Jedro

Za odločanje o zahtevku glede veljavnosti dodatka o poravnanih obveznostih iz delovnega razmerja kot sestavnega dela sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je stvarno pristojno delovno sodišče. Presoja sodišča prve stopnje, da izjava o izpolnjenih zapadlih obveznostih iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela nima učinkov, je zmotna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., IV. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2006 do vključno junija 2008 v zneskih, razvidnih iz I. točke izreka. Ugotovilo je ničnost dodatka k sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 6. 2008, sklenjenega 2. 3. 2010 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov tožbeni zahtevek po povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za december 2005 v višini 57,20 EUR, višje zahtevke po povračilu stroškov prevoza na delo in z dela od 1. 7. 2006 do 31. 12. 2007 ter tožbeni zahtevek po plačilu dnevnic v višini 1.772,22 EUR (III. točka izreka). Prav tako je zavrnilo toženkin pobotni ugovor v višini 2.676,28 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., IV. in V. točko navedene sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o veljavnosti dodatka k sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja z dne 30. 6. 2008 (v nadaljevanju: Dodatek). Zakon o delovnih razmerjih bi moral za odločanje o ničnosti takšnega dogovora izrecno določiti pristojnost delovnega sodišča. Meni, da se o ničnosti Dodatka odloča po pravilih civilnega prava, zato je pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Poleg tega Dodatek ne ureja pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Ob njegovi sklenitvi tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki in je bilo razmerje urejeno za nazaj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost Dodatka, ni pa navedlo, v kakšnem obsegu in zaradi katerih razlogov je ničen, oziroma kateremu prisilnemu predpisu nasprotuje. S sklenitvijo Dodatka sta stranki ugotovili stanje glede obstoja terjatev tožnika do tožene stranke. Med strankama je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka poravnala tožniku vse obveznosti. V času sklenitve Dodatka, tožnik ni bil več delavec tožene stranke in se ni odpovedal pravici do izplačila stroškov prevoza. Sklicevanje na ustavno odločbo št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 je po mnenju tožene stranke napačno. Tožnik je podpisal Dodatek dve leti po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in njegova zaposlitev pri lastniku tožene stranke od 1. 7. 2008 dalje ni bila ogrožena, kar je potrdil direktor tožene stranke. Ob podpisu Dodatka je tožnik vedel, kaj podpisuje in kakšen je odnos med tožnikom in toženo stranko, zlasti zato, ker je bil pred tem sklenjen Aneks št. 1 k pogodbi z dne 2. 6. 2006 (v nadaljevanju: Aneks št. 1) in je tožnik vedel, da tožena stranka za obdobje od 2. 6. 2006 do 30. 6. 2008 plačuje tožniku stroške prevoza na delo in z dela kot nadomestilo v obliki dnevnic. Če je tožnik prevozne stroške prejel na podlagi Aneksa št. 1, se je svoji pravici do povračila prevoza na delo in z dela lahko odpovedal. Kljub navedbi, da ni odločalo o podrejenem zahtevku, je sodišče v obrazložitvi presojalo tožnikovo zmoto pri podpisu Dodatka in ugotovilo, da se je na tožnika ob podpisu izvajal pritisk. Poleg tega je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine zahtevka za povrnitev prevoznih stroškov, ker sodišče ni upoštevalo Aneksa št. 1. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo direktorja tožene stranke, da je bil tožnik seznanjen in je vedel, da se Aneks št. 1 sklepa za plačilo prevoznih stroškov. Sodišče ne pojasni, zakaj je navedeni Aneks št. 1 nepomemben za odločitev, niti ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov, čeprav je tožena stranka predlagala imenovanje izvedenca finančne stroke, ki bi preveril izračun glede višine plačila stroškov. Ugovor relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka se je torej nanašal na dokaze, ki sta jih stranki predlagali glede povrnitve prevoznih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stvarne pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o delu tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva ugotovitev neveljavnosti Dodatka. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 79. členu določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, pri čemer zahteva pisni sporazum. Obenem določa, da mora tak sporazum vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Čeprav ZDR drugih določb glede vsebine takšnega sporazuma nima, iz vsebine dodatka o poravnanih (denarnih) obveznostih iz delovnega razmerja, datiranega z 2. 3. 2010, izhaja, da gre za poznejšo dopolnitev pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker ZDR nima drugih določb o prenehanju pogodb o zaposlitvi s sporazumom, se se s tem v zvezi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (prvi odstavek 11. člena ZDR), torej tudi določbe o ničnosti in izpodbojnosti takšnega sporazuma. Navedeno pomeni, da je za odločanje o zahtevku glede veljavnosti dodatka o poravnanih obveznostih iz delovnega razmerja kot sestavnega dela sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi po točki a in b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) stvarno pristojno delovno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost Dodatka. Štelo je, da je tožnik podal izjavo o odpovedi pravici do povrnitve prevoznih stroškov in da je takšna odpoved nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. V 2. členu Dodatka, ki je bil sklenjen „z namenom opredelitve, da ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2006 nimata odprtih nobenih medsebojnih terjatev“, je tožnik izjavil, da so mu bile v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu sproti in v celoti izplačane vse obveznosti iz naslova in v zvezi z delovnim razmerjem ter da nima odprtih terjatev do delodajalca. Tožnik je še izrecno izjavil, da so mu bile v času trajanja delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja po sporazumu z dne 30. 6. 2008 v celoti in pravočasno poravnane vse obveznosti iz naslova prevoza na delo in z dela.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sta stranki v Dodatku ugotovili dejansko stanje obstoja terjatev tožnika do tožene stranke. V njem je bilo med strankama jasno in nedvoumno ugotovljeno, da je tožena stranka po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2006 sproti in v celoti poravnala vse obveznosti iz naslova prevoznih stroškov. Takšna izjava tožnika ne predstavlja odpovedi pravici do izplačila prevoznih stroškov. Pritožba ima zato tudi prav, da sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 ni primerno, ker gre za drugačno situacijo. V navedenem primeru se je Ustavno sodišče RS opredelilo do dopustnosti vnaprejšnje odpovedi odpravnini in se citirana odločba nanaša na tako dejansko stanje.

Na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba je nična tudi, če nima dopustne podlage, pri čemer je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (prvi, drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča vsebina obravnavanega Dodatka (izjava o izpolnjenih zapadlih obveznostih iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela) v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom ali Ustavi RS niti moralnim načelom. Prav tako njegova podlaga (kavza) ni nedopustna ne nemoralna. Izjava o izpolnitvi obveznosti plačila prevoznih stroškov za čas od 18. 4. 2006 dalje, ki ostaja znotraj omejitev pogodbene avtonomije strank delovnega razmerja, kot jih določajo veljavni prisilni predpisi, ni nemoralna, še manj pa nedopustna. Drugo je vprašanje resničnosti takšne izjave, tj. tožnikove prave (resnične) volje oziroma napak pri njeni podaji, kar je predmet podrednega tožbenega zahtevka. Presoja sodišča prve stopnje, da izjava delavca v Dodatku nima učinkov, je zaradi navedenih razlogov zmotna, zaradi česar bi moralo sodišče posledično kot neutemeljen zavrniti primarni tožbeni zahtevek. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka za razveljavitev Dodatka še ni odločilo, upoštevaje določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP, ni pogojev za spremembo II. točke izreka sodbe. Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka.

