Jedro

Po 1. odstavku 290. člena ZUP je treba v sklepu, izdanem na tej podlagi, ugotoviti izvršljivost odločbe, ki naj se izvrši. Preizkus izvršljivosti ne more obsegati zgolj preizkusa, ali je izvršljivost nastopila. Organ, ki opravlja izvršbo, mora po uradni dolžnosti paziti, da je odločba izvršljiva tudi še v času izdaje sklepa. To pomeni, da mora ob izdaji sklepa paziti oziroma ugotoviti, ali niso po nastopu izvršljivosti nastale ter ne obstajajo kakšne okoliščine, ki izvršljivost izključujejo, npr. zastaranje izvršitve sankcije.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 13. 2. 2002 se odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper poziv Upravne enote A z dne 11. 12. 2001, s katerim je le-ta: ugotovila, da je bilo tožniku z odločbo Sodnika za prekrške A z dne 16. 2. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 14. 6. 2001 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter je odločba postala pravnomočna in izvršljiva, vozniško dovoljenje pa z dnem pravnomočnosti odločbe o prekršku neveljavno (v točki 1), tožnika pozvala, naj v petih dneh po vročitvi poziva izroči pristojni upravni enoti svoje vozniško dovoljenje, sicer mu ga bodo na njegove stroške odvzeli policisti (v točki 2) ter odločila, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe (v točki 3). Tožena stranka v razlogih navaja, da se po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši, ko postane akt, s katerim je izrečena, pravnomočen in ko za njegovo izvršitev ni zakonite ovire. Po določbi 139. člena v zvezi s 160. in 124. členom ZIKS-1 to kazen izvrši upravna enota z odvzemom. Upravna enota prične postopek izvršbe kazni na podlagi pooblastila iz 7. odstavka 124. člena ZIKS-1 z izdajo poziva, ki je po določbi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se po ugotovitvi izvršljivosti akta, s katerim je kazen izrečena, naloži obdolžencu obveznost oddaje neveljavnega vozniškega dovoljenja. Tožniku je bila z odločbo Sodnika za prekrške z dne 16. 2. 2000 izrečena poleg denarne kazni tudi kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker je ta odločba postala 10. 3. 2000 pravnomočna in tudi ni bilo zakonite ovire, je prvostopni organ postopal pravilno in zakonito. Pritožbeni ugovori, da odločba Sodnika za prekrške ni postala pravnomočna in izvršljiva, ker naj bi tožnik zaradi nepravilne vročitve zamudil pritožbeni rok, so bili presojani že v postopku o prekršku in niso utemeljeni. Iz odločbe Senata za prekrške z dne 14. 6. 2001 izhaja, da je bila tožniku odločba o prekršku pravilno vročena dne 1. 3. 2000 ter da je 10. 3. 2000, ko je vložil pritožbo, pritožbeni rok že potekel. Ugovori, da prekrška tožnik ni storil, pa na odločanje o zakonitosti poziva ne morejo vplivati.

