Jedro

Če so predmet zahtevka v posestni pravdi dejanja, ki bi po njihovi izvršitvi privedla do drugačnega dejanskega stanja, kakršno je bilo pred motenjem, ne gre več vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja v smislu restitucijskega zahtevka iz prvega odstavka 34. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka:**

1. Tožnik je dne 8. 5. 2023 vložil tožbo zaradi motenja posesti. V njej je zaradi motenja svoje posesti na nepremičnini ID znak ... 166/6, ki so ga po tožbenih trditvah povzročili toženci s svojimi ravnanji dne 4. 5. 2023 in 5. 5. 2023, postavil (i) restitucijski zahtevek, s katerim je od njih zahteval odstranitev nasutega tampona, zasutje gradbene jame, postavitev zidanega objekta, lesenega prizidka in omogočanje parkiranje osebnih vozil ter (iii) prepovedni zahtevek, s katerim je zahteval, da se tožencem v bodoče prepove na takšen in vsakršen drug način posegati v njegovo posest na tej nepremičnini.

Skupaj s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencem ali komu tretjemu po navodilih in naročilih tožencev prepove vsakršno poseganje v nepremičnino ID znak ... 166/6, ki bi imelo za posledico spremembo posesti tožnika ali ga kako drugače ovirati pri izvrševanju posesti na tej nepremičnini, zlasti pa naj se jim prepove izvajati in nadaljevati s kakršnimikoli gradbenimi deli, razen kolikor gre za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Za primer kršitve je predlagal izrek denarne kazni v višini 5.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 5. 2023 (r. št. 6) tožnikovemu predlogu v celoti ugodilo in izdalo sklep o začasni odredbi. Zaključilo je, da tožnik s stopnjo verjetnost izkazal svojo nedenarno terjatev (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Pojasnilo je, da imajo toženci namen na tej nepremičnini postaviti nov gradbeni objekt, kar bi povzročilo, da bi bila uveljavitev tožnikove nedenarne terjatve iz tožbe otežena, če ne celo onemogočena.

3. V ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (r. št. 16) sta prva in tretja toženka ugovarjali svoji pasivni legitimaciji. Prva toženka zato, ker ni več lastnica, saj je sporno nepremičnino prodala drugemu tožencu, in ker s samimi dejanji, ki naj bi predstavljali motenje, nima ničesar, tretja toženka pa zato, ker je z opravljenimi dejanji zgolj izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti do drugega toženca.

V nadaljevanju so toženci navedli, da je bila stavba št. ..., ki je bila zgrajena na nepremičnini ID znak ... 166/6, v naravi drvarnica in lesena garaža. Pojasnili so, da ju je pred davnimi leti postavil oče prve toženke in da sta pred posegom razpadali. Zaključku o verjetnosti obstoja tožnikove nedenarne terjatve so nasprotovali z navedbo, da je prva toženka tožniku z dnem 4. 9. 2022 odpovedala najemno pogodbo, ki je bila pred tem sklenjena med njima za to nepremičnino, in da je že vložila tožbo zoper tožnika zaradi izselitve (postopek P 68/2022 pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah). Po stališču tožencev to pomeni, da tožnik od 4. 9. 2022 dalje ni imel posesti in s tem posestnega varstva. Restitucijski zahtevek, kot ga je postavil tožnik, po stališču tožencev ni utemeljen, saj z njim ne zahteva vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, pač pa izgradnjo povsem novega objekta. Ponovili so, da je bil objekt dotrajan, star, v slabem stanju in da materiala, iz katerih so bili zgrajeni sedaj že porušeni objekti, ni več.

4. V odgovoru na ugovor je tožnik zavrnil pravna stališča tožencev glede pasivne legitimacije prve in tretje toženke. Prerekal je trditev, da je šlo za razpadajoč objekt, saj ga je lahko pred sporni posegi normalno uporabljal in je služil svojemu namenu. Obširno se je opredeljeval do spora med njim in prvo toženko zaradi izselitve ter nasprotoval stališču, da restitucijski zahtevek ni utemeljen. Če so toženke material starega porušenega objekta uničile, to po njegovem ne vpliva na utemeljenost restitucijskega zahtevka.

5. Sodišče prve stopnje je dne 13. 9. 2023 (zapisnik na r. št. 31 in prepis zvočnega posnetka na r. št. 33) opravilo narok za obravnavanje ugovora zoper sklep o začasni odredbi in na njem zaslišalo tožnika, prvo toženko in zakonitega zastopnika tretje toženke (r. št. 33).

Z izpodbijanim sklepom je ugodilo ugovoru tožencev in sklep o začasni odredbi z dne 19. 5. 2023 v celoti razveljavilo. Po vpogledu v predložene fotografije je ugotovilo, da je bil porušen objekt star in dotrajan, da je imel nekoliko posedeno streho, da tla porušenega objekta niso videti betonska in da so bila očitno v zelo slabem stanju. Ugotovilo je še, da toženci pri ponovni postavitvi porušenega objekta tega ne bi mogli storiti tako, da bi bil ta takšen, kot je razvidno iz tožbi predloženih fotografij, in da zaradi dotrajanosti ne bi mogli več uporabiti starega lesa in strešne kritine. Zaključilo je, da vzpostavitev prejšnjega stanja po zahtevku ni več mogoča, saj bi to terjalo postavitev popolnoma novega objekta z novim materialom, in zato tožnik svoje nedenarne terjatve iz tožbe ni izkazal s stopnjo verjetnosti.

