Jedro

Presoja obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 28.3.2006 ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca in po vložitvi obtožnice obdolžencu iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ, neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ ter velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka in 3. odstavka 212. člena KZ.

Zagovornik obdolženega S.K. je zoper navedeni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da pri nobenem od osmih očitanih kaznivih dejanj (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ) tožilstvo ne opredeli natančno, "kakšno vlogo naj bi pri tem imel obdolženec", temveč le splošno navaja, da naj bi bil visoko v hierarhiji hudodelske združbe.

Izpodbijani sklep obrazloženo ugotavlja, da dokazi in podatki, zbrani v preiskavi, tudi ob vložitvi obtožnice potrjujejo in utrjujejo utemeljen sum, ki je bil ugotovljen že ob izdaji sklepa o uvedbi preiskave glede vseh obravnavanih kaznivih dejanj; med drugim določno opredeljuje tudi vlogo obdolženca kot člana združbe. Obdolženec naj bi po ugotovitvah sodišča skrbel za voznike in vodiče prebežnikov, prevzemal denar, bil povezan s tujimi organizatorji in je zavzemal visok položaj v hierarhiji oseb, osumljenih izvrševanja kaznivih dejanj. V opisu kaznivih dejanj je obdolženčeva vloga kot člana združbe natančno opisana in na ravni utemeljenega suma tudi podprta z dokazi in podatki. Zato izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot jih posplošeno zatrjuje vložnik zahteve.

Zagovornik tudi navaja, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja prepovedanega prometa z mamili, ker ga nikoli niso prijeli z drogo in da zgolj navedbe, da naj bi prisluhi potrjevali, da je koordiniral izvrševanje kaznivega dejanja velike tatvine, utemeljenosti suma tega kaznivega dejanja ne podpirajo. Vse te navedbe pa sodijo v okvir dejanskega stanja, torej ugotovitev, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Enaka ugotovitev velja tudi glede zagovornikovih dvomov v ugotovitev sodišča, da naj bi bil obdolženec "premeten", ter v dokazanost obsega "profita", ki ga državni tožilec zatrjuje v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji.

Zagovornik se tudi ne strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), ker doslej obdolženec še ni bil kaznovan. Dvomi v neogibnost pripora in s tem v zvezi izpostavlja, da je bila podana pri kaznivem dejanju po 311. členu KZ ustrezna skrb za varnost in zdravje prebežnikov, katerih življenja in varnost po navedbah zagovornika naj ne bi bila ogrožena. Pri kaznivih dejanjih po 196. členu KZ pa naj bi šlo za "količinsko manjšo partijo nenevarne droge - konoplje". Zato se zagovornik zavzema za izrek milejšega ukrepa, saj ocenjuje, da je odreditev pripora v nasprotju z 20. členom Ustave Republike Slovenije.

S temi navedbami zagovornik po vsebini ne zatrjuje nobene kršitve zakona, pač pa s poudarjanjem (deloma tudi netočnim glede pogojev za nastanitev tujcev ter količino in vrsto mamil) ter drugačnim vrednotenjem posameznih okoliščin izpodbija dejansko stanje v zvezi s presojo okoliščin, ki so podlaga za sklep o ponovitveni nevarnosti in neogibnost pripora za varnost ljudi; na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V izpodbijanem sklepu so navedene in presojene konkretne in specifične okoliščine v zvezi s posameznimi številnimi in raznovrstnimi kaznivimi dejanji, kot tudi osebnostjo obdolženca, ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. V obsegu in naravi kaznivih dejanj ter drugih okoliščinah, v katerih naj bi se odvijala kriminalna dejavnost združbe pri neupravičenem prometu z mamili, organizaciji prepovedanega spravljanja in prehajanja državne meje ter kraji in preprodaji luksuznih avtomobilov, je imelo sodišče zadostno podlago tudi za oceno, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da z milejšim ukrepom obdolžencu ne bi bilo mogoče preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj, katerih je osumljen.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).