Jedro

Četrti odstavek 141. člena ZOR določa, da lahko oškodovanec zahtevek po tretjem odstavku istega člena vloži v petih letih od sklenitve pogodbe. Gre za materialni prekluzivni rok za uveljavljanje tožbenega zahtevka, na katerega sodišče, tudi revizijsko (371. člen ZPP), pazi po uradni dolžnosti in ki ga je tožnik zamudil. Tožnik je z zamudo navedenega roka izgubil samo pravico iz tretjega odstavka 141. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o glavnem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je med drugim v celoti zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neveljavnosti razdružitvene pogodbe, ki jo je sklenil s prvo toženko in pravnim prednikom druge toženke in tretjega toženca, in dogovora o ureditvi medsebojnih razmerjih, ki ga je sklenil s prvo toženko; izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice; ugotovitev njegovega ¾ lastništva na delu nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice; in podredni tožbeni zahtevek, s katerim je od druge toženke, tretje toženke in četrtega toženca zahteval prepustitev dveh sob v last in posest in plačilo 65.777,58 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji med drugim navaja, da je „podredni alternativni“ zahtevek utemeljeval na podlagi tretjega odstavka 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o glavnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem delu (zoper odločitev o podrednem zahtevku) pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik je v tej pravdi z glavnim tožbenim zahtevkom vtoževal (vsaj) tri nedenarne tožbene zahtevke z različnimi pravnimi in dejanskimi podlagami [zahteval je ugotovitev neveljavnosti (ničnosti pogodb zaradi oderuštva, pri razdružitveni pogodbi tudi zaradi ponareditve podpisa, oziroma izpodbojnosti pogodb zaradi bistvene zmote) dveh pogodb in ugotovitev lastništva na delu nepremičnine iz razloga vlaganj v nepremičnino], za katere je v tožbi (in ob spremembah tožbenega zahtevka) navedel enotno vrednost spornega predmeta v višini 62.593,89 EUR (prej 15,000.000,00 SIT). Ob taki kumulaciji bi morala biti navedena oziroma ugotovljena vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP). Nediferencirana navedba vrednosti ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša, oziroma, v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Zato je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena. To pa pomeni, da tožnik glede glavnega tožbenega zahtevka nima pravice do revizije in je zato revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Tožnik je med pravdo brez navedbe vrednosti spornega predmeta postavil tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je od druge toženke, tretje toženke in četrtega toženca zahteval prepustitev dveh sob v last in posest in plačilo 65.777,58 EUR. Navedeni zahtevek je uveljavljal na podlagi tretjega odstavka 141. člena ZOR, po katerem lahko oškodovanec zahteva pravično zmanjšanje pogodbenih obveznosti in tako obdrži v veljavi (sicer nično) oderuško pogodbo. Ker gre za enoten tožbeni zahtevek, katerega del je denarni zahtevek, ki presega revizijski prag (drugi odstavek 367. člena ZPP), je v tem delu revizija dovoljena.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili sporni pogodbi (razdružitveni sporazum in dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij) sklenjeni 21. 11. 1995 in da je tožnik zahtevek po tretjem odstavku 141. člena ZOR postavil 5. 6. 2006 s pripravljalno vlogo.

9. Četrti odstavek 141. člena ZOR določa, da lahko oškodovanec zahtevek po tretjem odstavku istega člena vloži v petih letih od sklenitve pogodbe. Gre za materialni prekluzivni rok za uveljavljanje tožbenega zahtevka, na katerega sodišče, tudi revizijsko (371. člen ZPP), pazi po uradni dolžnosti in ki ga je tožnik zamudil. Tožnik je z zamudo navedenega roka izgubil samo pravico iz tretjega odstavka 141. člena ZOR. Revizijsko sodišče se zato ni opredelilo do revizijskih razlogov, saj je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zamude prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje, in je v ostalem delu revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.