Jedro

Akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je bil že predhodno odpravljen s pravnomočno sodbo, zaradi česar je sodišče na podlagi 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zahteva A.A. d.d. in B.B. d.d. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku po sodbi I U 1594/2010 z dne 20. 4. 2011 ponovno ugodila pritožbi prosilca C.C. zoper odločbo Ministrstva za finance št. 090-4/2010/5 z dne 12. 4. 2010, s katero je Ministrstvo za finance kot organ oziroma zavezanec v smislu 1. odstavka 1. člena ZDIJZ zavrnil njegovo zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, tako, da je odpravila prvostopno odločbo in organu oziroma zavezancu naložila, da prosilcu v roku 31 dni posreduje v obliki fotokopije ali poskenirane na njegov elektronski naslov 17 dvostranskih pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so jih sklenili Ministrstvo za finance in 17 bank, ki so naštete v nadaljevanju izreka izpodbijane odločbe. Tožena stranka je organu oziroma zavezancu hkrati še naložila, da mora te pogodbe posredovati skupaj z vsemi konfirmacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite z bankami v obdobju od 1. 2. 2009 do 31. 1. 2010. V preostalem delu je zahtevo prosilca zavrnila ter hkrati odločila, da v postopku reševanja njegove pritožbe posebni stroški niso nastali.

Zoper odločitev tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer 39. in 40. člena ZGD-1 v povezavi z 2. točko 1. odstavka in 2. odstavkom ter 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ, ter bistvene kršitve pravil postopka, saj meni, da dejstva glede domnevnega obstoja drugih razlogov, ki dovoljujejo posredovanje podatkov prosilcu o porabi javnih sredstev in javnem interesu, ki so pravno pomembna za zaključke tožene stranke, na prvi stopnji niso bila ugotovljena, tožena stranka pa na njih utemeljuje obrazložitev svoje odločitve, s čimer je tožena stranka onemogočila tožeči stranki učinkovito pravno varstvo. Uveljavlja še, da izpodbijana odločba vsebuje tudi neobrazložen sklep tožene stranke, po katerem podatkov, ki so predmet zahteve, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost tožeče stranke in stranskih udeležencev, brez da bi tožena stranka navedla podlago za tak zaključek, zaradi česar je obrazložitev v bistvenem delu neobstoječa oziroma celo v nasprotju s predhodnimi navedbami tožene stranke, iz česar ni jasno, zakaj je tožena stranka spregledala omenjeni Pravilnik tožeče stranke o varovanju poslovne skrivnosti, zaščiti in varstvu podatkov, dokumentov in opreme za delo s podatki. Tožeča stranka izpostavlja, da je v postopku natančno pojasnila, zakaj bi razkritje podatkov poslabšalo njen konkurenčni položaj, zato je njen interes, da podatki o konkretnih poslih ostanejo nerazkriti, bistveno močnejši od neizkazanega javnega interesa, ki v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni z ničemer konkretno izkazan. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva povračilo upravnih in sodnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja na stališču, da gre v konkretnem primeru za informacije, ki pomenijo porabo javnih sredstev, zaradi česar je obstoj morebitne izjeme poslovne skrivnosti presežen. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je v postopek, poleg tožeče stranke, pritegnilo tudi prosilca C.C. ter vse v izreku izpodbijane odločbe naštete banke kot stranke z interesom.

C.C. v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da je vsak tovrstni podatek javen, kadar gre za pogodbe med porabniki javnih sredstev in drugimi pravnimi osebami.

