Jedro

Tudi pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ glede soglasja družbenikov (kar pomeni strinjanje s poslom) ni pomembno, v kakšni obliki je bilo soglasje podano, moralo pa je biti jasno, dano vnaprej, in ne sme biti protipravno.

Izrek

Sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 1.3.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 17.2.2006 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 1.3.2004 je bil Š.J. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, za katero mu je bila izrečena omiljena kazen devet mesecev zapora. Dolžan je tudi poravnati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, povprečnino 200.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo "razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe", ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena (2. odstavek 423. člena ZKP).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zato je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

S prvostopenjsko sodbo (ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo), je bil Š.J. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Ugotovljeno je bilo, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil svoj položaj direktorja gospodarske družbe J.O. d.o.o., tako da je v času od 21.8.1995 do 21.5.1999 v osmih primerih prodal oziroma prenesel na druge (fizične in pravne osebe) različna osebna in tovorna vozila ter prikolice, last omenjene družbe, izkupička pa ni nakazal na njen žiro račun. Tako je ravnal z namenom, ker je hotel sebi in drugim pridobiti veliko premoženjsko korist (skupaj preko 7.000.000 SIT) in jo je tudi pridobil, vse na škodo omenjene gospodarske družbe. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je omenjeno družbo ustanovil obsojenec skupaj z ženo in njuno avstrijsko družbo J., s sedežem v S.M. (soustanovitelj A.K. je iz družbe izstopil že 24.6.1994), da je imel obsojenec (v obeh družbah) funkcijo direktorja in da jo je vodil in upravljal s privolitvijo žene (družbenice), ki je dala soglasje tudi k odprodaji navedenih osnovnih sredstev.

Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo razveljavilo, ker nižji sodišči (čeprav bi glede na ugotovljeno lastniško strukturo družbe to morali storiti) nista presojali morebitnih pravnih učinkov privolitve obsojenčeve žene na obstoj kaznivega dejanja. Obramba je na ta vidik zadeve med postopkom opozarjala in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik (med ostalim) znova izpostavlja, da sta obsojenec in njegova žena bila edina lastnika gospodarske družbe, da je obsojenec vse delal s soglasjem žene in da tako nihče ni mogel pridobiti premoženjske koristi oziroma utrpeti premoženjske škode, zato po mnenju zagovornika kaznivo dejanje po 244. členu KZ ni bilo storjeno.

Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja (člen 244. KZ) je v storilčevi zlorabi položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti, motivirani z namenom pridobitve (sebi ali drugemu) premoženjske korist ali povzročitve premoženjske škode (1. odstavek). Če sta premoženjska korist ali škoda nastali in ju je storilec hotel uresničiti, je podana hujša oblika tega kaznivega dejanja (2. odstavek). Kaznivo dejanje je mogoče storiti na tri alternativno predpisane načine: z izrabo položaja (ta se očita obsojencu), prestopitvijo meje pravic ali z opustitvijo dolžnega ravnanja. Storilec kaznivega dejanja ne more biti kdorkoli, temveč samo oseba, ki ji je pri ukvarjanju z gospodarsko dejavnostjo (glede na njem položaj in pravice pri vodenju oziroma upravljanju gospodarskega subjekta) zaupano razpolaganje in skrb za tuje premoženje. Velika premoženjska korist oziroma premoženjska škoda kot prepovedani posledici kaznivega dejanja po 2. odstavku 244. člena KZ sta praviloma soodvisni (čeprav to ni nujno); običajno pa nastanek premoženjske koristi hkrati pomeni tudi premoženjsko škodo za tistega, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti. Premoženjsko škodo je razumeti kot vsako zmanjšanje premoženja, nastati mora na premoženju, ki je storilcu zaupano, vedno pa mora izvirati iz posameznega storilčevega ravnanja oziroma mora biti vzročno povezana z njegovo zlorabo položaja ali pravic. Na splošno je za razumevanje obravnavanega kaznivega dejanja, ki je premoženjski delikt, umeščen v poglavja kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ključno, da storilec v lastnem interesu zlorabi svoja pooblastila v zvezi s tujim premoženjem, ki mu je zaupano ali da ravna v nasprotju s premoženjskimi interesi drugega.

Izraba položaja (ki se očita obsojencu), je vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, do katerega je storilec na podlagi njenih notranjih pooblastil (pogodba, statut, navodila članov družbe itd.) sicer upravičen, vendar pa pri tem namesto interesov gospodarske družbe zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb; v tem se tudi kaže nezvestoba do družbe oziroma njenih lastnikov. Položaj v navedenem smislu pa ne izrablja samo tisti, ki prekorači svoja pooblastila, pač pa tudi tisti, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Že po naravi stvari je posledica tovrstnih zlorab položaja (in drugih načinov izvršitve kaznivega dejanja) nastanek oziroma možnost nastanka premoženjske škode za gospodarsko družbo oziroma njene družbenike, delničarje, zaposlene, upnike itd. Eden od razlogov, ki lahko vpliva na obstoj kaznivega dejanja, je privolitev članov družbe k pravnemu poslu. S tem v zvezi so bile v nemški teoriji in sodni praksi v zvezi s kaznivim dejanjem "zlorabe zaupanja" (Untreue, § 266 StGB, Kazenski zakonik), ki po vsebini ustreza obravnavanemu kaznivega dejanju po 244. členu KZ izoblikovane štiri različne teorije. Po prevladujočem mnenju se je ustalila t.i. "omejena teorija družbenikov" (eingeschrenkte Gesellschafterthteorie), ki ubira srednjo pot med ostalimi teorijami in ki bi jo morala po mnenju nekaterih teoretikov upoštevati tudi slovenska sodna praksa. Problem se pojavlja predvsem v zvezi z družbami z omejeno odgovornostjo, ki je prevladujoča pravna oblika organiziranosti, enako kot pri nas.