Nadalje je zaključilo, da toženci niso pasivno legitimirani. Prva toženka ni pasivno legitimirana zato, ker ni več lastnica nepremičnine in ker pri rušenju objekta v ničemer ni sodelovala, drugi toženec zato, ker je dobroverno pridobil sporno nepremičnino, tretja toženka pa zato, ker je delala zgolj po naročilu drugega toženca.

**Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

6. Pritožba v uvodu navaja, da je sklep zmoten, neobrazložen, v nasprotju z izvedenimi dokazi, brez razlogov oziroma da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Po pritožbenih navedbah je podano tudi nasprotje, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa ter med vsebino listinskih dokazov ter med samimi listinskimi dokazi. Sodišče ni pojasnilo, na čem temelji njegov zaključek, da naj bi bil objekt v razsutem stanju, saj predložene fotografije dokazujejo ravno nasprotno. Objekt je bil v dobrem stanju, grajen z betonskimi kvadri, streha je bila dvokapnica z rdečo kritino, zunanje stene pa obdelane z lesenim opažem, poleg njega pa je bil še leseni prizidek oziroma garaža. Da so ugotovitve sodišča tudi glede betonskih tal napačne, izhaja iz predloženih fotografij, saj ena od njih jasno kaže, da so bila tla betonska in da so bila ta v dobrem stanju. Sodišče bi moralo glede tega, kakšna so bila tla in v kakšnem stanju je bila zgradba, izvesti druge predlagane dokaze (zaslišanje strank) ali pa tožnika opozoriti, da predlaga ustrezne dokaze, če je že ocenilo, da iz fotografij stanje objekta ne izhaja. Če bi tožnik vedel, da fotografije sodišču ne zadostujejo za ugotovitev stanja objekta, bi predlagal izvedenca gradbene stroke, zato je izpodbijani sklep zanj presenečenje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da gradbeni material porušenega objekta ni več uporaben in da bi morali toženci po zahtevku objekt zgraditi povsem na novo, saj glede tega ni izvajalo prav nobenega dokaznega postopka. Fotografije kažejo, da je bil gradbeni material ob rušenju popolnoma ustrezen.

Tudi sicer je stališče sodišča, da je verjetnost tožnikove nedenarne terjatve odvisna od zaključka, ali je sploh mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, po tožnikovem prepričanju zmotno. Ob takšnem stališču sodišča prve stopnje bi posestno varstvo po njegovem povsem izgubilo svoj pomen, saj nekdo, ki bi porušil objekte, sploh ne bi bil sankcioniran.

Toženec je izpodbijal še razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo pasivno legitimacijo tožencev.

7. Toženci so v odgovoru na pritožbo pritrjevali dokazni oceni ugotovljenih dejstev. Po njihovem stališču sodišču prve stopnje ni bilo treba pozivati tožnika na dopolnitev navedb ali dokaznih predlogov, saj se je oprlo prav na njegove listine. Toženci so že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi navedli, da materiala porušenih objektov ni več.

8. Pritožba ni utemeljena.

**Presoja pritožbenih navedb:**

9. Sodišče prve stopnje je ugovoru ugodilo, ker je presodilo, da tožnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal svoje nedenarne terjatve za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Tožnik v pritožbi obrazloženo izpodbija razloge sodišča prve stopnje le glede tistega dela svoje nedenarne terjatve iz zahtevka, s katerim od tožencev zahteva postavitev zidanega objekta in lesenega prizidka. S takšnimi pritožbenimi navedbami je tožnik zamejil obseg pritožbenega preizkusa pravilnosti presoje verjetnosti nedenarne terjatve.

Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja tega dela terjatve pravilno presojalo na podlagi določbe prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Po navedeni določbi sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Po določbi prvega odstavka 34. člena SPZ lahko sodišče s sklepom odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti (prepovedni zahtevek) oziroma odredi vrnitev odvzete posesti (restitucijski zahtevek) ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je bistveni namen in cilj posestnega varstva v vzpostavitvi prejšnjega dejanskega stanja ter v sankcioniranju in preprečitvi nadaljnje samovolje. Po določbi 426. člena Zakona pravdnem postopku (ZPP) je v posestni pravdi med drugim izključeno odločanje o odškodninskih zahtevkih. Skladno z navedenimi določbami stranka v okviru posestne pravde z restitucijskim zahtevkom od motilca zato ne more zahtevati oprave dejanj, ki v svojih učinkih presegajo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja.

