnosti. Zato je upoštevajoč navedeno, prvo sodišče pravilno zaključilo, da so pri obtožencu podani priporni razlogi begosumnosti.

8. Pritožba pa ne more uspeti niti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami glede obstoja pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti, ker da obtoženi še nikoli ni bil obsojen za kazniva dejanja, prav tako naj ne bi bil v nobenem drugem kazenskem postopku (na območju EU).

Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obtoženec, ki je sicer nezaposlen, pridobiva dodatna finančna sredstva s kriminalno dejavnostjo oziroma izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (Prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in dejstvo, da je obtoženi brez rednih dohodkov in zaposlitve, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost utemeljena. Sodišče ni spregledalo dejstva, da naj bi obtoženi v zasledovanju pridobitve premoženjske koristi (hitrih in visokih zaslužkov) izkoriščal težke življenjske in socialne razmere prebežnikov za pridobivanje lastnega zaslužka, saj kot je tudi sam povedal, mu je bilo za opravljeni prevoz obljubljeno denarno plačilo (450 EUR na osebo). Vse to pa po oceni pritožbenega sodišča kaže obtoženčev odnos do pravnih norm in nespoštovanje pravnega reda, ter nenazadnje njegove vedenjske lastnosti. Izpustitev obtoženega na prostost, bi zato predstavljala realno nevarnost, da bo nadaljeval z izvrševanjem očitanih kaznivih dejanj s področja ilegalnih migracij. Tako je glede na ugotovljene okoliščine, utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženem podana in povsem realna.

9. Neutemeljena so pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika o odpravi pripora bodisi nadomestitvi slednjega z drugim milejšim ukrepom, saj naj bi ukrep pripora resno ogrožal obtoženčevo zdravje, upoštevajoč obtoženčevo nedavno bolnišnično hospitalizacijo, zaradi česar pripor naj ne bi bil več sorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor glede na težo očitanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, ter upoštevajoč visoko predpisano kazen in uspešnost dokončanja kazenskega postopka, sorazmeren ukrep. Prav tako iz izdelanega izvedenskega mnenja dr. B. B. izhaja, da pri obtoženem niso podani znaki duševne motnje kot uveljavlja pritožnik in da je procesno sposoben. Zato navedeni ukrep utemeljeno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali milejši ukrep kot predlaga pritožnik.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

11. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.