Jedro

Glavni dolžnik in porok nimata ugovorov, ki utemeljujejo izpodbojnost posla. Že beseda pove, da je zaradi tega posel samo izpodbojen in da ga je šele treba izpodbiti (z ustrezno tožbo v ustreznem postopku), sicer pa, dokler ni izpodbit, posel velja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in razsodilo, da ji je toženec dolžan plačati 38.136,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2020 dalje do plačila (I. tč. izreka). V preostalem delu (do zahtevanih 84.400,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka) in odločilo o stroških (III. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bil toženec solidarni porok za obveznost svojega očeta do tožnice, ki je slednji ni poravnal, sam pa dolguje poleg že plačanega dela terjatve še navedeni preostanek.

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje toženec, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge ter predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče napačno ocenilo, da v tej pravdi ne more dokazovati, da pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi A. d. o. o., v obliki notarskega zapisa, pri kateri je bil porok, ne vsebuje prave pogodbene volje strank. Navaja, da je uveljavljal ničnost te pogodbe zaradi prevare, navideznosti in kršitve načela vestnosti in poštenja, kar naj bi sodna praksa dopuščala (navaja II Ips 41/2020 in VSC I Cpg 145/2019). Njegova poroštvena obveznost je po njegovem odvisna od navedenih predhodnih vprašanj. Meni, da so zaradi akcesornosti poroštvene obveznosti poroku na voljo vsi ugovori, ki so na voljo glavnemu dolžniku, v konkretnem primeru neveljavnost pogodbe. Porok se lahko zaveže samo za veljavno obveznost. Toženec se ne bi odločil za nakup oz. poroštvo, če mu tožnica ne bi zagotovila stabilnega poslovanja s kupcem.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Zadevi, ki ju omenja pritožba, nista primerljivi in uporabljivi za ta primer: VSC I Cpg 145/2019 obravnava zakonito subsidiarno poroštvo po 24. čl. Stanovanjskega zakonika (SZ-1), to je poroštvo lastnika stanovanja za obratovalne stroške, in v ničemer ne podpira pritožbenih tez. Tudi zadeva VS RS II Ips 41/2020 se ne po pravni ne po dejanski plati ne prilega obravnavanemu primeru; Gre za razveljavitveni sklep, v katerem je VS RS zgolj ponovilo svoje stališče, da se v okoliščinah kakšnega posamičnega primera lahko izkaže, da je bila prevara oziroma njen namen ali način njene izvršitve tako zelo zavržen, da presega pomen konkretne zadeve in jo je treba sankcionirati tudi zaradi varstva javnega interesa z ničnostno sankcijo. Zakaj naj bi bil pričujoči primer takšen, pritožba ne pojasni. Drži, da ima solidarni porok proti upniku vse ugovore glavnega dolžnika (razen osebnih, 1. odst. 1024. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), v tem obsegu tudi ugovor ničnosti posla, kar pa je pravkar pojasnjeno, da pritožnik tega ni utemeljil (sklepčno pojasnil). Nimata pa ne glavni dolžnik ne porok ugovorov, ki utemeljujejo le izpodbojnost posla (npr. zaradi napak volje); že beseda pove, da je zaradi tega posel samo izpodbojen in da ga je šele treba izpodbiti (z ustrezno tožbo v ustreznem postopku), sicer pa, dokler ni izpodbit, posel velja.

7. Drži, da je poroštvo akcesorna obveznost in da lahko porok jamči le za obstoječo in veljavno obveznost. Ali je sporna taka, je res predhodno vprašanje, vendar ga je sodišče prve stopnje zadovoljivo rešilo, in sicer iz razlogov, navedenih v prejšnji točki. Poleg tega pa, ex abudante cautela, so razlogi, ki jih pritožnik (porok) navaja za relativno neveljavnost temeljnega posla, ostali tudi nedokazani, saj ni uspel niti zadovoljivo pojasniti, zakaj je dal glavni dolžnik pred notarko izrecno drugačno, temu nasprotno izjavo (tj. da je seznanjen s finančnim in poslovnim stanjem družbe, katere delež je pridobil, sedaj pa trdi, da tega ne bi storil, če bi stanje res poznal). Svoje teze o prevari, goljufiji in ravnanju v nasprotju z vestnostjo in poštenjem toženec torej dovolj podrobno oz. konkretno (sklepčno) niti ne pojasni; precej pavšalno navaja, da se ne bi odločil za nakup, če mu tožnica ne bi zagotovila nadaljevanja dolgoročnega poslovanja s kupcem, pri čemer niti ni jasno, ali sebe šteje kot glavnega dolžnika ali kot poroka. Glede na to, da je del dolga glavnega dolžnika pritožnik nesporno že plačal (delno gotovinsko, delno pa v obliki prevzetih obveznosti za lizing tožničinega vozila), s čimer se je tudi branil, pa je to tudi v izrecnem nasprotju s tem, kar trdi; da naj obveznost ne bi obstajala (venire contra factum proprium).

8. Pritožbeni očitki se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).