Jedro

Določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT je bila spremenjena tako, da sedaj kot pogoj za podajo soglasja določa, da je naročnik dela ali delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od 6 mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja, če je zaposloval delavce, in nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. S takšno določbo se vlagatelju omogoča, da pogoj vseh poravnanih zapadlih davčnih obveznosti izpolni še v teku postopka. Glede na tako spremenjeno zakonsko določbo, ki se v obravnavanem, še nepravnomočno končanem postopku, ob upoštevanju predhodne ureditve uporabi kot za stranko ugodnejša, bi lahko po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke in priložene listine, iz katerih izhaja, da naj bi imel delodajalec tožeče stranke poravnane vse zapadle davčne obveznosti že v času izdaje soglasja Zavoda, lahko vodili do drugačne odločitve v zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola št. 214-68/2017/10 z dne 14. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,77 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju tožena stranka) odločila, da se zavrne prošnja tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je dne 30. 1. 2017 sprejela vlogo tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ter našteva dokazila, ki so bila priložena prošnji. V nadaljevanju povzema določbe 33., 37. in 37.a člena ZTuj-2, ki določajo, da če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja, o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.

3. Na podlagi zaprosila je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) toženi stranki posredoval akt št. 20170003009 z dne 22. 2. 2017, iz katerega je razvidno, da ne izdaja soglasja za podaljšanje enotnega dovoljenja za A.A., saj izdaja soglasja ni možna. V obrazložitvi je Zavod navedel razlog za zavrnitev, to je, da delodajalec tožeče stranke na dan vložitve vloge 30. 1. 2017 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti, kar izhaja iz vpogleda v podatke uradne evidence Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) in zato niso izpolnjeni vsi pogoji iz 27. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT). Kljub izjavi, v kateri tožeča stranka preko pooblaščenca navaja razloge za neporavnavo davčne obveznosti delodajalca in dokazilom, ki so bila predložena, je tožena stranka zaključila, da tožeči stranki ni bilo izdano soglasje in tako niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Prošnjo tožeče stranke je zato zavrnila in odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka njeno prošnjo zavrnila zato, ker tožeči stranki ni bilo izdano soglasje Zavoda, saj na dan vložitve vloge, to je 30. 1. 2017, ni imela poravnanih zapadlih davčnih obveznosti. Delodajalec tožeče stranke je zapadlo davčno obveznost poravnal takoj naslednji dan po vložitvi vloge. Do zamude je prišlo zaradi odsotnosti delodajalca, ki je odšel domov na Kosovo v času novoletnih praznikov. Delodajalec ima sicer redno poravnane vse davčne obveznosti, kar izhaja iz odgovora Finančnega urada RS Koper z dne 7. 2. 2017. Meni, da bi se morale določbe 17. in 18. člena ZZSDT razlagati širše. Glede na opravičljiv razlog za naknadno plačilo davčne obveznosti, se zamude ne bi smelo šteti kot razlog za domnevo, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Poleg podatkov o poravnanih obveznosti bi morala tožena stranka ob podaljšanju enotnega dovoljenja upoštevati nekaznovanost tožeče stranke, kar izhaja iz odgovora Okrajnega sodišča v Piranu z dne 1. 2. 2017. Glede na to, da je bila prošnja tožeče stranke zavrnjena zgolj zaradi enodnevne zamude pri plačilu davčnih obveznosti, bi moral upravni organ ugotavljati tudi siceršnje obnašanje tožeče stranke v preteklem obdobju ter dejstvo, da so bile pretekle obveznosti vedno poravnane v roku. Dejansko stanje je bilo zato v tem delu nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

6. Iz upravnega spisa izhaja, med strankami pa tudi ni sporno, da delodajalec tožeče stranke na dan vložitve vloge dne 30. 1. 2017 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti.

7. V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, med drugim, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (ta zakon je ZZSDT), poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, razen če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. V skladu s četrtim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se enotno dovoljenje po preteku veljavnosti lahko podaljša največ za dve leti, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za to in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, torej tudi že omenjeni pogoj podanega soglasja po ZZSDT. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in spisov zadeve, je Zavod toženo stranko obvestil, da ne izda soglasja za tožečo stranko, saj izdaja soglasja ni možna, ker delodajalec na dan vložitve vloge 30. 1. 2017 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti. Zavod se je skliceval na določbo 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT, ki kot pogoj za izdajo soglasja k enotnemu dovoljenju določa, da ima delodajalec na dan vložitve vloge poravnane zapadle davčne obveznosti. Glede na opisano zakonsko ureditev, je bilo v času izdaje soglasja relevantno stanje o neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti delodajalca prosilca na dan vložitve vloge (v konkretnem primeru torej na dan 30. 1. 2017).

8. Zakonodajalec pa je sprejel spremembe in dopolnitve ZTuj-2 in ZZSDT, in sicer ZTuj-2E in ZZSDT-A, ki sta bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/17 z dne 27. 10. 2017. V obeh je bilo določeno, da začneta veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa začneta 1. januarja 2018. Do začetka njune uporabe se uporabljajo določbe pred tem veljavnih ZTuj-2 oziroma ZZSDT (69. člen ZTuj-2E in 24. člen ZZSDT-A), po določbi 23. člena ZZSDT-A pa se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljuje in končajo po določbah ZZSDT, razen če so določbe zakona (ZZSDT-A) ugodnejše. 9. Sodišče ugotavlja, da je bila določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT-A spremenjena tako, da sedaj kot pogoj za podajo soglasja določa, da je naročnik dela ali delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od 6 mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja, če je zaposloval delavce, in nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. S takšno določbo se vlagatelju omogoča, da pogoj vseh poravnanih zapadlih davčnih obveznosti izpolni še v teku postopka. Glede na tako spremenjeno zakonsko določbo, ki se v obravnavanem, še nepravnomočno končanem postopku, ob upoštevanju predhodne ureditve uporabi kot za stranko ugodnejša, bi lahko po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke in priložene listine, iz katerih izhaja, da naj bi imel delodajalec tožeče stranke poravnane vse zapadle davčne obveznosti že v času izdaje soglasja Zavoda, lahko vodili do drugačne odločitve v zadevi.

10. Zaradi spremenjenih določb zakona (ZZSDT-A), ki jih je, kot je določil zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah, treba uporabiti tudi v obravnavanem postopku, ki še ni pravnomočno končan, za odločitev relevantno dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno. Sodišče torej nima podlage, da bi odločitev o zavrnitvi prošnje tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja lahko potrdilo kot pravilno in zakonito ter je zato na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), da ob upoštevanju stališč iz te sodbe izvede nov upravni postopek in nato izda odločbo v zadevi. Sodišče je ob upoštevanju določbe 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata, saj je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka

11. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba, je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v višini 285,00 EUR s pripadajočim DDV-jem (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).