Glede soglasja družbenikov (kar pomeni strinjanje s poslom) je enotno stališče, da ni pomembno, v kakšni obliki je podano, mora pa biti jasno, dano vnaprej in ne sme biti protipravno. Odgovore na vprašanje protipravnosti soglasja k poslu dajejo že omenjene teorije. Bistvo "omejene teorije družbenikov", ki izhaja iz pravice članov družbe, da razpolagajo s svojim premoženjem, je v tem, da soglasje šteje za protipravno, če pravni posel nasprotuje zakonskim določbam o družbah, zlasti, če je izplačan temeljni kapital družbe, katerega namen je varovanje upnikov ali če je na kakšen drug način ogrožen obstoj gospodarske družbe. Takšno stališče izhaja iz ugotovitve, da ima družba svoje lastno premoženje, s katerim smejo družbeniki, (ki sicer prosto odločajo o njeni ustanovitvi, obstoju ali prenehanju) razpolagati le v okviru zakonskih predpisov (npr.: pri nas se po prvem odstavku 495. člena ZGD premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala, družbenikom ne sme izplačati). Nobenega dvoma pa ni, da je privolitev družbenikov k pravnemu poslu irelevantna, če jo je dal samo eden ali le nekaj njih, ne pa vsi. O škodi na tujem premoženju tudi ni mogoče govoriti, če je edini družbenik hkrati direktor oziroma poslovodja družbe. (Več o tem: 1. Schünemann v: StGB, Leipziger Kommentar, 11.Aufl., stanje: 1.5.1998 § 266 oš. 125 pod c bb; 2. Peter Novoselec (vodja raziskave) v: Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije; 3. Liljana Selinšek v: Gospodarsko kazensko pravo, str. 366 - 372).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (s čimer se je pritožbeno sodišče v celoti strinjalo), da je obsojenec na že opisan način pri upravljanju gospodarske dejavnosti izrabil svoj položaj direktorja gospodarske družbe J.O. d.o.o., (katere ustanovitelj ni bil sam), saj izkupiček od prodanih in prenešenih osnovnih sredstev, ki niso bila njegova last (ker ni nastopal kot samostojni podjetnik), ni nakazal na žiro račun gospodarske družbe, temveč jih je osebno prenesel v svojo družbo v Avstriji. S takšnim ravnanjem pa je sebi in drugim pridobil premoženjsko korist, ki presega 7.000.000 SIT in za enak znesek oškodoval družbo, "ki ji je odtegnil denarna sredstva, ki so ji nedvomno pripadala".

Sodišči prve in druge stopnje pa sta povsem obšli (glede na predstavljena izhodišča nedvomno pomembna) opozorila obrambe in nista ocenjevali dejstev, da je obsojenec osnovna sredstva odsvojil z vednostjo in soglasjem žene, s katero sta bila edina ustanovitelja - družbenika obeh družb (slovenske in avstrijske). Prav tako se tudi nista ukvarjali z vprašanjem relevantnosti danega soglasja v tem smislu, ali je bilo dano k pravnemu poslu vnaprej in ali ni bilo morda protipravno. Vse to pa so vprašanja, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti očitka, ali je obsojenec res izrabil svoj položaj v smislu razpolaganja s tujim premoženjem, kar je, kot je že bilo omenjeno, bistvo tega kaznivega dejanja. V tem smislu sta tudi v izreku in razlogih sodbe premoženjska korist oziroma premoženjska škoda zgolj zatrjevani in temeljita na napačni predpostavki, da izkupiček od prodaje osnovnih sredstev ni bil (tudi) obsojenčeva last, ne upoštevata pa tudi, da je s pravnimi posli obsojenčeva žena soglašala. Da bi na opisan način obsojenec ravnal tudi mimo zakonskih predpisov o razpolaganju s premoženjem družbe, pa v opisu kaznivega dejanja niti ni zatrjevano. Dejstva, da sredstva niso bila nakazana na žiro račun družbe ter način vodenja poslovnih knjig, kot se v vseh primerih zatrjuje v opisu kaznivega dejanja, sama po sebi, ob upoštevanju doslej navedenega, v ničemer ne potrjujejo očitka izrabe položaja. Navedene okoliščine bi bile sicer lahko predmet kakšnega drugega kaznivega dejanja (na primer ponareditve ali uničenja poslovne listine po členu 240 KZ ali kakšnega drugega) vendar pa v tem primeru niso pod obtožbo.

Če bi sodišče prve stopnje (in za njim sodišče druge stopnje) obsojenčev zagovor in izvedene dokaze pretehtali tudi ob upoštevanju navedenih izhodišč, bi utegnili priti do drugačnih dejanskih (in pravnih) sklepov glede obstoja zakonskega znaka kaznivega dejanja izrabe položaja. Ker je pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbah zoper kateri je zahteva vložena, je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.