Jedro

Upravnik večstanovanjske stavbe ima po SZ položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka – torej v lastnem imenu – izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero etažni lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

V zvezi z avtonomnim pravom kot dejansko podlago, ne velja načelo »iura novit curia«, da bi si ga bilo sodišče dolžno preskrbeti po uradni dolžnosti, ampak sta ji ga dolžni podati pravdni stranki v okviru svojih navedb, da bi ga sodišče vzelo v obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo še v preostalem delu razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL Y z dne 5. 7. 2011 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter razsodi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.481,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila oziroma subsidiarno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani gospodarski spor je spor majhne vrednosti, zato se sme s pritožbo sodba sodišča prve stopnje izpodbijati le iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da storitve, katerih plačilo po računu št. 11-360-000027 v predmetnem gospodarskem sporu vtožuje tožnica, niso bile opravljene s strani upravnika oziroma tožeče stranke, da tožeča stranka zneska, ki ga vtožuje ni plačala tretjim, ki so opravili storitve ter da po pogodbi o upravljanju z etažnimi lastniki nima posebnega pooblastila za uveljavljanje njihovih materialno pravnih upravičenj.

6. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 2001 sprejelo pravno mnenje, v katerem je zavzelo stališče, da ima upravnik večstanovanjske stavbe po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 69/2003 do 40/2012, v nadaljevanju SZ) položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka – torej v lastnem imenu – izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo pa lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero etažni lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja (53. člen SZ), ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.(1)

8. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je v iskanju rešitve obravnavanega gospodarskega spora kot pravno relevantno dejstvo presojalo vprašanje, iz katerih sredstev so bila opravljena plačila za sanacijo toplotne postaje na objektu L., ki jih po računu št. 11-360-000027 v danem primeru vtožuje tožeča stranka in pri tem uporabilo tudi pravilno materialno pravno podlago, ki jo povzema prejšnji odstavek obrazložitve te sodbe. Obrazložilo je, da tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa izkazala, da je stroške, ki se nanašajo na sporno storitev sanacije toplotne postaje, poravnala iz svojih sredstev, niti ni trdila, da so ostali etažni lastniki materialnopravno upravičenje terjati navedene stroške od tožene stranke prenesli nanjo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano v sporu majhne vrednosti, gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije (ki je vprašanje materialnega prava - torej, ali je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice v zvezi z vtoževano terjatvijo), v posledici česar je bilo potrebno njen (nesklepčen) tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Neutemeljen oziroma pravno nerelevanten je zato tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v svojih vlogah zatrjevala, da je bila sanacija toplotne postaje potrebna, naročena in izvedena, s čimer je strošek, kot ga vtožuje pritožnica, nedvomno nastal, ter da je iz opisanega razloga jasno razvidno, da je predmet obravnavanega gospodarskega spora zgolj vprašanje, ali je bila sanacija nujno potrebna in ali je v zvezi z njo obstajalo soglasje tožene stranke. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da četudi bi tožnica omenjena dejstva (ki jih je sicer zatrjevala) dokazala, to na odločitev sodišča prve stopnje ne bi imelo vpliva. Tožeča stranka z zatrjevanjem nujnosti izvedbe sanacijskih del ne more utemeljiti sporne terjatve, če iz trditvene podlage obravnavanega spora ne izhaja, da je strošek, ki je zaradi tega nastal, poravnala oziroma, da so (ostali) etažni lastniki materialno pravno upravičenje terjati te stroške od tožene stranke prenesli nanjo. Glede slednjega (avtonomnega materialnega prava) pa pritožbo sodišče pripominja še, da v zvezi z avtonomnim pravom kot dejansko podlago, ne velja načelo »iura novit curia«, da bi si ga bilo sodišče dolžno preskrbeti po uradni dolžnosti, ampak sta ji ga dolžni podati pravdni stranki v okviru svojih navedb, da bi ga sodišče vzelo v obravnavo.(2)

10. Pritožnica pa ne more uspeti niti z očitkom, da tožena stranka v nobeni svoji vlogi ni ugovarjala, da plačilo ni bilo izvedeno s strani tožeče stranke. Ker tožnica ni zatrjevala, da je stroške sanacije poravnala, to med pravdnima strankama niti ni moglo biti sporno. Zatrjevanje pritožnice, da je tožena stranka priznavala izvedbo sanacije, pa odločitve sodišča prve stopnje ne spreminja. Enak učinek ima tudi sklicevanje pritožnice na določila 71. člena SZ-1 in pojasnjevanje, da je upravnik večstanovanjske stavbe zaradi specifičnosti ureditve poslov tudi operativni zavezanec za terjatve iz teh poslov.

11. Tudi z zatrjevanjem, da bi ob skrbnem tehtanju in dolžnostjo sodišča prve stopnje, da uporabi institut materialnega procesnega vodstva, slednje moralo ugotoviti, da če že gre v obravnavani zadevi za nesklepčnost tožbenega zahtevka, je nesklepčnost takšna, da jo je mogoče odpraviti, pritožnica ponovno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Če namreč sodnik ni ravnal kot aktivni spodbujevalec procesnih aktivnosti pravdnih strank v skladu z 285. in 286. a členom ZPP (prekluzija na poziv) oziroma je bila njegova aktivnost nezadostna, gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP (3), sodbe ta pa v sporih majhne vrednosti iz navedenega razloga ni dovoljeno izpodbijati (458. člen ZPP). Enako tudi ne iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga pritožnica uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje vpogledalo le v malo število dokazov.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Stališča in pravna mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča RS 18. 12. 2001, št. II/2001

(2) VSL sodba I Cpg 871/2012

(3) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, avtor: mag. Nina Betetto, str.:595