Jedro

Tukajšnje sodišče je v zadevi že odločalo in je s sodbo opr. št. I U 493/2010 z dne 12. 5. 2011 tožbo zavrnilo. Pri tem je sicer menilo, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, vendar iz razlogov, ki jih tožnika ne moreta uveljavljati v okviru svoje pravne koristi, ker gre za izpolnjevanje pogojev za gradnjo, ki so predpisani – in se zato tudi preverjajo – izključno v okviru zaščite javne koristi. Ureditev vprašanj o umestitvi gradnje v prostor, njenem arhitektonskem oblikovanju, komunalni oskrbi in skladnosti s pogoji prostorskega akta namreč po tem stališču ni vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju te gradnje, temveč zgolj na interes širše javnosti. Ustavno sodišče RS je to sodbo z odločbo št. Up-740/12-21 z dne 2. 7. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik, št. 3515-293/2004-119 z dne 17. 9. 2009 razveljavi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo investitorjema A. in B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za štiri obstoječe stanovanjske objekte, locirane na ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, skupaj s postavitvijo transformatorske postaje, na tam naštetih zemljiščih in pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi med drugim navaja, da se objekti nahajajo na območju urejanja VS1/4 Galjevica, v morfološki enoti 2A/16, ki je v skladu z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko enoto V1 Rudnik (v nadaljevanju PUP) namenjeno gradnji enodružinskih prostostoječih stanovanjskih stavb.

2. V tej morfološki enoti je izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov, ki morajo biti po velikosti in obliki skladni s predpisano gradbeno strukturo v tej enoti ter s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja pod nadaljnjim pogojem, da je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobnotehnične pogoje in podobno. Prvostopenjski upravni organ meni, da morfološki vzorec naselja obsega mnogo večstanovanjskih hiš, večjih poslovnih objektov in tudi skupino objektov, podobnih tistim, ki so predmet postopka. Svetlobnotehnični pogoji ustrezajo strokovni oceni z dne 11. 3. 2005, dostopna pot – ... pa je sicer v zasebni lasti, vendar je kategorizirana pot in zato dostopna vsem.

3. Nameravana gradnja je zato v skladu s PUP, pri čemer ne velja splošna določba PUP glede odstotka pozidanosti parcele. Po izrecni določbi PUP namreč splošna merila in pogoji veljajo za vsa območja urejanja, razen če ni s posebnimi merili določeno drugače. V konkretnem območju urejanja so za izjemoma dopustno gradnjo večstanovanjskih objektov določeni prej navedeni posebni pogoji. Ti pogoji so izpolnjeni, zato ni treba upoštevati splošnih meril in pogojev, med drugim tudi glede pozidanosti. Tožeči stranki sta sicer v postopku predložili strokovno mnenje o tem, da je njuna stanovanjska hiša večji del jesenskega, zimskega in pomladnega časa v senci, vendar v tem mnenju ni konkretnih podatkov, ki bi omogočali sklepanje, da je osenčenje nedopustno. Iz vseh navedenih razlogov prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je obravnavana gradnja v skladu z določbami PUP.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da se strinja z obrazložitvijo prvostopenjske odločbe, poleg tega pa dodaja še, da so dovoljeni odmiki obravnavane gradnje od sosednih objektov navedeni v izreku izpodbijane odločbe in so skladni z določbami PUP. Če je obravnavana gradnja dejansko zgrajena tako, da so ti odmiki manjši od dovoljenih, je neskladna z izpodbijano odločbo in je to lahko stvar inšpekcijskega postopka, ne pa postopka za preverjanje zakonitosti izpodbijane odločbe. Drugostopenjski organ pojasnjuje še, da je bilo število zagotovljenih parkirnih mest ustrezno številu stanovanj v obravnavanih gradnjah po predpisih, ki so veljali v času vložitve zahteve za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja in jih je bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti na podlagi prehodnih določb nove ureditve, ki velja zdaj.

5. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da PUP na predmetnem območju ne dovoljuje gradenj objektov, kot so obravnavani. Gradnja večstanovanjskih hiš je namreč dovoljena le pod pogojem, da se po obliki in velikosti skladajo z okoljem. V soseski ni nobenega legalno zgrajenega objekta, ki bi bil po velikosti, obliki in namembnosti primerljiv z obravnavanimi, prvostopenjski organ pa se sklicuje na gradbeno dovoljenje, izdano za podoben objekt v isti morfološki enoti, zoper katerega so bila prav tako vložena pravna sredstva. Pri izdaji gradbenega dovoljenja za ta objekt pa se je prvostopenjski organ skliceval na (nepravnomočno) gradbeno dovoljenje, izdano v obravnavani zadevi, kar pomeni, da je ta organ očitno dovolj časa kršil določbe PUP, da je okolje preoblikoval do mere, da lahko zdaj oceni, da bloki v naselju enodružinskih hiš niso več tujki.

6. Napačna je tudi ugotovitev, da je stopnja pozidanosti manjša od 40%, saj je prvostopenjski organ v izračunu kot nezazidani del upošteval tudi prek parcele speljano kategorizirano javno cesto. Taka cesta ne more biti del gradbene parcele, saj ne more služiti kot zemljišče, namenjeno za uporabo na njej zgrajenega objekta. Objekt je tudi sicer projektiran in zgrajen tako, da njegovo prvo nadstropje deloma sega nad to cesto, pri tem, da je za cesto predpisan odmik 5,5 metra od skrajne točke objekta. Dejansko je pozidana vsa parcela, na njej sta zgolj parkirišče in objekt, zelene površine pa ne obstajajo, saj je projektant kot zelene površine definiral tlakovana parkirna mesta. Že od leta 1991 naprej se prometna soglasja izdajajo le v primeru, ko so upoštevana priporočila FAGG, oddelka za promet, po katerih mora biti zagotovljenega najmanj 1,5 parkirnega mesta na stanovanje, česar obravnavni objekt ne izpolnjuje. Ta objekt ima tudi velik vpliv na kvaliteto bivanja, saj tožnika tudi takrat, ko zunaj sije sonce, v svoji hiši ne moreta brati brez dodatne osvetlitve. Stališče prvostopenjskega organa, da naj bi bil vpliv objekta ustrezen, je torej napačno, zato tožnika sodišču predlagata, naj pregleda študijo osončenja, ki se nahaja v upravnem spisu. Poleg tega tožnika opozarjata še, da je objekt zgrajen povsem „zunaj gradbenih gabaritov“, saj so odmiki manjši od dovoljenih in nekatere pritekline segajo na 1-1,5 metra od meje parcele.

7. Iz vseh navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

9. A. in B. sta kot prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navedla, da tožnika s tožbenimi navedbami ne varujeta svojega pravnega interesa, oziroma le načelno zatrjujeta kršitve svojih pravic. Navedbe, da imajo obravnavani objekti vpliv na kvaliteto bivanja v njunem objektu, so zgolj pavšalne, poleg tega pa civilnopravne in ne javnopravne narave. PUP tudi sicer ne določa obveznih odmikov novogradenj od meja sosednjih parcel oziroma sosednjih objektov. Prizadeti stranki menita še, da sta v postopku predložili ustrezne strokovne analize, iz katerih izhaja, da je osenčenje, ki ga povzročajo obravnavani objekti, v dopustnih okvirih.

10. Tožba je utemeljena.

11. Tukajšnje sodišče je v zadevi že odločalo in je s sodbo opr. št. I U 493/2010 z dne 12. 5. 2011 tožbo zavrnilo. Pri tem je sicer menilo, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, vendar iz razlogov, ki jih tožnika ne moreta uveljavljati v okviru svoje pravne koristi, ker gre za izpolnjevanje pogojev za gradnjo, ki so predpisani – in se zato tudi preverjajo – izključno v okviru zaščite javne koristi. Ureditev vprašanj o umestitvi gradnje v prostor, njenem arhitektonskem oblikovanju, komunalni oskrbi in skladnosti s pogoji prostorskega akta namreč po tem stališču ni vezana na lastništvo nepremičnin v vplivnem območju te gradnje, temveč zgolj na interes širše javnosti. Ustavno sodišče RS je to sodbo z odločbo št. Up-740/12-21 z dne 2. 7. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo odločanje.

