Jedro

Presoja primernosti prisojene odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo za škodo, ki mu je nastala ob škodnem dogodku dne 28.12.1992, odškodnino v znesku 1.300.000,00 SIT. Prisojena odškodnina se nanaša na škodno postavko prestanih in bodočih telesnih bolečin in neprijenosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 600.000,00 SIT in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 700.000,00 SIT. Zavrnilni del sodbe pa se nanaša na višjo zahtevano odškodnino od prisojene za telesne bolečine (zahtevana odškodnina v višini 1.100.000,00 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (zahtevana odškodnina 3.000.000,00 SIT) ter na zavrnjeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in vso zahtevano gmotno škodo (300.00,000 in 490.000,00 SIT). S sklepom je prvo sodišče razveljavilo sklep o oprostitvi plačila sodnih taks z dne 7.10.1996, s tem, da tožeča stranka ni dolžna plačati takse za tožbo. Proti obsodilnemu delu sodbe nad prisojenim zneskom 900.000,00 SIT se pritožuje tožena stranka, tožeča stranka pa se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe glede zneska 2.040.000,00 SIT in proti sklepu o razveljavitvi sklepa o taksni oprostitvi. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče toženi stranki naloži plačilo odškodnine v znesku 3.300.000,00 SIT oziroma izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi. Glede na sodno prakso v podobnih primerih je glede na pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča prenizka odškodnina iz naslova telesnih bolečin, ko bi sodišče moralo tožniku prisoditi ves vtoževani znesek 1.100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa najmanj 1.200.000,00 SIT. Pri tem je sodišče premalo ovrednotilo okoliščino, da je tožnik še mladenič, praktično na začetku poklicne poti in je oviran pri celi vrsti življenjskih aktivnosti, ki so mu bile v veselje. Stanje je dokončno, z leti bo kvečjemu še slabše. Pri tem vsem tem mora skrbeti, da se mu ne poveča telesna teža, saj bi to pomenilo visoko rizično obremenjevanje kolena. Sodišče je prezrlo, da se tožnik ne more ukvarjati prav s tistimi športi, ki so mu največ pomenili (košarka, smučanje, tek v naravi, atletika). Neutemeljena je zavrnitev zahtevka za kozmetični defekt. Nekorektno je loviti tožnika na navidezni neskladnosti v njegovi izpovedbi. Sodišče bi mu moralo neskladje predočiti. Glede gmotne škode je tožnik v tožbi opisal svoj zahtevek, v dokaz pa ponudil svoje zaslišanje. Sodišče je zaslišanje opravilo, ni pa tožniku postavilo nobenega vprašanja v zvezi z gmotno škodo.Protispisna je trditev, naj bi sodišče na glavni obravnavi dne 6.5.1999 tožnika vzpodbujalo k utemeljevanju obsega zatrjevane gmotne škode. Tožnik je izpovedal kdaj in kam ga je oče prevažal na preglede in v bolnico, tako da je ta del zahtevka v njegovem zaslišanju obsežen. Splošno znano je, da v času zdravljenja rekonvalenscent uživa kvalitetnejšo in s tem tudi dražjo hrano in energijske napitke. Zahtevek se nanaša na stroške dražje prehrane,nege na domu in voženj. Samo kilometrina skupaj s cestnino bi znašala za prevoženih 564 km (izračun temelji na izpovedbi na obravnavi dne 6.5.1999) 20.304,00 SIT. Stroški nege na domu so primerljivi z zneski, ki jih SPIZ priznava kot dodatek za tujo pomoč, stroške prehrane v času zdravljenja in potrebne priboljške pri prehrani pa toženec ocenjuje z zneskom 100.000,00 SIT. Ni neskladja med zahtevkom za izgubo na dohodku v času po redni odslužitvi vojaškega roka in zneski, ki jih je tožnik dejansko zaslužil, ko se je zaposlil v družinskem podjetju. Protispisna je ugotovitev, da je tožnik nameraval študirati in se zato ne bi zaposlil. V tožbi je navedel, da bi se zaposlil po redni odslužitvi vojaškega roka, saj se v aprilu ni mogel vpisati na nobeno fakulteto. Tožnik je prizadet tudi zaradi tega, ker bo zaradi kasnejše zaposlitve bistveno kasneje dosegel pogoje za upokojitev. Neutemeljena je razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks. Nakazani dohodek 79.000,00 SIT tožniku ne omogoča, da bi brez škode za lastno preživljanje plačal takso za sodbo in nadaljnje sodne takse. Taksna obveznost je le manjši del stroškov v zvezi s to pravdo. Sprememba sprejete odločitve o oprostitvi plačila sodnih taks utegne izzveneti kot vplivanje na tožnika, da procesnih pravic ne izkoristi. Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede prisojene odškodnine v delu nad zneskom 900.000,00 SIT. Glede na posledice, ki jih tožnik trpi kot posledice nesreče, je prisojena za zmanjšanje življenjskih aktivnosti previsoka . Tožnik se še vedno ukvarja s športom in normalno živi. Primerno odškodnino iz tega naslova bi predstavljal znesek 300.000,00 SIT. Predlaga takšno spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev. Pritožbi nista utemeljeni. Z vmesno sodbo je bila pravnomočno ugotovljena odškodninska obveznost tožene stranke, da tožniku povrne škodo, ki mu je nastala ob škodnem dogodku dne 28.12.1992. Tako je z izpodbijano sodbo odločilo sodišče o utemeljenosti posameznih zahtevanih škodnih postavk za premoženjsko oziroma nepremoženjsko škodo in o višini utemeljenih. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem je sodišče prisodilo tožniku odškodnino v znesku 600.000,00 SIT. Tožena stranka se proti prisojeni odškodnini za to škodno postavko ne pritožuje. Tožnik pa meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino iz tega naslova, to je znesek 1.100.000,00 SIT. Dejanskim ugotovitvam prvega sodišča ne oporeka, meni le, da je s prisojeno odškodnino sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odškodnina glede na sodno prakso prenizka. Merila in izhodišča za presojo odškodnine za to škodno postavko je prvo sodišče v svoji sodbi tudi pravilno in podrobno navedlo na četrti strani (člen 200., 203. ZOR), glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevščenosti, podrobno opisanih na 4. in 5. strani izpodbijane sodbe, pa je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za ugotovljeno škodo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 700.000,00 SIT, tožnik pa v pritožbi meni, da mu iz tega naslova pripada odškodnina najmanj v znesku 1.200.000,00 SIT. Sprejema torej ugotovitev prvega sodišča, da za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica dveh poškodb desne noge po obravnavanem škodnem dogodku, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da ima tožnik kot trajno funkcionalno posledico omejeno gibljivost v levem kolenu in oslabljeno mišično moč levega stegna in leve goleni (ob kolenu), počep je možen skoraj do kraja, ne more pa opravljati del, pri katerih je potrebno klečanje na levem kolenu. Lahko se še vedno ukvarja z rekreativnim športom, igranjem odbojke in kolesarjenjem, a z večjimi napori. Prisojena odškodnina, pri odmeri katere je sodišče upoštevalo tudi tožnikovo izpoved o omejitvah pri športu in delu, je primerna ugotovljenim duševnim bolečinam, pri njej je v zadostni meri prišlo do izraza, da je tožnik mlad človek, v zadostni meri je individualizirana, primerljiva pa je tudi z ustrezno s sodno prakso. Za pritožbeno trditev tožnika o tem, da se bo tožnikovo stanje z leti slabšalo, v podatkih v spisu ni opore, prav tako tudi ne za trditev, da se tožnik ne more ukvarjati prav s tistimi športi, ki mu največ pomenijo (tožnikova izpovedba na list.