Izrek izpodbijanega dela sodbe v IV. točki izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin pobotni ugovor v višini 2.676.28 EUR z zamudnimi obrestmi, v povezavi s I. točko izreka, kjer je sodišče naložilo toženi stranki izplačilo prevoznih stroškov, ni niti ustrezen niti razumljiv. V primeru pobotnega ugovora je glede na določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP potrebno oblikovati tričlenski izrek sodbe. V skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP mora sodišče v izreku sodbe odločiti o obstoju tožnikove terjatve in terjatve tožene stranke ter ju nato, če obstoje zakonski pogoji za pobot, pobotati in eventualno tožniku dosoditi višek njegovega zahtevka. Če sodišče ugotovi, da terjatev toženca ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne obstoji terjatev tožene stranke in s kondemnatorno odločitvijo izreči toženi stranki, da tožniku plača. Ker so posamezne točke izreka sodbe, ki ga je potrebno v primeru pobotnega ugovora oblikovati neločljivo povezane, je z izpodbijano odločitvijo storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (saj izreka sodbe ni mogoče preizkusiti). Iz tega razloga je pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev v I. in IV. točki izreka, utemeljena, in ji je pritožbeno sodišče tudi v tem ugodilo po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

Kljub razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami glede dajatvenega zahtevka tožnika (povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2006 do konca junija 2008) še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se vsebina Dodatka nanaša le na obveznosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 4. 2006 in da Dodatek ne velja za obveznosti od vključno januarja 2006 do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, tj. do 18. 4. 2006. K tej pogodbi sta stranki 2. 6. 2006 sklenili Aneks št. 1, na podlagi katerega je tožena stranka enkrat mesečno izplačala tožniku nadomestila kot pavšalni znesek v obliki „dnevnic“ npr. za šolanje, uvajanje in drugo. Vrste plačil v obliki „dnevnic“ so v Aneksu št. 1 le primeroma naštete, zato tudi ni potrebno, da bi bila povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela kot zakonska pravica delavca iz 130. člena ZDR v njem izrecno navedena. Upoštevaje navedeno in izpoved direktorja tožene stranke, „da tožniku sklenitve izvensodne poravnave niso ponudili prav zaradi Aneksa št. 1 oziroma nadomestil, katerih višina je dosegala, če ne celo presegala višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter drugih stroškov“, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, je zaključek, da stroški prevoza na delo in z dela niso vključeni v „dnevnice“ po Aneksu št. 1, najmanj preuranjen. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, ali je tožena stranka s pavšalnim zneskom, ki ga je tožena stranka mesečno izplačevala tožniku, pokrila njegove dejanske izdatke, ki jih je imel od 18. 4. 2006 dalje s prevozom na delo in z dela, zaradi česar je dejansko stanje glede odločitve o delu zahtevka za povrnitev prevoznih stroškov za obdobje od 18. 4. 2006 do 30. 6. 2008 ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno, pritožbi tožene stranke ugodilo ter po določbah 354. in 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe v točkah I., II. in IV. točki izreka (posledično tudi odločitev o stroških postopka v V. točki izreka) in v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje glede odločitve v I. in IV. točki izreka zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče ne more popraviti na pritožbeni obravnavi. V zvezi z razveljavitvijo II. točke izreka prvostopenjske sodbe pa pritožbeno sodišče prve stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva v zvezi z utemeljenostjo podrednega zahtevka ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva glede podrednega zahtevka prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje bi s preskokom v sojenju o eventualnem zahtevku samo storilo kršitvi tretjega odstavka 182. člena ZPP in 2. člena ZPP (sklep II Ips 781/2006 z dne 5. 3. 2009).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo relevantna dejstva glede zatrjevanih napak volje tožnika ob podpisu Dodatka z dne 2. 3. 2010 in razčistilo, ali je tožena stranka s pavšalnim zneskom, ki ga je tožena stranka mesečno izplačevala tožniku, pokrila njegove dejanske izdatke, ki jih je imel od 18. 4. 2006 dalje s prevozom na delo in z dela. Po odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti pri oblikovanju izreka sodbe v zvezi s podanim pobotnim ugovorom bo moralo sodišče odločiti o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za povrnitev prevoznih stroškov ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).