12. Ustavno sodišče RS je v navedeni odločbi zavzelo stališče, da so bili na območju, na katerem tožnika uživata rabo lastninske pravice na stanovanjskem objektu, s 45.b členom PUP določeni prostorski izvedbeni pogoji, ki so na eni strani določali možnost gradnje večstanovanjskega objekta, na drugi strani pa so zagotavljali lastnikom nepremičnin na tem območju, da je gradnja takega objekta dopustna le ob izpolnitvi nekaterih pogojev. Namen določitve prostorskih izvedbenih pogojev za večstanovanjski objekt je bil v tem, da se zaradi izjemnega posega v prostor ne poslabšajo bivalne razmere v že obstoječih stanovanjskih hišah. S tem so bila vzpostavljena tudi določena pravna pričakovanja, da se tako določen način uživanja lastninske pravice ne bo spremenil brez ustrezne spremembe prostorskega akta. Zato ni mogoče trditi, da navedeni pogoji poleg javnega interesa ne varujejo tudi pravnih interesov oseb, katerih uživanje lastninske pravice bi bilo lahko neutemeljeno prizadeto z gradnjo, ki je določena kot izjema in bi posegla v določeno zaključeno prostorsko in bivanjsko celoto. Navedeni pogoji so namreč podlaga za odločanje upravnega organa, ki je namenjena tudi varstvu zasebnih interesov, odločitev o graditvi takega objekta pa se nanaša na določen krog oseb, ki se v svojih interesih od drugih razlikujejo. To pomeni, da se tožbene navedbe tožnikov, ki se nanašajo na izpolnjevanje prostorskih izvedbenih pogojev, nanašajo na varstvo njunega neposrednega osebnega interesa, saj trdita, da gradbena parcela, ki meji na njuno nepremičnino, ni dovolj velika za tako vrsto gradnje, ker je v celoti pozidana, da ni zelenih površin, da ni dovolj parkirnih mest za 75 stanovanj, da po sporni parceli poteka javni promet. To so okoliščine, ki imajo lahko neposreden vpliv na izvrševanje lastninske pravice na njuni nepremičnini. Tudi glede na vsebino prostorskih izvedbenih pogojev ne gre le za izpolnitev nekih splošnih pogojev v javnem interesu, temveč za izpolnitev konkretnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi omogočali to vrsto gradnje. To pomeni, da so namenjeni zagotovitvi kakovostnih bivalnih razmer, sožitja v neposredni soseski in spoštovanja načina uživanja lastninske pravice tudi lastnikom stanovanjskih objektov na območju načrtovane gradnje. Stališče tukajšnjega sodišča, da tožnika nimata pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje teh pogojev, ker naj bi bili namenjeni samo varovanju javne koristi, je zato neskladno z Ustavo RS.

13. Kot je tukajšnje sodišče zapisalo že v sodbi I U 493/2010 se strinja s tožnikoma, da besedilo PUP toženki ne daje podlage za interpretacijo tega predpisa, na kakršno je oprla svojo odločitev o skladnosti obravnavane gradnje s PUP, in o tem, katere predpise oziroma njihove določbe je treba uporabiti glede lokacijskih pogojev, kot so odstotek pozidanosti in zelenih površin.

14. PUP pogoje za gradnjo objektov v območju urejanja VS1/4 Galjevica določa v 45.b členu. Ta člen v delu, ki se nanaša tudi na morfološko enoto 2A/16, v povezavi s tabelo v 8. členu dovoljuje gradnjo enodružinskih hiš, in sicer kot prostostoječih objektov ali strnjeno gradnjo (vrstne oziroma atrijske hiše). Gradnjo večstanovanjskih objektov dovoljuje izjemoma, in sicer pod pogoji, da so ti objekti po velikosti in obliki skladni s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti, da so skladni s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: število parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobnotehnične pogoje in podobno.