štev. 14: pred poškodbo sem se ukvarjal z odbojko, kolesarjenjem, udeleževal sem se kakšnega maratona; še vedno igram odbojko in kolesarim). Trditev, da mora prav zaradi poškodbe paziti, da se mu ne poveča telesna teža, je glede na dejstvo, da se s športom tožnik še vedno ukvarja, brez pomena. Z ugotovitvijo, da je prisojena odškodnina v znesku 700.000,00 SIT primerna satisfakcija za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odgovorjeno tudi na pritožbo tožene stranke, da je odškodnina previsoka, oziroma da primerno odškodnino za to škodno postavko predstavlja znesek 300.000,00 SIT. Zmotno meni tožnik v pritožbi, da je prvo sodišče zaradi neskladja v tožnikovih izpovedbah zavrnilo njegov zahtevek za plačilo zahtevane odškodnine "za kozmetični defekt". Obe njegovi izpovedbi je korektno povzelo v sodbi in na podlagi njiju prišlo do sklepa, da tožnik zaradi dveh 6 cm šivov ob pogačici ne trpi takšnih duševnih bolečin, ki bi ga opravičevale do odškodnine za to škodno postavko. Tak sklep sodišča je podprt tudi z ugotovitvijo izvedenca, da po operativni brazgotini predstavljata tudi objektivno defekt lahke stopnje, skratka: niti po subjektivnih niti po objektivnih merilih teh dveh brazgotin ni mogoče opredeliti kot skaženosti, zaradi katere bi tožnik trpel po intenzivnosti in trajanju takšne duševne bolečine, ki bi ga opravičevale do odškodnine za to škodno postavko. V točki 3 tožbe je tožnik navedel svoje zahtevke. Med njimi je v zadnjih dveh alineah navedel, da zahteva za materialno škodo (stroški dražje prehrane in nege na domu med zdravljenjem ter voženj na ambulantne preglede) - po oceni 300.000,00 SIT, za izgubo na dohodku (vojaški rok bi redno odslužil dne 15.4.1993, zaradi poškodbe je zamudil pri zaposlitvi sedem mesecev ter enako obdobje delovne dobe, ki šteje v pokojninsko dobo) - zahteva 490.000,00 SIT. Pravilno ugotavlja prvo sodišče, da tožnik obsega škode, ki naj bi znašala 300.000,00 SIT, ni utemeljil. Ni jasno, kakšne zneske terja kot odškodnino za dražjo prehrano (za koliko časa, v kakšnem vsaj mesečnem znesku), kolikšen za nego na domu (po njegovi lastni izpovedbi na list.št. 14 kakšne posebne nege na domu ni imel), in koliko za vožnje na ambulantne preglede (kdaj, koliko, s kakšnim prevoznim sredstvom ...). Tudi če bi bilo mogoče v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku šteti tožnikovo izpovedbo kot njegovo navajanje dejstev, povedanega ni pojasnil, niti v tej smeri ob zaslišanju pooblaščenec tožnika ni postavil vprašanj. Zato je pravilen sklep prvega sodišča, da tožnik te škode (trditveno in dokazno breme je njegovo), ni dokazal. Tožnik sicer v pritožbi delno zatrjuje dejstva v zvezi s to škodno postavko, kar pa v pritožbenem postopku glede na določbo 337. člena ZPP ni več dovoljeno. Tožnikovo pritožbeno oceno o protispisnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnik nameraval študirati in se zato ne bi zaposlil, je potrebno zavrniti. Iz njegove izpovedbe na list.štev. 14 namreč jasno izhaja, da pred vojsko ni bil zaposlen, njegov namen je bil, da po končani srednji šoli čimprej konča vojsko in se vpiše na fakulteto. Neuspeli poskus rednega vpisa na fakulteto to tudi dodatno potrjuje. Da bi se tožnik zaposlil v času po redni odslužitvi vojaškega roka do vpisa na fakulteto, ni dokazov. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje na strani 8. sodbe, da tožnik materialno zaradi poškodbe ni prikrajšan. Iz trditvene podlage pritožbe in postavljenega zahtevka za plačilo 7 mesečne izgube na dohodku, ker ni bil zaposlen, ne izhaja, da bi tožnik zahteval odškodnino zato, ker bi zaradi kasnejše zaposlitve bistveno kasneje dosegel pogoje za upokojitev. Odločitev prvega sodišča, ki je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo gmotne škode, je tedaj pravilna. Prvo sodišče je utemeljeno razveljavilo sklep o tem, da tožnika oprosti plačila sodnih taks (1. odstavek 172. člena ZPP). Tožnikov osebni dohodek je tolikšen, da bo plačilo taks za sodbo (1% od vtoževane odškodnine) vsekakor zmogel, ne da bi bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživjla (prejema 79.000,00 SIT plače). Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje po določbi 353. in 2. tč. 365. člena ZPP. Odločitev o stroških pravdnih strank v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 165. člena ZPP).