10. Sodišče je v konkretnem primeru s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je tretja toženka dne 5. 5. 2023 porušila star in dotrajan zidani objekt z lesenim prizidkom in zaključilo, da je s tem motila tožnikovo posest. Nadalje je ugotovilo, da toženci starega lesa in strešnih kritin ne morejo več uporabiti zaradi dotrajanosti. Na tej dejanski podlagi je zaključilo, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, ker bi morali toženci v resnici postaviti popolnoma nov objekt, posledično pa verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa že zavzela stališče, da ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, kot jo v okviru posestnega spora dopušča določba prvega odstavka 34. člena SPZ, če to glede na okoliščine primera objektivno ni več mogoče (npr. da je bila stavba že porušena in delno že obnovljena,1 da je šlo za porušitev dotrajanega objekta,2 da materiala porušene zgradbe ni več3). Če so predmet zahtevka v posestni pravdi dejanja, ki bi po njihovi izvršitvi privedla do drugačnega dejanskega stanja, kakršno je bilo pred motenjem, ne gre več vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja s smislu restitucijskega zahtevka iz prvega odstavka 34. člena SPZ.

11. Ob ugotovljenih dejstvih, da je šlo za star objekt in da starega lesa in strešnih kritin ni mogoče več uporabiti, je sodišče pravilno presodilo, da verjetnost pritožbeno spornega dela nedenarne terjatve iz zahtevka ni izkazana, ker vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu določbe 34. člena SPZ ni mogoča. Tožnikovo stališče, da takšna presoja popolnoma izvotljuje namen posestnega varstva, materialnopravno ni utemeljeno. Že zgoraj je sodišče poudarilo, kaj je namen in cilj posestnega varstva (vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja in preprečevanje nadaljnje samovolje), predvsem pa, da je v tem okviru izključena presoja odškodninskih ali kakšnih drugih povračilnih zahtevkov. To pa ne pomeni, da je dopustno rušiti objekte, če je takšno rušenje protipravno. Če tožnik meni, da je imel pravico do uporabe teh stavb na podlagi sklenjene najemne pogodbe, lahko svoja morebitna upravičenja uveljavlja na pogodbeni podlagi.

12. Pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil porušen objekt v slabem stanju in mu v zvezi s tem očita poseg v svojo pravico do izjave, ker ga ni pozvalo na predložitev novih dokazov in ker ni zaslišalo strank. Prav tako izpodbija dejansko ugotovitev, da gradbeni material porušenih objektov ni več uporaben zaradi njegove dotrajanosti.

Slabo stanje objektov in dotrajanost gradbenega materiala za pravilnost končnega zaključka sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve ni izkazana, nista odločilni. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravilnost zaključkov namreč izhaja že iz neizpodbijane ugotovitve sodišča, da je bil porušen objekt star, in iz s strani tožnika neizpodbijane ugovorne trditve dolžnikov, da gradbeni material porušenih objektov ne obstaja več in ga ni več mogoče uporabiti (prim. trditve tožencev iz odgovora na ugovor na l. št. 38 v zvezi z opozorilom tožniku z dne 20. 6. 2023 na r. št. 19). Že ti dve dejstvi vodita v zaključek, da izgradnja povsem novega zidanega objekta in lesenega prizidka z novim materialom, ker starega ni več, ne pomeni vzpostavitve prejšnjega dejanska stanja v pomenu prvega odstavka 34. člena SPZ. Presoja sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna.

Iz zgoraj nanizanih razlogov se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba izrekati do pritožbenega izpodbijanja ugotovitve, da je bil porušen objekt pred tem v starem (razsutem) stanju in da material iz porušenega objekta zaradi dotrajanosti ni več uporaben. Enako velja za uveljavljanje postopkovne kršitve, ker sodišče tožnika ni pozvalo k predložitvi novih dokazov, s katerimi bi lahko dokazoval dobro stanje objekta. Poleg tega v postopku z izdajo začasne odredbe na podlagi 239. člena ZIZ tožnik kot upnik lahko podaja nove trditve in dokaze najkasneje v odgovoru na ugovor (prim. določbi 57. in 58. člena ZIZ) in je tudi zato takšna pritožbena navedba neutemeljena.

13. Ker je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja verjetnosti svoje nedenarne terjatve, pravilna, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati do pritožbenega izpodbijanja zaključkov sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije tožencev. Pritožbeno sodišče ne glede to opozarja, da je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo drugega toženca in tretjega toženca (delno pa tudi prve toženke) zmotno zavrnilo z razlogi, ki se nanašajo na pravico do posesti in dobrovernost, kar je po določbi prvega odstavka 33. člena SPZ pri presoji pasivne legitimacije v motenjskem sporu neupoštevno.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje o pasivni legitimaciji tožencev odločati po kriterijih, ki veljajo v sporih zaradi motenja posesti.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ, 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 366. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki še pojasnjuje, da ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvi, da so ti jasni in niso v medsebojnem nasprotju, prav tako pa ni podano nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa ter med vsebino listinskih dokazov ter med samimi listinskimi dokazi. Omenjeni kršitvi (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člene ZPP) je tožnik uveljavljal povsem pavšalno, zato ju je pritožbeno sodišče lahko presodilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

1 Sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 330/96. 2 Sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 137/2007. 3 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 474/2013.