15. Predpisana gradbena struktura v morfološki enoti so torej prostostoječe, vrstne ali atrijske, v vsakem primeru pa enodružinske hiše. Prvega od naštetih pogojev za gradnjo večstanovanjskih objektov je torej treba razumeti tako, da morajo biti ti objekti po velikosti in obliki podobni enodružinskim hišam. Ne prvostopenjski, ne drugostopenjski upravni organ ocene izpolnjevanja tega pogoja sploh nista opravila, oziroma to ne izhaja iz obrazložitev njunih odločb. 16. Izhodišče za oceno izpolnjevanja drugega pogoja, to je skladnosti s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja, mora po presoji sodišča temeljiti na opredelitvi področja, ki ga organ šteje za naselje, saj je le na tej podlagi mogoče smiselno ugotoviti prevladujoč morfološki vzorec v tem naselju. Tega toženka ni storila, zgolj naštevanje „velikega števila večstanovanjskih stavb“ v istem območju urejanja in ene same primerljive gradnje v isti morfološki enoti pa zato ne predstavlja ustrezne obrazložitve izpolnjevanja tega pogoja. Sodišče se strinja tudi s stališčem tožnikov, da je v tem pogledu zgrešeno sklicevanje na sicer že obstoječe objekte, ki pa so bili zgrajeni na podlagi še ne pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj zaradi tega še ni dokončno ugotovljeno, ali je bila njihova umestitev v prostor („naselje“) zakonita.

17. Tretjega od naštetih pogojev po mnenju sodišča nikakor ni mogoče šteti za izjemo od splošnih lokacijskih pogojev za PUP, kot je to storila toženka. Že zgolj jezikovna razlaga navedene določbe namreč očitno pripelje do ugotovitve, da gre izključno za pogoj v zvezi z velikostjo parcele, ki mora biti na voljo za gradnjo večstanovanjskega objekta, ne pa za posebna merila, ki bi izključevala splošna merila in pogoje (5. člen PUP). Za kaj takega bi morali biti merila in pogoji opredeljeni vsebinsko, ne pa, kot v obravnavanem besedilu, le primeroma našteti z dodano pripombo, da mora biti zagotovljena njihova izpolnitev. Kaj pomeni ta izpolnitev, torej v celoti ostaja v domeni splošnih meril in pogojev PUP ter drugih predpisov. To besedilo torej toženki ne daje podlage za to, da ne bi vsebinsko preizkusila izpolnjevanja lokacijskih pogojev, med drugim tudi odstotka pozidanosti in upoštevanja varovalnih pasov, predpisanih v 10. členu PUP.

18. Glede na navedene razloge je toženka napačno uporabila materialni predpis (PUP), glede na prej predstavljeno stališče Ustavnega sodišča RS pa imata tožnika tudi pravni interes za uveljavljanje teh razlogov. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo.

19. V takem primeru sodišče po navedeni določbi ZUS-1 izpodbijano odločbo načeloma odpravi, vendar pa je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 (16. točka) zavzelo stališče, da je odprava prvotne odločbe, s katero se vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo, mogoča samo v primeru, če ta še ni bila izvršena, kar pomeni, da z njo pridobljene pravice še niso bile izkoriščene. V obravnavani zadevi tako iz izpodbijane odločbe, kot iz tožbe izhaja, da je bila obravnavana gradnja že zaključena. To pomeni, da je bila pravica do gradnje, ki je temeljila na (do izdaje prej navedene odločbe Ustavnega sodišča RS) pravnomočnem gradbenem dovoljenju, že izkoriščena. Sodišče je zato v skladu z navedenim stališčem VS RS in pravne teorije (prim. npr. Breznik v: Breznik, Kerševan in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana, 2008. str. 383) tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo razveljavilo. To pomeni, da sicer niso odpravljene pravne posledice, ki so iz te odločbe že nastale, ne morejo pa iz nje nastati nobene nove pravne posledice (prim. drugi odstavek 281. člena Zakon o splošnem upravnem postopku).

20. Stranke so kot dokaze predlagale upravne odločbe, izdane v obravnavani zadevi in listine iz upravnih spisov, vendar niso utemeljile, kako naj bi ti dokazi ali (prav tako predlagano) zaslišanje strank vplivalo na odločitev v zadevi. To pomeni, da posebno glede na prej navedene razloge niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se jima priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 22% DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

22. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

23. Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka. Vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.