Tožnik v tožbi navaja, da je njegova zadeva zastarana, zato se ne strinja z izpodbijano odločbo, da bi moral oddati vozniško dovoljenje. Odločitev je pristranska, saj sodnik za prekrške ni upošteval specifičnega položaja, v katerem bi se znašel, če bi moral oddati vozniško dovoljenje in plačati denarno kazen. Navaja, da je odvisen od lastnega prevoza, kajti avtobusne povezave so slabe, tudi denarna kazen bi ga, ker je upokojenec z nizko pokojnino, prizadela. Poleg tega vztraja, da prekrška ni storil. V postopku pa so bile storjene tudi določene napake. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Na tožbeni ugovor zastaranja pa odgovori, da gre za tožbeno novoto. V nadaljevanju sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 290. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00), na katerem sporni poziv prvostopnega organa, s katerim se (upravna) izvršba uvaja, temelji, je treba v sklepu, izdanem na tej podlagi, ugotoviti izvršljivost odločbe, ki naj se izvrši. Preizkus izvršljivosti pa ne more obsegati zgolj preizkusa, ali je izvršljivost nastopila (kar mora izhajati iz potrdila na odločbi, ki se izvršuje, če je ni izdal organ, ki je pristojen za izvršbo, kot v obravnavanem primeru). Organ, ki opravlja izvršbo, mora namreč po uradni dolžnosti paziti, da je odločba izvršljiva tudi še v času izdaje sklepa. To pomeni, da mora ob izdaji sklepa paziti oziroma ugotoviti, ali niso po nastopu izvršljivosti nastale ter ne obstajajo kakšne okoliščine, ki izvršljivost izključujejo. Ena takih okoliščin, ko gre za izvršitev odločbe o prekršku, kot v obravnavanem primeru, je zastaranje izvršitve sankcije. Navedeno izhaja (tudi) iz določbe 1. odstavka 2. člena ZIKS-1 (Uradni list RS, št. 22/00) - po 2. odstavku 1. člena tega zakona pa se med drugim izvršujejo tudi kazni, izrečene v postopku o prekršku - po kateri se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do Uradni list RS, št. 24/01) v 57. členu določa, da se izrečena kazen in druge sankcije za prekršek ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (relativno zastaranje) ter da se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna (absolutno zastaranje). Zastaranje je torej zakonita ovira, ki izvršljivost izključuje.

V spornem pozivu prvostopni organ ugotavlja, da je odločba o prekršku, ki se izvršuje, postala pravnomočna dne 10. 3. 2000 ter da je tudi postala izvršljiva. Ker pa je organ poziv izdal, to pomeni, da je izhajal (tudi) iz ugotovitve, da nobene zakonite ovire za izvršitev ni in da torej zastaranje ni nastopilo. Vendar pa bi iz dejanskega stanja, kot izhaja iz poziva, izhajalo, da ima tožnik prav, da je izvršitev kazni zastarala, kajti od pravnomočnosti odločbe (10. 3. 2000) do izdaje spornega poziva - kot akta uvedbe izvršbe (11. 12. 2001) je preteklo več kot leto dni, to pa bi kazalo na to, da je nastopilo relativno zastaranje. Iz upravnega spisa nadalje tudi izhaja, da je organ za prekršek odločbo o prekršku poslal pristojnemu upravnemu organu v izvršitev (če naj bi to dejanje štelo kot prvo dejanje, ki meri na izvršitev kazni) tudi šele 3. 12. 2001, in tudi to je po preteku enega leta od dne, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Navedeno pomeni, da je prvostopni organ pri odločanju, ker ni uporabil (pravilno) vseh njegovih določb, materialni zakon uporabil nepravilno. Zato je sporni poziv nezakonit, nezakonita pa je tudi izpodbijana odločba o pritožbi, ker navedene nepravilnosti ni odpravila. Pri tem okoliščina, da tožnik zastaranja v pritožbi ni ugovarjal, ni relevantna, kajti pravilnost uporabe materialnega prava mora pritožbeni organ preizkusiti po uradni dolžnosti (2. odstavek 247. člena ZUP). Iz istega razloga pa nima prav tožena stranka, da tožbeni ugovor zastaranja predstavlja tožbeno novoto, kajti gre za ugovor nepravilne uporabe materialnega zakona (in ne za navajanje novih dejstev), kar je, glede na to, kakor razlaga določbo 1. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), dolžno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Ostali tožbeni ugovori pa niso utemeljeni. V upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP), zato tožnik z ugovoroma, da prekrška ni storil ter da je odločitev sodnika za prekrške pristranska, ne bi mogel uspeti. Napadene odločbe pa tudi ne bi uspel izpodbiti z ugovorom, da bi ga izvršitev kazni prizadela, ker to ni okoliščina, ki bi bila po zakonu relevantna za odločitev v obravnavani zadevi.

Ker po povedanem materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo na podlagi 2. ter v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka bo v ponovnem postopku, ne glede na potrdilo o izvršljivosti, ob upoštevanju določb Zakona o prekrških morala ugotoviti, ali je odločbo (še) mogoče izvršiti, ali pa je nastopilo zastaranje izvršitve izrečene sankcije, ki (prisilno) izvršitev odločbe izključuje.