Stranka z interesom Č.Č. d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti strinja z navedbami tožeče stranke v tožbi ter prereka navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih v nadaljevanju podrobneje obrazlaga v zvezi z uporabo določil 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi z 39. in 40. členom ZGD ter Pravilnikom o arhiviranju poslovne dokumentacije Slovenske izvozne družbe d.d. z dne 5. 6. 2006 in 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ. Pri tem izpostavlja, da se poraba javnih sredstev izvršuje zgolj na podlagi sprejetega proračuna oziroma finančnega načrta, medtem ko nalaganje denarnih sredstev oziroma depoziti in plačane obresti za najete likvidnostne kredite niso zajeti ne v proračunu in ne v finančnem načrtu, temveč so izkazani le v ločenih poslovnih knjigah. Denarna sredstva, ki so v upravljanju sistema enotnega zakladniškega računa države so sredstva, ki so do njihove porabe po sprejetem proračunu oziroma finančnem načrtu prosta sredstva in pri deponiranju le-teh ne gre za njihovo porabo, temveč, kot izhaja iz 68. člena Zakona o javnih financah (ZJF) za njihovo upravljanje z namenom plemenitenja. Podatki o rezultatih upravljanja pa so javno dostopni na strani AJPES. Nadalje kot neutemeljene označuje navedbe tožene stranke, da so v danem primeru z vidika potrebe po transparentnosti ravnanja z državnim premoženjem izražene okoliščine, ki so v prid interesu javnosti, saj tožena stranka razen pavšalnih trditev ne poda nobenih argumentov, ki bi utemeljevali, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa oziroma interesa drugih oseb za omejitev. Transparentnost upravljanja z denarnimi sredstvi EZR je ustrezno zagotovljena in s tega vidika ni pravne osnove za razkritje spornih informacij.

Stranka z interesom B.B. d.d. v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2011 navaja, da vsaka družba, torej tudi banka, sama opredeli svoje lastne podatke za poslovno skrivnost z internimi akti, tako kot jo je tudi B.B. d.d. v svojem Pravilniku o varovanju poslovne skrivnosti, in sicer je kot poslovno skrivnost opredelila vse informacije, razen javnih, določila pa je več stopenj zaupnosti informacij, in sicer tajno, zaupno, interno ter javno. V konkretnem primeru zahtevani podatki se po njenem Pravilniku uvrščajo v stopnjo zaupnosti „zaupno“, tako da gre pri zahtevanih podatkov za poslovno skrivnost, kot jo opredeljuje 39. člen ZGD-1. Te podatke pa morajo, upoštevajoč 2. odstavek 40. člena ZGD-1 varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost. V celoti soglaša s tožbenimi navedbami tožeče stranke in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, pritožbo prosilca C.C. zoper sporno prvostopno odločbo Ministrstva za finance pa zavrne. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom A.A. d.d. v odgovoru na tožbo v celoti soglaša z navedbami tožeče stranke iz razlogov, ki jih v nadaljevanju obrazlaga ter sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zavrne pritožbo prosilca zoper navedeno prvostopno odločbo Ministrstva za finance. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki 1: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil (v nadaljevanju: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vendar pa mora sodišče že v predhodnem preizkusu tožbe iz razlogov, ki jih je zakonodajalec taksativno določil z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, na katere v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo zavreči s sklepom, če ugotovi, da ni izpolnjen katerikoli izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za meritorno obravnavo tožbe v upravnem sporu. Tako je zakonodajalec med drugim z določilom 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 določil, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila o isti zadevi, ki se obravnava v konkretnem upravnem sporu, že izdana pravnomočna odločba. Prav to pa je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče po vpogledu v sodni spis opr. št. I U 1488/2011, in sicer da je pred Upravnim sodiščem tekel upravni spor, ki ga je sprožila tožeča stranka Ministrstvo za finance RS, zastopano po državni pravobranilki D.D., zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Informacijski pooblaščenec, zaradi dostopa do informacij javnega značaja, v katerem je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe tožene stranke št. 090-91/2010/69 z dne 21. 7. 2011. Iz navedenega izhaja, da gre v obravnavanem primeru torej za isto odločbo kot se v tem upravnem sporu izpodbija s tožbo E.E. d.d. Sodišče je že na seji 18. aprila 2012 s sodbo I U 1488/2011 z dne 18. 4. 2011 uvodoma navedeno sporno odločbo Informacijskega pooblaščenca torej že predhodno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. To pomeni, da je bil akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, že predhodno odpravljen z navedeno pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, zaradi česar v konkretnem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj je bila o isti sporni zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj je bil upravni akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu že predhodno odpravljen s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča št. I U 1488/2011 z dne 18. 4. 2011. K točki 2: Druga točka izreka tega sklepa temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K točki 3: Sodišče ni ugodilo zahtevi stranke z interesom A.A. d.d. in B.B. za povrnitev stroškov postopka, ker 3. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da se v primeru, če se tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi znesek povračila stroškov, ni pa v tem primeru predvideno, da bi lahko dobili stroške povrnjene tudi ostali udeleženci postopka.