Jedro

Stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, je sicer pravilno, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval. Dejstvo, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti njene revizijske stroške odgovora na revizijo v znesku 587,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 5.961,40 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo 5.612,74 EUR toženkinih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. Ugotovilo je, da je pravni posel med pogodbenima strankama ničen. Pogodba je nična, ker so sporne parcele, ki pomenijo „zamenjano“ parkirišče, predmet denacionalizacijskega postopka (88. člen Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen) in ker so opredeljene kot javno dobro in so zato zunaj pravnega prometa. Toženka je poleg tega razpolagala z nepremičninami, na katerih ni imela lastninske pravice. Skladno s 104. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) je sodišče prisodilo plačilo odškodnine v višini ocenjene vrednosti (prej) tožnikovih zemljišč in odstranjenega kozolca, saj tega ni bilo mogoče vrniti v naravi, sicer pa je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in obrestni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 6. 1. 2005 (dneva vložitve tožbe), sicer pa je pritožbo tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svojo odločitev je oprlo na določbe o razdrtju pogodbe (132. člen ZOR) in tožbeni zahtevek presojalo kot kondikcijski zahtevek, sicer pa presodilo enako kot prvostopenjsko sodišče, in sicer, da mora toženka tožniku vrniti protivrednost tistega, kar je tožnik dal na podlagi razdrte pogodbe. Ocenilo je, da tožnik ne more zahtevati povrnitve škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, saj bi bil ob vzpostavitvi prejšnjega stanja neupravičeno obogaten. Ker je sam del obveznosti v naravi izpolnil, ni upravičen do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ampak le do vrnitve protivrednosti tistega, kar je izpolnil. 3. Tožnik z revizijo izpodbija zavrnilni del odločbe pritožbenega sodišča iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve oziroma podrejeno sodišču druge stopnje. Tožnik je razvezal pogodbo na podlagi 132. člena ZOR zaradi njene neizpolnitve in zahteval odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa (vrednost parkirišča in izgube koristi). Nižji sodišči sta odškodnino napačno prisodili le v višini negativnega pogodbenega interesa. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama nična, ker naj bi bilo parkirišče, ki bi ga tožnik moral dobiti v last in posest, predmet denacionalizacijskega postopka, delno pa javno dobro. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je sporno parkirišče javno dobro, ker gre po zemljiškoknjižnih izpiskih za družbeno lastnino, saj družbena lastnina ni avtomatično javno dobro. Tožnik je presojo sodišča o ničnosti pogodbe grajal že v prvostopenjskem postopku z vidika procesnih kršitev, saj so bila dejstva, na katerih temelji ugotovitev ničnosti, ugotovljena ex offo (brez trditvene podlage) in na podlagi dokazil, o katerih se stranki nista imeli možnosti izreči. S tem je sodišče zagrešilo kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je kasneje namreč umaknila svoje trditve in izrecno izjavila, da denacionalizacijski postopek o predmetu pogodbe ne teče, sodišče pa je na podlagi potrdila Upravne enote ..., ki ni omenjeno niti med dokazili, naredilo drugačen zaključek.

4. Nosilni argument pritožbenega sodišča je, da se lahko pozitivni pogodbeni interes v primeru razdrtja pogodbe zahteva le, če nobena stranka ne zahteva razdrtja pogodbe oziroma če vztraja pri njeni izpolnitvi. To stališče je samo s seboj v nasprotju, saj do razdrtja pogodbe lahko pride le, če je takšna volja upnika neizpolnjene pogodbe. Če upnik pri izpolnitvi vztraja, do razdrtja ne pride. Stališče pritožbenega sodišča pomeni, da pri razvezi pogodbe upnik pozitivnega pogodbenega interesa ne more uveljaviti. To je v nasprotju s prvim odstavkom 132. člena ZOR, iz katerega izhaja pravica pogodbenih strank do povračila škode. Škoda pomeni tako navadno škodo (v tem primeru negativni pogodbeni interes) kot tudi izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes). Drži sicer, da upnik ne more biti neupravičeno obogaten s tem, da bi zahteval tako negativni kot tudi pozitivni pogodbeni interes, ima pa pravico do izbire. Sodišče druge stopnje na pritožbene očitke v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava glede upravičenosti do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa ni odgovorilo, s čimer je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS, 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravdni stranki sta 16. 6. 1997 sklenili pogodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik lastnik nepremičnin, po katerih je potekala rekonstrukcija cest ... Z zemljišča, ki ga je ob rekonstrukciji ceste izgubil, je bil ob graditvi ceste brez njegovega soglasja odstranjen tudi del kozolca. V zameno oziroma kot odškodnino za to naj bi toženka kot lastnica tožniku prepustila v posest parc. št. 271/2, 272/2 in 866/3, vse k. o. ..., v naravi parkirišče pred tovarno ..., nato pa uredila izmero in izpeljala ustrezen postopek pri Geodetski upravi. Po izvedenih postopkih se je toženka zavezala sestaviti aneks k pogodbi, v katerem bi bile opredeljene nove številke parcel, da bi jih tožnik lahko prevzel tudi v last. Tožnik je parcele sprejel v posest, ko pa je želel vknjižiti lastninsko pravico, je ugotovil, da tega ne more storiti. Ko je tožnik toženki to očital, je toženka z njegovim podjetjem za sporna parkirišča sklenila najemno pogodbo za 99 let, predmet katere je bilo zemljišče (parkirišče) v obsegu 700 m2. Tožnik je na parkirišču imel posest in tam parkiral do leta 2001, dokler s strani občinskega redarja ni prejel poziva za odstranitev vozila. To se je ponavljalo in zato se je tožnik odločil, da od toženke zahteva ureditev zadeve. Toženka se na njegov poziv ni odzvala.

8. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da sta dve tretjini spornega zemljišča (parkirišča) na parc. št. 866/3, nastali iz parc. št. 866/1, ki je bila leta 1972 vpisana v vl. št. 653 k. o. ... Z odločbo v letu 1998 je bila na tej parceli vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe „Ž.", vpisana kot javno dobro. Parc. št. 271/1 in 272/2 k. o. ... se nahajata drugje in nista dela parkirišča, zato tudi ne predmet prvotne pogodbe ne predmet najemne pogodbe med tožnikovim podjetjem in toženko. Tretja tretjina parkirišča je parc. št. 854/18, ki pa s pogodbo ni zajeta, bila pa je del prejšnje parc. št. 858/1 k. o. ..., ki se je v letu 1996 delila in je sedaj vpisana kot javno dobro.

9. Opredelitev do tega, ali je bila pogodba razdrta ali je nična, nima vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku, saj so posledice razdrte pogodbe v predmetni zadevi enake, kot bi bile posledice nične pogodbe. Revizijski očitki procesnih kršitev v zvezi z ugotavljanjem dejstev brez pravočasne trditvene podlage, so zato nepomembni.

10. Sodišče druge stopnje je (v okviru trditvene podlage tožnika) zaključilo, da je bila sporna pogodba med pravdnima strankama razdrta (drugi in tretji odstavek 126. člena ZOR). Tožnik je zatrjeval, da je toženko z dopisom svojega pooblaščenca pozval k izpolnitvi, a se na to ni odzvala. Ta posledica kršitve pogodbe je nastopila, ker toženka kljub dodatnemu roku svoje obveznosti ni izpolnila. Takšnim trditvam (pravočasno) ni nasprotovala. Svojo odločitev o delni ugoditvi zahtevka sta nižji sodišči (pravilno) oprli na 132. členu ZOR, ki določa, da sta v primeru razdrtja pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev škode. Stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pa je upravičena do tistega, kar je dala.

11. Tožnik je svojo obveznost v celoti izpolnil, toženka pa svoje obveznosti ni izpolnila. Tožnik zahteva odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa. Sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila razdrta. Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v kakršnem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila razdrta.(2) Stranka ima pravico do izbire in pri razveljavljeni oziroma razdrti pogodbi lahko zahteva bodisi negativni bodisi pozitivni pogodbeni interes.(3) Stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, je sicer pravilno, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval.(4) Dejstvo, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka).

12. Ne glede na nenatančno povzemanje teoretičnih stališč, na katera pritožbeno sodišče opira svoje stališče, pa je v obravnavani zadevi zaključek, da je tožnik upravičen le do kondikcijskega zahtevka (do povrnitve negativnega pogodbenega interesa), pravilen. Tožnik je namreč izkazal le navadno škodo, ki pomeni vrednost njegove dajatve (v tem primeru negativni pogodbeni interes), škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivnega pogodbenega interesa), ki ga je utrpel, ker ni mogel uporabljati parkirišča, pa ni uspel izkazati.

13. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti toženki stroške odgovora na revizijo. Ti obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, določeno po veljavni Odvetniški tarifi po vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku, in DDV, kar skupaj v okviru priglašenih stroškov znaša 587,98 EUR.

Op. št. (1): Skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika se za presojo razmerja med pogodbenima strankama uporablja ZOR.

Op. št. (2): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014. Op. št. (3): Cigoj, Komentar ZOR, Prva knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, stran 431. Op. št. (4): Prav tam.